Jedro

Odločitev sodišča, ki je odmero stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za sodno varstvo, naložilo prekrškovnemu organu ni pravilna. Sodišče bi moralo v izreku sodbe odločiti ne le o obveznosti plačila sodne takse, temveč bi sodno takso moralo odmeriti tudi po višini.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o sodni taksi spremeni in se storilki prekrška določi sodna taksa v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ajdovščina je z odločbo o prekršku 555007019385 z dne 23. 12. 2013 storilko prekrška pravno osebo PS d.o.o. spoznal za odgovorno storitve prekrška po četrtem odstavku 28.a člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega ji je izrekel globo v višini 1.000,00 EUR. Prekrškovni organ je odločil, da mora storilka prekrška plačati sodno takso v višini 100,00 EUR. Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo ZSV 1/2014 z dne 17. 7. 2014 storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku. Sodišče je odločilo, da je storilka prekrška dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve prvega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s četrtim odstavkom 158. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve uveljavlja, da je nepravilna odločitev sodišča s katero je odločitev o odmeri sodnih stroškov naložilo prekrškovnemu organu ter nadaljuje, da bi moralo sodišče ob odločitvi o zahtevi za sodno varstvo odločiti tudi o stroških postopka z zahtevo za sodno varstvo in to v celoti, ne le, da jih plača storilec prekrška. Sodišče bi stroške postopka moralo odmeriti tudi po višini. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 dne 30. 12. 2014 poslalo storilki prekrška, ki pa se o njej ni izjavila.

B.

4. Okrajno sodišče v Ajdovščini je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se zahteva za sodno varstvo storilke prekrška zoper odločbo prekrškovnega organa zavrne kot neutemeljena in potrdi odločba o prekršku. V 2. točki izreka je odločilo, da je storilka dolžna plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ po določbah Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

5. V skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZP-1, ki se na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku s pravnimi sredstvi, glede stroškov, ki nastanejo pri organu, ki odloča o pravnem sredstvu, sodišče v sodbi o prekršku določi, kdo plača stroške in kolikšni so. Po določbi 34. člena ZST-1 se v postopku o prekrških ne izda plačilni nalog, temveč se taksa odmeri z odločbo, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmeri sodna taksa. Odločbi se priloži poziv za plačilo sodne takse, ki mora vsebovati vse sestavine iz plačilnega naloga po prvem odstavku tega člena.

6. V obravnavanem primeru iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ, višine sodne takse pa sodišče ni določilo. Iz podatkov prekrškovnega spisa je razvidno, da je prekrškovni organ po navodilu sodišča dne 19. 8. 2014 storilki prekrška izdal poziv za plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR.

7. Utemeljena je ugotovitev vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je nepravilna odločitev sodišča, ki je odmero stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za sodno varstvo, naložilo prekrškovnemu organu. Sodišče bi moralo v izreku sodbe odločiti ne le o obveznosti plačila sodne takse, temveč bi sodno takso moralo odmeriti po višini. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo prvega odstavka 145. člena ZP-1 ter določbo tretjega odstavka 34. člena ZST-1. C.

8. Ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi storilki prekrška po višini ni odmerilo sodne takse, temveč je takšno odločitev prepustilo prekrškovnemu organu, je s tem kršilo določbo prvega odstavka 145. člena ZP-1 ter določbo tretjega odstavka 34. člena ZST-1. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je storilki prekrška na podlagi prvega odstavka 145. člena ZP-1 v skladu s taksno tarifo 8212, ki za zavrnitev zahteve za sodno varstvo določa sodno takso v fiksnem znesku 150,00 EUR, odmerilo takso v navedenem znesku. Če je storilka prekrška sodno takso že plačala na podlagi poziva za plačilo sodne takse Policijske postaje Ajdovščina z dne 19. 8. 2014, prekrškovni organ storilke prekrška ne bo ponovno pozval k plačilu sodne takse.