Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga na ugotovitev, da je pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov veljavno sklenjena, pravilno utemeljilo s pomanjkanjem pravnega interesa za predlagano odločitev. Ker je pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov že veljavna, ni potrebe za sodno varstvo z izdajo predlaganega ugotovitvenega sklepa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljev na ugotovitev, da je pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe T. 10, Ljubljana, veljavno sklenjena na podlagi 2. odst. 32. čl. Stanovanjskega zakona v vseh delih, razen v 1. odst. 5. čl. (1. tč. izreka). Ugotovilo je solastniške deleže etažnih lastnikov stavbe na T. 10 v Ljubljani na skupnih delih (2. tč. izreka). Umik nasprotnega predloga prve nasprotne udeleženke je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo ter ugotovilo, da stroški postopka znašajo 592,31 EUR in predstavljajo stroške upravljanja (3. in 4. tč. izreka).

Proti temu sklepu se pritožujejo predlagatelji in prva nasprotna udeleženka. Predlagatelji sklep izpodbijajo v 1. tč. izreka zaradi bistvene kršitve določb ZPP. Navajajo, da so konkretno utemeljevali svoj pravni interes za predlog na ugotovitev, da je pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki sklenjena. Sodišče med postopkom in vodenjem postopka ni pokazalo, da je ugotovitveni zahtevek premalo substanciran oziroma da je posplošen. 285. čl. ZPP sodniku postavi obveznost, kaj naj dela v sklopu svojih pooblastil materialnoprocesnega vodstva. Sodišče bi moralo po mnenju predlagatelja voditi postopek tako, da bi pojasnilo, da šteje za odločanje navedbe predlagateljev kot nepopolne (premalo konkretne) in ga pozvati, da te navedbe dopolni. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka in predlaga spremembo sklepa tako, da so stroški nepravdnega postopka stroški upravljanja. Navaja, da se z določitvijo stroškov ne more strinjati, saj bi v navedenem primeru stroške svoje pooblaščenke, ki jih je že poravnala, plačala ponovno skozi stroške upravljanja, katere bo upravnik razdelil med vse etažne lastnike, kar pa je povsem nesprejemljivo. Po zavzetem stališču sodišča bi nasprotna udeleženka stroške plačala dvakrat. V primeru odločanja o pogodbi o medsebojnih razmerjih je treba upoštevati določilo 5. odst. 182. čl. Stanovanjskega zakona, ki določa, da so stroški nepravdnega postopka stroški upravljanja ter tako sodišče o njih ne odloča. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga na ugotovitev, da je pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe T. 10 iz Ljubljane veljavno sklenjena, utemeljilo s pomanjkanjem pravnega interesa za predlagano odločitev (181. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost razlogov, ki jih o tem vsebuje sklep prvostopenjskega sodišča. Trditve predlagateljev, da je ugotovitev veljavnosti pogodbe potrebna zaradi občutljivosti medsebojnih razmerij med etažnimi lastniki ter morebitne negotovosti, ki vodijo v nepotrebne spore, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostujejo za obstoj pravnega interesa. Ker je pogodba o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov že veljavna, ni potrebe za sodno varstvo z izdajo predlaganega ugotovitvenega sklepa. Predlagatelji v pritožbi neutemeljeno očitajo sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da je prekršilo določbo 285. čl. ZPP. Materialno procesno vodstvo v pravdnem postopku nalaga sodišču dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Predlagatelji so po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj jasno utemeljili zahtevo za izdajo odločbe in dodatno pozivanje sodišča k utemeljevanju pravnega interesa ni bilo potrebno. Zato je odločitev o zavrženju predloga pravilna in zakonita, pritožba predlagateljev pa neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo.

Enako neutemeljena je tudi pritožba prvega nasprotnega udeleženca zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo o stroških postopka tako, kot določa 5. tč. 182. čl. Stanovanjskega zakona (SZ -1). Odločilo je, da stroški postopka predstavljajo stroške upravljanja. Sklep ne vsebuje odločitve o tem, komu se nalaga v plačilo stroške tega postopka, niti v kolikšnem znesku, četudi vsebuje ugotovitev, koliko znašajo celotni stroški postopka. Na uporabo določbe 5. tč. 182. čl. SZ -1 se sklicuje tudi nasprotna udeleženka, pri čemer meni, da sodišče v izreku sklepa ne bi smelo ugotoviti višine stroškov. Za takšno sklepanje pa pritožbeno sodišče v citirani določbi ne vidi razlogov. Ker sta obe udeleženki nepravdnega postopka priglasili stroške, ta določba ne posega v pristojnost sodišča, da odloči o višini potrebnih stroškov postopka (155. čl. ZPP v zvezi z določbo 37. čl. ZNP), kot je storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo tudi v izpodbijanem stroškovnem delu.