Jedro

Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.

Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka proti mladoletnemu, sedaj polnoletnemu A. A. potrdi.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom iz razloga smotrnosti na podlagi drugega odstavka 483. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo postopek proti mladoletnemu, sedaj polnoletnemu A. A. (v nadaljevanju mladoletnik). Odločilo je še, da stroški postopka obremenjujejo proračun.

2.Zoper sklep se je pritožil odvetnik B. B. iz ..., ki kljub pooblastilu v okviru brezplačne pravne pomoči mladoletnika ne more zagovarjati, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Vendar je sodišče druge stopnje v korist mladoletnika štelo kot da je pritožbo vložil sam mladoletnik in jo vsebinsko obravnavalo. Pritožba je vložena zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da mladoletnika oprosti krivde za očitano kaznivo dejanje, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, z navodilom, da postopek ustavi na drugi pravni podlagi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik vztraja, da bi moralo sodišče na podlagi določil drugega in tretjega odstavka 454. člena ZKP mladoletniku zagotoviti zagovornika ves čas postopka (od samega začetka) in ne le za čas izvajanja hišne preiskave, čeprav je v vmesnem času do uvedbe pripravljalnega postopka potekal pregled mladoletnikovih elektronskih naprav, policisti pa so izvedli celo njegovo zaslišanje.

5.Pritožbenemu naziranju sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Mladoletniku se očita storitev kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od šestih mesecev do osmih let zapora. To pomeni, da mora mladoletnik imeti zagovornika od začetka pripravljalnega postopka (drugi odstavek 454. člena ZKP), kar je bilo v konkretni zadevi mladoletniku zagotovljeno z odločbo o redni brezplačni pravni pomoči od 17. 1. 2023 dalje, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji, s katero je bil določen odvetnik B. B. iz ..., katerega je mladoletnik v skladu z navodilom v navedeni odločbi pooblastil za zastopanje. Ne glede na navedeno pa je obramba mladoletnika, če torej teče proti njemu postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen nad tri leta, s pomočjo zagovornika obvezna tudi pri opravi vseh preiskovalnih dejanj v predkazenskem postopku, pri katerih je mladoletnik lahko navzoč, razen če gre za preiskovalno dejanje, ki ga opravi policija brez odredbe sodišča (tretji odstavek 454. člena ZKP). Tudi temu dolžnostnemu ravnanju je sodišče zadostilo, saj je mladoletniku že v predkazenskem postopku za izvedbo preiskovalnega dejanja (hišna in osebna preiskava), ki ga policija opravi na podlagi odredbe sodišča, postavilo zagovornika po uradni dolžnosti z dne 6. 7. 2022 in sicer odvetnika B. B. iz ... (le-ta je bil kasneje določen mladoletniku za zagovornika po brezplačni pravni pomoči, kot je bilo že uvodoma navedeno).

6.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je policija opravila zaslišanje mladoletnika brez prisotnosti njegovega zagovornika, zgolj ob prisotnosti njegovega zakonitega zastopnika, sodišče pa kljub temu predmetnega zapisnika iz spisa ni izločilo. Iz uradnega zaznamka z dne 24. 8. 2022 (priloga A2/1/29) namreč izhaja, da gre za "uradni zaznamek o izjavi osumljenca/ke", sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Policija je v skladu z navedeno določbo ZKP od mladoletnika zgolj zbirala obvestila in sicer v navzočnosti njegovega zakonitega zastopnika C. A. in ni šlo za zaslišanje mladoletnika kot trdi obramba, ki se dejansko sme po določbi prvega odstavka 148.a člena ZKP opraviti samo v navzočnosti zagovornika. Poučen, da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, je mladoletnik izjavil, da si zagovornika ne bo vzel. Zbiranje obvestil od mladoletnika policija opravi brez odredbe sodišča, zato obramba mladoletnika v smislu tretjega odstavka 454. člena ZKP ni bila obvezna. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da mladoletnik takrat izjave ni podal, tako da se nanjo sodišče sploh ne bi moglo opreti in tako v nobenem primeru ne bi moglo priti do smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7.Po izvedenem postopku je sodišče smiselno enako kot to razlaga pritožba zaključilo, da ni dokazano, da je mladoletnik privolitev oziroma soglasje za pregled elektronske naprave podal v navzočnosti, predvsem pa posvetu s svojim zagovornikom, kar pomeni, da njegova privolitev ni bila pridobljena zakonito. Ne glede na navedeno, sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.

8.Osrednji del pritožbe je zatrjevanje, da je imelo sodišče podlago za omejitev mladoletnikove izbire zagovornika (odvetnika B. B.) samo za tisti del postopka, v katerem je zagovornika zasliševalo kot pričo in ga soočilo s policisti. Ta omejitev pa ni zakonita za preostali del postopka, ko je sodišče izvajalo druga procesna dejanja oziroma bi v preostalem delu postopka moralo omogočiti prvotnemu zagovorniku (odvetniku B. B.), da opravlja svojo nalogo. S tem je podana kršitev mladoletnikove pravice do proste izbire zagovornika, saj je sodišče kljub izrecni izjavi mladoletnika, da želi, da ga v postopku tudi v nadaljevanju zastopa prvotni zagovornik in opozorilu, da ima ta zagovornik v spis vloženo tudi pooblastilo za zagovor, ignoriralo izbiro mladoletnika ter pooblastilo za zagovor in udeležbo njegovemu prvotnemu zagovorniku oziroma zagovorniku po pooblastilu onemogočilo - mu ni dovolilo, da v vlogi zagovornika sodeluje na obravnavi, ga ni obveščalo o narokih ter mu ni vročalo odločb, niti izpodbijanega sklepa.

