Jedro

Sklepčnost zahtevka pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da se izda delna zamudna sodba glede zneska 418.780,00 SIT kot glasi: "Toženka je dolžna plačati tožnici znesek 418.780,00 SIT v 15 dneh, pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo, ki ima očitno značaj negativne zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo vtoževanega zneska 1,080.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

01.07.2000 dalje do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da ni ugotovilo tako imenovane sklepčnosti tožbenega zahtevka tedaj predpostavke iz 3. točke v povezavi s 4. točko člena 318 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi preostala pritožbena razloga iz prvega odstavka člena 338 ZPP in se zavzema za razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji s ponovljenim obravnavanjem pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, vročeno po pravilih o fikciji vročitve, je sodišče prve stopnje pravilno iskalo obstoj nadaljnjih predpostavk za možno izdajo zamudne sodbe v zadevi, predvsem z vidika sklepčnosti tožbe, saj je v smislu 3. točke prvega odstavka člena 318 ZPP predpostavka, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in v skladu s 4. točko, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali dejstvi, ki so splošno znana. Pomanjkanje sklepčnosti v smislu četrtega odstavka člena 318 ZPP dejansko vodi k zavrnitvi tožbenega zahtevka, tedaj k izdaji tako imenovane negativne zamudne sodbe izven naroka. Predvsem je treba pripomniti, da je tak pristop procesno pravilen in tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje izdajo izpodbijane odločitve brez razpisa glavne obravnave.

Izpodbijana odločitev pa je le delno materialnopravno pravilna. Presoja sodišča, ali obstoja tako imenovana sklepčnost zahtevka, ne sme iti tako daleč, da bi sodišče prve stopnje ocenjevalo dokaze in presojalo njihov pomen ter dokazno vrednost, saj bi s tem dejansko prišlo do nedopustnega prejudiciranja v zadevi. Zato tudi ne more biti relevantnega pomena ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni ponudila dokazov v dokaz trditve, da je vzela kredit v korist toženke, kot tudi ne dokazil o odplačilu tega kredita s strani same tožnice.

Sklepčnost zahtevka pomeni, da iz v tožbi navedene dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do pričakovane pravne posledice. V kolikor bi v danem primeru iz v tožbi navedenih dejstev izhajal prikaz, da je tožnica vzela kredit za potrebe toženke in da ga je nato tudi sama delno odplačala, bi nedvomno po opravilih bodisi o odškodninski odgovornosti ali o neupravičeni pridobitvi, bila tožnica upravičena zahtevati ta sredstva nazaj. Določno ugotavljanje dejstev z izvedbo dokazov in izvršeno dokazno oceno teh je lahko le predmet poznejšega kontradiktornega postopka, vendar pa do tega pride le, v kolikor to ustreza tudi stališču tožene stranke, ki z vložitvijo tožbenega odgovora oponira navedbam iz tožbe in obenem podaja relevantne ugovore ter s tem zavaruje svoj procesni in materialnopravni položaj. V danem primeru pa tožena stranka, ki se na tožbo ni odzvala, očitno takšnega kontradiktornega postopka ni želela, zato more priti do zaključka postopka edino z možno izdajo zamudne sodbe ali zavrnitvijo tožbenega zahtevka v primeru pomanjkanja sklepčnosti tega.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ta sklepčnost tožbenega zahtevka ni v celoti izkazana. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnica vzela kredit za potrebe toženke (kar bi pač slonelo na zaupanju in bilo tudi materialnopravno dopustno), da je nato toženka sama delno odplačevala ta kredit vse do začetka leta 2000, ko je s tem prenehala. V času prenehanja odplačevanja kredita s strani toženke je obstojal dolg iz naslova neodplačanega kredita po tožbenih navedbah v znesku 1,080.000,00 SIT. Ta dolg je nato delno začela odplačevati tožnica, po tožbenih navedbah sodeč do začetka leta 2002. Banka je po prenehanju odplačevanja kredita s strani tožnice uporabila dogovorjen inštitut zavarovanja kredita, kar pomeni poplačilo tega banki s strani zavarovalnice in vstop te v položaj upnika po pravilih o subrogaciji. Vendar pa iz tožbenih navedb ne izhaja, kako je prevzem terjatve s strani zavarovalnice vplival na položaj tožnice in ali je zavarovalnica že karkoli regresirala od nje in ali je tožnica kredit odplačevala oziroma odplačala tudi takrat, ko ga je v celoti poplačala zavarovalnica in prevzela upnikov položaj. Po eni strani tožnica sama trdi, da je kredit odplačala od začetnega zneska 1,080.000,00 SIT dolga pa do zneska 661.920,00 SIT, nadaljnji potek poravnave dolga pa iz tožbe ni razviden, zato ne more zahtevati, da ji tožena stranka povrne celotni začetni dolg v znesku 1,080.000,00 SIT, ko po drugi strani tožnica sama trdi, da je odplačala le del tega.

Utemeljenost tožbenega zahtevka tako iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja v celoti, ampak le do navedene razlike, kar pomeni znesek 418.780,00 SIT. V tem delu so podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe.

Glede zahtevanih zamudnih obresti navedbe v tožbi niso dovolj jasne in določne, da bi mogla iz njih izhajati verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke oziroma utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi v obrestnem delu, ko tožeča stranka prav tako zahteva začetek teka zakonskih zamudnih obresti od meseca junija 2000 dalje, ko je toženka nehala odplačevati kredit, saj sloni tožničina upravičenost do zamudnih obresti dejansko na vprašanju časa nastale izgube oziroma prikrajšanja na njeni strani zaradi plačevanja tuje obveznosti. V tej smeri, kdaj je tožnica odplačala posamezni obrok in v kakšnem znesku, ko je mogla nastopiti podlaga za začetek teka zamudnih obresti, pa tožba prav tako nima nekih določnejših navedb. Tudi v delu zamudnih obresti zato po mnenju pritožbenega sodišča ni podana predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka člena 318 ZPP.

Pritožbeno sodišče je tako v okviru pravilne uporabe materialnega prava in pooblastil iz 4. točke člena 358 ZPP izpodbijano odločitev delno spremenilo v smeri izdaje delne zamudne sodbe glede zneska 418.780,00 SIT, v ostalem pa izpodbijano odločitev ocenjuje kot materialnopravno pravilno (našlo pa tudi ni procesnih kršitev), zato je v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila (v zvezi z izdajo delne zamudne sodbe ob spremembi prvostopenjske odločitve na pritožbeni stopnji bo mogla tožeča stranka še priglasiti pravdne stroške po pozivu sodišča prve stopnje v nudenem roku).