Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz. 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, ko ni obtožbe upravičenega tožilca ali predloga oškodovanca ali dovoljenja pristojnega državnega organa, ko sta za pregon potrebna. Za upravičenost kazenskega pregona je po jezikovni razlagi povzetega besedila odločilna izjava o predlogu za pregon in ne izjava o vztrajanju pri izjavi o predlogu za pregon, ki je končno zakon kot procesnega dejanja niti ne pozna. Z vidika določb Zakona o kazenskem postopku ni videti ovir, da priča ne bi mogel biti pooblaščen kot predstavnik oškodovane pravne osebe in ne, da ga zato ne bi mogel pooblastiti drug predstavnik iste osebe. Bistveno je pooblastilo kot izjava volje ter zveza med pooblastiteljem in oškodovano pravno osebo, ki je v obravnavanem primeru po sestavinah in vsebini priloženega pooblastila v zadostni meri izkazana.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 18. 2. 2014 obdolženega B.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 2 meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, plačati pa mora oškodovani gospodarski družbi prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 149,95 EUR. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo II K 21235/2013. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker priča B.S. ni sodeloval kot upravičen zastopnik oškodovane pravne osebe, zaradi česar tudi njegova izjava o vztrajanju pri podanem predlogu za pregon na glavni obravnavi ne more biti veljavna. Tem prej, ker je bil za zastopanje pooblaščen s strani N.M., ki za kaj takšnega kot (zgolj) predstavnica oškodovane pravne osebe ni bila upravičena. Pritožnik zato sklene, da je prava zastopnica oškodovane pravne osebe na glavni obravnave potemtakem neopravičeno izostala in bi sodišče prve stopnje moralo, skladno s pooblastilom iz 306. člena ZKP kazenski postopek bodisi ustaviti ali po začeti glavni obravnavi izdati zavrnilno sodbo.

5. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ko ni obtožbe upravičenega tožilca ali predloga oškodovanca ali dovoljenja pristojnega državnega organa, ko sta za pregon potrebna. Za upravičenost kazenskega pregona je po jezikovni razlagi povzetega besedila odločilna izjava o predlogu za pregon in ne izjava o vztrajanju pri izjavi o predlogu za pregon, ki je končno zakon kot procesnega dejanja niti ne pozna. To je pomembno, ker je bila izjava o predlogu za pregon tudi po pritožniku nedvomno podana (l. št. 7 do 8), in ker je enako gotovo, da med postopkom ni bila umaknjena. Formalni pogoj za pregon je bil s tem izpolnjen, pritožnikova prizadevanja v smeri domnevnega umika navedene izjave po 306. členu ZKP pa so neuspešna, ker z vidika določb Zakona o kazenskem postopku ni videti ovir, da priča B.S. ne bi mogel biti pooblaščen kot predstavnik oškodovane pravne osebe in ne, da ga zato ne bi mogel pooblastiti drug predstavnik iste osebe. Bistveno je pooblastilo kot izjava volje ter zveza med pooblastiteljem in oškodovano pravno osebo, ki je v obravnavanem primeru po sestavinah in vsebini priloženega pooblastila (C 3) v zadostni meri izkazana. Smiselno zahtevana ustavitev kazenskega postopka oziroma izdaja zavrnilne sodbe tako v nobenem primeru ne moreta biti utemeljeni.

6. Pritožnik v nadaljevanju uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je bil zmotno uporabljen 20. člen KZ-1. Po njegovem je sostorilstvo oziroma prispevek druge neznane osebe k storitvi kaznivega dejanja v izreku sodbe omejen zgolj na ravnanje brez znakov kaznivega dejanja in brez da bi bil konkretiziran neznančev prispevek k temu dejanju, se pravi, da sodišče prve stopnje za uporabo navedenega zakonskega določila ni imelo ustrezne podlage.