9.Povzetemu razlagovanju pritožbeno sodišče ne sledi. Nobenega dvoma ni, da ima obdolženec, torej tudi mladoletnik v kazenskem postopku pravico, da se zagovarja z zagovornikom, ki si ga izbere sam ali ga mu najamejo njegovi bližnji svojci. Ta pravica je tudi bistveni element pravice do poštenega sojenja, ki obdolžencu zagotavlja položaj enakopravne stranke v kazenskem postopku s tem, da ima pri svoji obrambi neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom. Ta bo praviloma bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam. Ta pravica pa ni brez omejitev. Te so predpisane predvsem v korist obdolženca, pa tudi v interesu kazenskega postopka in v interesu drugih udeležencev postopka. Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.

10.Oziraje se na navedeno ter navodila Vrhovnega sodišča v RS v sodbi I Ips 42209/2022 z dne 11. 7. 2024, da bo moralo v ponovljenem postopku (tudi z zaslišanjem mladoletnikovega zagovornika kot priče) raziskati odločilna dejstva v zvezi z mladoletnikovo podajo privolitve za pregled njegove elektronske naprave in nato presoditi, ali so bili dokazi zoper njega pridobljeni zakonito, je bila odločitev sodišča, da mladoletnikovega zagovornika (odvetnika B. B.) zasliši kot pričo relevantna oziroma je bilo njegovo zaslišanje nujno potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločilnim dejstvom - (ne)zakonitostjo pridobljenih dokazov v predkazenskem postopku. Posledično, torej v interesu kazenskega postopka, je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 69. člena ZKP mladoletniku odreklo pravico, da se zagovarja z zagovornikom (odvetnikom B. B., ki ga je pooblastil v okviru dodeljene brezplačne pravne pomoči). Ker je v konkretnem primeru formalna obramba obvezna, je sodišče mladoletniku postavilo zagovornico po uradni dolžnosti, odvetnico D. D. z dne 25. 10. 2024. Omejitev pravice do svobodne izbire zagovornika iz drugega odstavka 69. člena ZKP pa ne velja zgolj za tisti del postopka oziroma čas, ko je zagovornik zaslišan kot priča in soočen z drugimi pričami (slednja situacija je bila podana v obravnavanem primeru), v nadaljevanju postopka pa je zagovorniku potrebno ponovno omogočiti oziroma dopustiti zagovarjanje obdolženca oziroma mladoletnika, kot to razlaga pritožnik. Takšna razlaga je namreč v nasprotju z načelom akuzatornosti kazenskega postopka (19. člen ZKP), po katerem so funkcije pregona, sojenja in obrambe ločene. Ker torej zagovornik ne more istočasno opravljati procesne funkcije zagovornika in priče, omejitev pravice do lastne izbire zagovornika iz drugega odstavka 69. člena ZKP ne velja zgolj za čas, ko je zagovornik zaslišan kot priča oziroma soočen z drugimi pričami, temveč tudi za nadaljnji postopek. Zato je sodišče pravilno ravnalo, ko je prvotnemu zagovorniku mladoletnika, odvetniku B. B. odreklo zastopanje mladoletnika, kljub pooblastilu v okviru brezplačne pravne pomoči, tudi po tem, ko je bil že zaslišan kot priča in soočen z drugimi pričami. Ne glede na navedeno je imel mladoletnik v dani situaciji vseeno možnost, da za zagovarjanje pooblasti drugega odvetnika po lastni izbiri, s čimer je bil seznanjen s strani sodišča (list. št. 126), vendar je sodišču sporočil, da želi, da mu v času, ko bo njegov zagovornik zaslišan, postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Ker pritožba, razen neutemeljene trditve, da gre v konkretnem primeru pri odrekanju mladoletnikove pravice, da ga zagovarja odvetnik B. B., za hud poseg v pravico do svobodne izbire zagovornika, ne vsebuje konkretnih navedb o tem, iz katerih razlogov je postopanje sodišča prve stopnje s tem, ko je torej odreklo odvetniku B. B. nadaljnje zastopanje mladoletnika, vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11.V zvezi s kritiko pritožnika, da je državni tožilec odločitev o nadaljnjem zastopanju mladoletnika s strani odvetnika B. B. ležerno prepustil "v odločitev sodišču" pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da državni tožilec, ki je sicer zavezan k načelu zakonitosti postopka, ni dolžan izrecno se izjasniti glede vseh predlogov obrambe.

1.Kljub temu, da je mladoletnik v ponovljenem postopku postal polnoleten (... 5. 2023), mu je sodišče nekatera sodna pisanja in odločbe vročalo preko staršev in ne osebno. S tem je kršilo določbi 118. in 119. člena ZKP, da se tako pisanje, za katero je v ZKP-ju določeno, da ga je treba osebno vročiti, kakor tudi pisanja, za katera v ZKP-ju ni določeno, da morajo biti osebno vročena, vročajo osebno. Ker pa pritožnik ne zatrjuje, da je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, tudi v tem primeru bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

2.Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) sklep sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka proti mladoletniku iz razloga smotrnosti na podlagi drugega odstavka 483. člena ZKP potrdilo.

3.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.