Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2011 in št. ... z dne 22. 3. 2012 ter, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da se v postopku niso upoštevala vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine. Postopek je bil izveden brez natančnega vpogleda v medicinsko dokumentacijo. Iz omenjene dokumentacije namreč izhaja, da tožnik ni sposoben za opravljanje dela. Tako v BIH kot tudi na Hrvaškem mu je bila že priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zdravstveno stanje pa je le še slabše. To dokazuje tudi najnovejši izvid specialista nevrologa z dne 26. 4. 2012, iz katerega izhaja, da je pri tožniku prisotna težka kronična senzorimotorna polinevropatija. Nujno je bolnišnično zdravljenje. K pritožbi prilaga tudi dodatne izvide. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 11. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti od 17. 10. 2007 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

V predsodnem postopku sta tožnikovo invalidnost ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 3. 11. 2011 in nato invalidska komisija II. stopnje dne 6. 3. 2012. Komisiji ugotavljata, da gre pri tožniku za inzulinsko odvisno sladkorno bolezen (diabetes) z več zapleti. Na delazmožnost vplivajo diabetična bolezen mrežnice z makulopatijo, diabetična polinevropatija ter periferna angiopatija. Glede na medicinske izvide komisiji ugotavljata, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti od 17. 10. 2007 dalje. Tožnik je zmožen s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno delati na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Tožena stranka je tudi že v predsodnem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 2 leti 6 mesecev in 21 dni. Tožnik ima tudi dobo dopolnjeno v BIH in sicer skupaj 4 leta 7 mesecev in 16 dni ter zavarovalno dobo dopolnjeno na Hrvaškem skupaj 20 let 1 mesec in 10 dni. Sporazum o socialnem zavarovanju sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS-MP, št. 10/2008, 3/2011) ureja vprašanje seštevanja zavarovalnih dob. Vendar pa je za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine najprej bistvena ugotovitev, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. V 67. členu je tako določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, kjer je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožniku podana izguba delovne zmožnosti oz. ali je podana preostala delovna zmožnost razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. Iz podanega mnenja, ki ga je komisija podala v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialistke internistke in specialistke oftalmologinje izhaja ugotovitev, da je pri tožniku od 17. 10. 2007 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom 4 ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično manj zahtevno, lažje delo, izmenjaje sede, stoje in z malo hoje, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez dela na višini, v prvi izmeni, v ugodnem toplotnem okolju in kjer ni nevarnosti, da bi v primeru nenadne motnje zavesti ogrožal sebe ali druge. Tožnik se že več kot 30 let zdravi zaradi sladkorne bolezni, ki jo ureja z insulinom. Prišlo je do kroničnih komplikacij na očeh, perifernem živčevju in ožilju. Vid se je poslabšal. Ugotovljene so hipestezije v obliki rokavic in nogavic. Tožnik navaja bolečine v nogah in krče v golenih in znake depresivne motnje. Novejši izvidi kažejo, da je glikemična urejenost slaba. Diabetična retinopatija je od leta 2009 napredovala. Prisotna je začetna makulopatija. Nevrolog ugotavlja diabetično distalno polinevropatijo z motnjami senzibilitete in arefleksijo. Ledvična okvara do sedaj ni bila ugotovljena. Obremenitveni test ni pokazal znakov izhemije miokarda, hipertenzijo pa zdravi z zdravili. Po mnenju komisije iz izvidov ne izhaja bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja v primerjavi s stanjem pred 17. 10. 2007, kar pomeni, da pri tožniku še nadalje ostaja III. kategorija invalidnosti, kot je bilo to že odločeno v predsodnem postopku.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Izvedenski organ je pri podaji mnenja upošteval medicinsko dokumentacijo v spisu, kot tudi osebni pregled, ki je bil napravljen na invalidski komisiji v BIH. Po mnenju komisije se sicer zaradi zapletov s sladkorno boleznijo tožnikovo zdravstveno stanje dodatno poslabšuje, vendar pa glede na stanje, kakršno izhaja iz medicinskih izvidov pri tožniku še ni prišlo do izgube delazmožnosti, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne določene omejitve pri delu, tako časovna razbremenitev, kot tudi razbremenitve v zvezi z samimi opravljanjem dela. Izvedensko mnenje je v skladu z predloženo medicinsko dokumentacijo. Nenazadnje tožnik tudi ni konkretiziral, v čem bi bilo izvedensko mnenje izvedenskega organa nepravilno. Predložil je zgolj dodatno medicinsko dokumentacijo, ki naj bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil postopek izveden brez natančnega vpogleda v medicinsko dokumentacijo. Za odločitev tudi ni bistveno, da je bil tožniku sorazmerni del invalidske pokojnine priznan že v BIH in na Hrvaškem. Vsaka država namreč samostojno ureja pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V spornem primeru je bilo glede na izveden dokazni postopek tudi po stališču pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovljeno, da pogoji po določbi 67. člena v zvezi s 60. členom ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Toženi zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine je bil zato z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.

Glede predložitve dodatne medicinske dokumentacije, ki naj bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjena dokumentacija, ki jo je tožnik priložil tudi k pritožbi, na rešitev sporne zadeve ne vpliva, kajti za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 22. 3. 2012. V primeru, da je prišlo pri tožniku do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ima tožnik možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.