Jedro

Za izdajanje soglasja za gradnjo novih objektov na kmetijskih površinah izven ureditvenega območja naselja občinska uprava ni pristojna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Župan Občine Izola (v nadaljevanju tožena stranka) je z aktom navedenim v uvodu sodbe stranki A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnica) preklical soglasje, ki je bilo izdano na podlagi mnenja Komisije za ugotavljanje pogojev za postavitev in legalizacijo objektov izven območja zazidljivosti, za novogradnjo turistične kmetije, na parc. št. 2855, 2856, 2857 in 2860 vse k.o. A. po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja - idejna zasnova št. 753/09. Soglasje je tožena stranka preklicala, ker je ugotovila, da je pri upravni enoti v teku postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo turistične kmetije po PGD št. 753/09, maj 2011, ki pa je v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom.

Tožnica vlaga tožbo zaradi molka organa. Zatrjuje, da je izpodbijani preklic soglasja, upravni akt zoper katerega je dne 26. 10. 2011 vložila pritožbo, o kateri tožena stranka še ni odločila. Zato je po izteku zakonsko določenega roka (prvi odstavek 257. člena ZUP), dne 12. 1. 2011 toženo stranko pozvala naj odloči o njeni pritožbi. Ker niti v dodatnem 7 dnevnem roku ni odločila, se šteje, da je bila njena pritožba zavrnjena in zato vlaga tožbo po drugem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Z določbami 1. in 2. člena ZUP tožnica utemeljuje pravno naravo izpodbijanega akta. Meni, da čeprav v izpodbijanem aktu ni pravnega pouka, gre zato, ker je o soglasju, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, odločal upravni organ o pravni koristi tožnice, za upravno zadevo, v kateri se uporabljajo določbe ZUP. Zato ima tožnica glede na določbo prvega odstavka 13. člena ZUP tudi pravico do pritožbe.

V nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine, s katerimi toženi stranki očita kršitev določb 13., 189., 207. in 210. člena ZUP, napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega predpisa. Na podlagi navedenega zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Sodišču zato predlaga, da le-to odpravi oz. podrejeno zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča izpodbijani akt, s katerim je tožena stranka preklicala soglasje izdano tožnici na podlagi 30. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola, ni upravni akt. Po 101. členu Statuta Občine Izola (v nadaljevanju Statut) sprejema občinski svet tudi prostorske in druge plane razvoja ter prostorske dokumente. Delovna telesa občinskega sveta pa so komisije in odbori, ki v okviru svojega delovnega področja ter v skladu s statutom in poslovnikom obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (tretji odstavek 36. člena Statuta). Po določbi prvega odstavka 30. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za "Podeželje občine Izola" (v nadaljevanju Odlok), je izjemoma na predlog lokalne skupnosti dovoljena gradnja nove samostojne kmetije ali kmetijskega gospodarskega poslopja na kmetijskih površinah izven ureditvenega območja naselja.

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja občina lahko nastopa kot stranka, pod pogoji določenimi v tretjem odstavku 62. člena ZGO-1, v katerem lahko uveljavlja interese, ki se nanašajo na urejanje prostora na njenem območju v skladu z njeno funkcijo v urejanju prostora (Zakon o urejanju prostora, ZUreP-1) oz. njegovem načrtovanju (Zakon o prostorskem načrtovanju, ZPNačrt). Iz določb navedenih zakonov in iz določb Statuta in Odloka, ne izhaja, da je občinska uprava pristojna za izdajanje soglasja za gradnjo novih objektov na kmetijskih površinah izven ureditvenega območja naselja. Gradnjo na kmetijskih površinah ureja tudi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), iz katerega pa izhaja, da se v prostorskih aktih na območju trajno varovanih kmetijskih zemljišč brez spremembe namenske rabe kmetijskih zemljišč, lahko načrtujejo le pomožni kmetijski objekt (3.č člen ZKZ) in da se območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč ne smejo spreminjati najmanj 10 let od uveljavitve prostorskega akta lokalne skupnosti, s katerimi so bila ta območja varovana (3.d. člen ZKZ). Po navedenem zakonu lokalni skupnosti tudi niso dana pooblastila za izdajo soglasji za gradnjo na kmetijskih zemljiščih.

Po 67. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) kot tudi po Statutu odloča občinska uprava o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti. O upravnih stvareh iz občinske uprave odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan.

Sodišče na podlagi določb že navedenih predpisov ugotavlja, da izpodbijani preklic soglasja, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi prvega odstavka 30. člena Odloka, ne sodi med upravne stvari iz lastne pristojnosti ali iz prenesene državne pristojnosti, o katerih je za odločanje na prvi stopnji pristojna občinska uprava. Določanje izjem od predpisanega pravila, da gradnja na kmetijskih površinah izven ureditvenega območja ni dovoljena, po že navedenih zakonih in predpisih tožene stranke, sodi v pristojnost občinskega sveta, ki je Odlok sprejel. Prav zato je bila zahteva tožnice za izdajo soglasja predložena komisiji občinskega sveta in ne občinski upravi.

Po oceni sodišča tožena stranka z izdajo soglasja in niti z izdajo preklica tega soglasja ni odločila v zadevi, za katero je s predpisom določeno, da organ o njej vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma da to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (2. člen ZUP). Zato so neutemeljeni tožbeni očitki, o kršitvah določb ZUP, ki se nanašajo na postopek izdaje odločbe in na določbe o molku upravnega organa.

Navedeno pa pomeni, da tožba zaradi molka organa tudi po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni upravičena. Zato je sodišče tožbo zaradi molka organa kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. Sodišče pripominja, da za presojo zakonitosti izpodbijanega preklica soglasja, ki jo tožnica zahteva v tožbenem predlogu, niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZUP pritožba ni dovoljena, če je na prvi stopnji za odločanje pristojen predstavniški organ ali vlada. Izpodbijani preklic soglasja pa je izdal župan kot predstavniški organ. To pa pomeni, da je tožnica, ki je tožbo zoper izpodbijani akt z dne 11.10. 2011 vložila šele dne 1. 3. 2012, zamudila 30 dnevni rok določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.