7. Pritožbeno sodišče se strinja, da je predmet uveljavljane kršitve kazenskega zakona tudi napačna pravna opredelitev kaznivega dejanja in res je, da sodelovanje neugotovljene osebe pri izvršitvi v izreku sodbe ni podrobneje opisano. Vendar bi bilo zadnje upoštevno le, če bi bil pritožnik zagovornik te neugotovljene osebe, ki bi ne smel prezreti, da je njeno sodelovanje pri izvršitvi opisano v razlogih na 5. in 8. strani sodbe, medtem ko je ta okoliščina z vidika opredelitve obdolženčevega ravnanja popolnoma nepomembna. Sostorilstvo je namreč le oblika storilstva, kjer storilec deluje sam (osebno) ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (prvi odstavek 20. člena KZ-1). Skratka tako kot se v obravnavanem primeru po razumljivem opisu dejanja ni zgodilo. Tedaj pa dejanje tudi za obdolženega ne more biti drugače pravno opredeljeno (kvalificirano) od tistega kot pravilno izhaja iz izreka sodbe.

8. Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožnik ni identificiral, v njihovi presoji pa se je sodišče prve stopnje po pritožbeni obrazložitvi motilo zato, ker priča B.S. kot varnostnik pri obdolženemu ni našel ničesar, s čemer se je njegova izpovedba v smislu ocene izkazala za neutemeljeno, zaseženi posnetki in fotografije pa v informativnem smislu za neučinkovite. Razen tega je bilo skozi ves predkazenski postopek govora o majici, medtem ko je navedena priča šele na glavni obravnavi začela omenjati jakno, kar seveda ni isto in tudi ne more predstavljati podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka.

9. Ne. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter na zgornje odgovarja.

10. Res je, da razlika med majico in jakno ni nepomembna, vendar je priča B.S. razumljivo obrazložil, da je bila pomotoma prijavljena tatvina majice, medtem ko je v resnici šlo za sivo jakno iz spomladanske kolekcije. Sploh pa je dejstvo, da je bil ukraden predmet, naj si bo majica ali jakna, kar je v modi lahko končno stvar konvencije, v vrednosti 149,95 EUR, čemu pritožnik neposredno ni nasprotoval in kar je bilo ugotovljeno tako po izpovedbi navedene priče kot po zapisniku o sprejemu ustne ovadbe in zapisniku o preprečitvi iznosa neplačanega blaga iz trgovine. Dejanske podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka so bile torej podane, ravnanje sodišča prve stopnje v tej smeri pa upravičeno.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da ukradena jakna ni bila najdena pri obdolženemu, vendar to ne pomeni, da bi bili zato drugi dokazi informativno neučinkoviti. Zlasti to velja za izpovedbo priče B.S., ki je zgoščeno dogajanje praktično ves čas opazoval. Tisto, česar ni mogel neposredno opaziti (videti), je ugotovil posredno po praznem obešalniku, ko je takoj pregledal garderobni prostor, ko ga je obdolženi zapustil in po varovalu na vrhu ogledala, ko je ta prostor nato pregledal še enkrat. Neposredno zaznano in posredno ugotovljeno je tako treba le povezati z edino osebo, ki se je tedaj v navedenem garderobnem prostoru nahajala, in ki po izpovedbi B.S. na kakršnakoli nadaljnja razčiščevanja v zvezi s tatvino očitno ni bila pripravljena. Če k temu dodamo pričino trdno prepričanje o storilcu tatvine in vsebino posnetkov, ki si jih je sodišče prve stopnje neposredno ogledalo, in ko na ogledano ni bilo pripomb (l. št. 51), v grajane ugotovitve sodišča prve stopnje ne gre dvomiti ter je bilo pritožnika po preizkušenem zavrniti.

12. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče moralo glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusiti (386. člen ZKP). Obdolženemu je bila kot specialnemu povratniku izrečena kazen pri robu predpisanega splošnega minimuma, ki zato in zaradi teže dejanja ter obdolženčeve krivde ne more biti čezmerna.

13. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega B.M. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).