Jedro

Objektivno odgovorna oseba se lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Ker je tožnik z nepravilnim odvženjem potezne naprave soprispeval k nastanku škodnega dogodka, mora sam trpeti del njegovih posledic. Večja odgovornost tožnika (70 %) temelji na dejstvu, da je s tem, ko je kot strokovno usposobljen vzdrževalec odvrgel potezno napravo (težko cca 12 kg) s par metrov dolgo verigo ravnal z veliko nepazljivostjo, saj bi se glede na svoje posebne lastnosti in okoliščine moral in mogel zavedati možnosti nastanka škodnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka do 1/2 odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 2.9.1992. Tega dne je tožnik v jami rudnika pri snemanju potezne naprave le-to odvrgel tako, da se je njena veriga zapletla v lestev, na kateri je stal, zato je padel z višine okrog dveh metrov na tla. Pri tem je odškodovanec utrpel kontuzijo obsklepnih struktur levega ramena in lumbalnega predela, ki so zarasle z brazgotinjenjem ter odrgnine po obrazu. Sodišče je odločitev o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke utemeljilo s tem, da je štelo delo v jami rudnika in na lestvi višine treh metrov za posebno nevarno delo. Tožnik pa je bil tudi malomaren, ker je potezno napravo namesto, da bi jo podal v roke sodelavcu, odvrgel, pri čemer se je veriga zapela v lestev in jo spodmaknila. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za negmotno škodo, in sicer za pretrpljene telesne bolečine 330.000,00 SIT, za strah 30.000,00 SIT in za gmotno škodo 9.589,00 SIT. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti tožnika, je bilo toženi stranki skupaj s stroški za izvedenca v znesku 102.623.00 SIT, naložen v plačilo znesek 274.617,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih postavk ter stroški postopka v znesku 74.188,90 SIT. V višjem delu (319.794,50 SIT) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank delno ugodilo toženi stranki in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da jo je zavezalo k plačilu odškodnine tožniku v znesku 111.537,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka v višini 75.143,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sokriv za 70 % nastale škode, saj mu je bilo delo na menjavi pogona RHM 15 zaupano kot kvalificiranemu delavcu, ki je bil za to vrsto dela posebej strokovno usposobljen. Odmero stroškov pa je v skladu z določbo 151. in 256. člena ZPP spremenilo tako, da je pri njihovi višini upoštevalo stroške in nagrado za izvedensko delo.

Zoper zavrnilni del te pravnomočne sodbe je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik v reviziji ponovno zatrjuje, da je do njegovega padca z lestve prišlo zaradi gorskega udara v jami, ki je pri sodelavcu povzročil tak strah, da je spustil lestev, na kateri je tožnik stal. Zato je podana izključna odgovornost tožene stranke za nastale škodne posledice. Revident očita sodišču, da je do drugačne ugotovitve o vzroku za nastanek škodnega dogodka od zatrjevanega, prišlo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V reviziji tudi opozarja, da je priznana odškodnina za negmotno škodo bistveno prenizka, zmotno pa je določen tudi njegov sokrivdni delež. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa vidi revizija v tem, ker se sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do odškodninske odgovornosti tožene stranke (objektivna ali krivdna). To pa predstavlja takšno pomanjkljivost, da ne dopušča preizkusa izpodbijane sodbe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa po 386. členu ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo in sprejelo kot pravilno pravno presojo prvostopnega sodišča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je do škodnega dogodka prišlo pri nevarnem delu v jami rudnika in v okoliščinah, ki pomenijo povečano nevarnost. Tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik poškodoval ob padcu z lestve, ko se je vanjo zapletla veriga potezne naprave, ki jo je tožnik odvrgel, namesto, da bi jo podal sodelavcu. Do zdrsa lestve in padca tožnika, ki je imel potrebno strokovno usposobljenost za odrejeno mu delo, je prišlo tudi zaradi njegovega malomarnega ravnanja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato so neupoštevne ponavljajoče se trditve tožeče stranke o tem, da je do zdrsa lestve prišlo v posledici gorskega udara v jami.

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih dejstev je tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev obeh sodišč, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna. Odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v jami rudnika, se v obravnavanem primeru presoja po načelu domnevne vzročnosti (173. člen ZOR) in ne glede na krivdo (2.odstavek 154. člena ZOR). Odgovornost imetnikov nevarne stvari za škodo od nevarne stvari se po tem načelu presoja vselej, ko ne gre za konkurenco odgovornosti za več nevarnih stvari (npr. po 178. členu ZOR) oziroma konkurenco odgovornosti za nevarno stvar in nevarno dejavnost. Četudi je oškodovanec delno kriv za škodo, ki je nastala od nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR), se odgovornost imetnika nevarne stvari zato presoja po načelu vzročnosti in ne po krivdnem načelu. Le odgovornost oškodovanca se v takem primeru presoja po krivdnem načelu.

Sodišče druge stopnje je pravilno ocenilo prispevek tožnika k nastanku škode in s tem delež njegove odgovornosti. Objektivno odgovorna oseba se lahko namreč delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Prav to je bilo ugotovljeno pri sojenju na obeh stopnjah, da je tožnik z nepravilnim odvrženjem potezne naprave soprispeval k nastanku škodnega dogodka in njegovih posledic. Višji sokrivdni delež je sodišče druge stopnje pripisalo tožniku zato, ker je upoštevalo dejstvo, da je bil za tovrsto dela posebej strokovno usposobljen, in sam način, kako je prišlo do nastanka škode. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča stališče pritožbenega sodišča, da znaša oškodovančev delež odgovornosti 70 %, pravilno. Večja odgovornost tožnika temelji na dejstvu, da je s tem, ko je kot strokovno usposobljen vzdrževalec odvrgel potezno napravo (težko cca 12 kg) s par metrov dolgo verigo ravnal z veliko nepazljivostjo, saj bi se glede na svoje posebne lastnosti in okoliščine moral in mogel zavedati možnosti nastanka škodnih posledic. Zato se tožnik ne more otresti odgovornosti za nastanek škode, kot jo je ugotovilo sodišče druge stopnje.

Tožeča stranka očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo 200. člena ZOR in trdi, da je odmerjena odškodnina prenizka. Ponovno je potrebno ugotoviti, da revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati navedb revizije, ki se nanašajo na tožnikove poškodbe in njihove posledice, mnenje izvedenca, način in potek zdravljenja.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je določen v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva, kot pravilno poudarjata obe nižji sodišči, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Upoštevaje ta merila revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožnikove telesne bolečine (330.000,00 SIT) in za strah (30.000,00 SIT) primerna in ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Glede na obrazloženo reviziji ni mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.