Jedro

Po prvem odstavku 99 člena ZPPSL sodišče od dneva začetka stečaja ne sme dovoliti izvršbe, po drugem odstavku tega člena pa izvršbo, ki je v teku prekine. Določilo II. odstavka 99. člena ZPPSL ne prekinja vsakega uvedenega izvršilnega postopka, temveč samo tistega, ki je že v fazi, ko je nastala pravica do ločenega poplačila zaradi zastavne pravice.

Izrek

Obe pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je zavrglo ugovor dolžnice zoper izdani sklep o izvršbi, s prvim sklepom zavrnilo predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje (pri čemer je istočasno dolžnici naložilo povrnitev 6.684,00 SIT upničinih nadaljnjih izvršilnih stroškov), z drugim sklepom pa zavrglo dolžničino pritožbo.

Zoper navedena sklepa se je zaradi "nepravilne ugotovitve dejanskega stanja oziroma kršitve ZPP" pritožila dolžnica. Predlagala je, da drugostopno sodišče njenima pritožbama ugodi in da izpodbijana sklepa razveljavi. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Dolžnica (V.J. o.o.) je pravna oseba. 3. odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 14. členom Zakona o izvršilnem postopku) pa določa, da se vročitev sklepa (o zavrženju ugovora - kot sklepa, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba) opravi po 134. členu ZPP, torej tako, da se pisanje (v konkretnem primeru kot povedano sklep o zavrženju ugovora) izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma v poslovnem prostoru (glej 1. odstavek 134. člena ZPP). Ker ni nujno, da se vročitev opravi ravno direktorju kot zakonitemu zastopniku pravne osebe, se pokaže, da je izdani sklep o zavrženju ugovora bil dolžnici vročen v skladu z zakonitimi predpisi.

Da je bil navedeni sklep dolžnici vročen na opisani način izhaja iz podpisa na povratnici, prav tako pa tudi iz navedb dolžnice, da so njeni delavci o prejemu sklepa obvestili svojega direktorja (ki pa zaradi tega ni prekinil službenega potovanja). Pri tem pa je za samo zadevo pomembno, da je dolžnici sporni sklep bil pravilno vročen, ne pa, ali je direktor kot njen zakoniti zastopnik vedel za samo vsebino sklepa.

Sodišče prve stopnje je dolžnici sklep o zavrženju ugovora zoper izdani sklep o izvršbi vročilo dne 27.8.1993. Rok za pritožbo zoper ta sklep je potekel dne 4.9.1993 (sobota) oziroma na podlagi 4. odstavka 112. člena ZPP (v zvezi s 14. členom ZIP) dne 6.9.1993 (ponedeljek) in ne dne 7.9.1993 (torek), kot je to pomotoma ugotovilo prvostopno sodišče. Vendar pa je bila pritožba z dne 8.9.1993 v obeh primerih prepozna, zato jo je isto sodišče pravilno kot nedopustno zavrglo.

Dolžnica je s tem v zvezi sicer predlagala vrnitev v prejšnje stanje, vendar je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnica ni izkazala opravičenih vzrokov za restitucijo. Opravičenost vzrokov se namreč presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, pri čemer so razlogi opravičljivi, če niso zakrivljeni. To pomeni, da bi morala dolžnica izkazati, da ni kriva zamude (pri vložitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju ugovora). Tega pa ji ni uspelo dokazati. Iz predhodnih ugotovitev drugostopnega sodišča namreč izhaja, da je dolžnici sklep o zavrženju ugovora bil vročen v skladu z zakonitimi predpisi, dočim iz samih navedb dolžnice izhaja, da ta kljub temu, da je bila obveščena o prejemu sklepa, pritožbe zoper ta sklep ni vložila v pritožbenem roku, ampak po njegovem izteku. To kaže na to, da je bila sama kriva zamude. Dolžnica je gospodarski subjekt, od katerega se pričakujejo znanje in izkušnje, ki so potrebne v gospodarstvu in prometu, kar pomeni, da bi se zato tudi morala zavedati, da bo sama nosila škodljive posledice zamude pritožbenega roka.

Torej je prvostopno sodišče pravilno (in popolno) ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odstavek 365. člena v zvezi z 2. odstavkom 354. člena ZPP), tudi ne zatrjevane, je drugostopno sodišče na podlagi 2. točke 380. člena ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.