Jedro

Odločitev o plačilu temelji na med pravdo sklenjenim sporazumom, ki je opredeljen kot pogodba o poravnavi, saj so stranke medsebojni spor z vzajemnimi popustitvami odpravile z določitvijo konkretnih vzajemnih pravic in obveznosti. Navedena pogodba ima učinke novacije v smislu 348. člena ZOR, saj so stranke prejšnjo obveznost tožencev iz tožničinega deleža v družbi nadomestile z novo obveznostjo tožencev, to je z izplačilom deleža s plačilom konkretnega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je kot dedinja pok. M. S., ki je bil imetnik 42 % deleža v podjetju M. d.o.o., prvotno od prve tožene stranke in drugega ter tretjega toženca kot družbenikov zahtevala plačilo zneska 8,321.000 SIT, to je dobička iz poslovanja družbe M. d.o.o. Na podlagi sporazuma med vsemi pravdnimi strankami z dne 9.6.1995 je tožnica od tožencev zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 20.551,37 Eura. Tožbo proti prvi toženi stranki je zaradi njenega stečaja umaknila, prvostopenjsko sodišče pa je njenemu tožbenemu zahtevku zoper drugega in tretjega toženca v celoti ugodilo in jima naložilo plačilo navedenega zneska z obrestmi in pravdnimi stroški.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta drugi in tretji toženec vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji vztrajata pri svojih navedbah, da sta sporazum z dne 9.6.1995 podpisala izključno zato, ker ju je v to prisilila situacija, v kateri sta se znašla. Nujno sta morala zaradi sanacije škode v zvezi s požarom najeti kredit, kar pa ni bilo mogoče zaradi zemljiškoknjižne plombe ob prepovedi obremenitve nepremičnine prve tožene stranke. Zato bi moralo sodišče nedvoumno ugotoviti ničnost sklenjenega sporazuma na podlagi 141. člena ZOR. V kolikor pa je sodišče sklenjeni sporazum štelo za pripoznavo dolga, bi vendarle moralo ugotoviti, da dejanski dolg, ki sta ga toženca priznala, nikoli ni obstajal in zaradi tega tudi pripoznava ni zavezujoča. Sodna praksa je sprejela stališče, da pripoznava dolga nima za posledico nastanka obveznosti na strani tistega, ki ga je priznal, če dolg dejansko ne obstoji. V teku pravdnega postopka se je izkazalo, da nobenega dokaza o obstoju dolga in še manj o takšni višini. Drugi in tretji toženec sta želela za razjasnitev vprašanj postaviti izvedenca finančne stroke, vendar dokaz ni bil izveden, saj je sodišče svojo celotno odločitev oprlo na sporni sporazum in se ni želelo spuščati v njegovo podlago. Tudi brez izvedenskega mnenja bi sodišče moralo ugotoviti neutemeljenost tako visokega zahtevka tožeče stranke, saj so tožene stranke ves čas navajale, da vtoževani zahtevek presega celotno vrednost prve tožene stranke.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 16/99-2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženca uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar kršitev v njuni reviziji ni konkretno opredeljena in obrazložena. Ker z revizijo niso izpodbojne vse bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ker revizijsko sodišče preizkuša sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, revizijsko sodišče zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

V zvezi z materialnopravnim preizkusom izpodbijane sodbe revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da so neupoštevne revizijske trditve o tem, da sta bila toženca dne 9.6.1995 prisiljena podpisati sporazum s tožnico, saj toženca navedene pogodbe zaradi napak volje nista izpodbijala. Neutemeljena pa je tudi trditev, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost sklenjenega sporazuma na podlagi 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Ničnost pogodbe zaradi oderuštva bi lahko sodišče ugotavljalo samo v primeru, če bi toženca v postopku na prvi stopnji pravočasno zatrjevala dejstva, ki jih je potrebno ugotoviti v zvezi s presojo, ali je neka pogodba oderuška. Toženca pa ne samo, da takih dejstev nista navedla,v zvezi s sporazumom z dne 9.6.1995 toženca pravočasno nista navedla ničesar.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica med pravdnim postopkom z vsemi tremi toženci dne 9.6.1995 sklenila sporazum, da vsi trije toženci tožnici nerazdelno plačajo 70.000 DEM do 31.12.1996, in sicer na račun njenega (po M. S. podedovanega) deleža pri podjetju M. d.o.o. V sporazumu je še dogovorjeno, da se od dogovorjenega zneska odšteje morebiten tožničin nakup gradbenega materiala pri podjetju M. d.o.o. Drugi in tretji toženec sta se še posebej zavezala poravnati znesek 70.000 DEM, če bi M. d.o.o. prenehal obstajati. Stranke so se še dogovorile, da so tako poravnani vsi spori in vse terjatve med njimi.

Iz sodb nižjih sodišč nadalje izhaja, da je bila tožnica delno poplačana z gradbenim materialom, preostali v dogovorjenem roku neplačani znesek pa je znašal 40.195,70 DEM, oziroma 20.551,73 EUR. Odločitev o plačilu navedenega zneska sta nižji sodišči utemeljili na sporazumu z dne 9.6.1995, ki sta ga opredelili kot pogodbo o poravnavi iz 1089. člena ZOR. Revizijsko sodišče se z navedenim strinja, saj so stranke medsebojni spor z vzajemnimi popustitvami odpravile z določitvijo konkretnih vzajemnih pravic in obveznosti. Navedena pogodba ima učinek novacije v smislu 348. člena ZOR, saj so stranke prejšnjo obveznost tožencev iz tožničinega deleža v družbi nadomestile z novo obveznostjo tožencev, to je izplačilom deleža s plačilom konkretnega zneska in so s tem vse prejšnje obveznosti ugasnile. Glede na to je preostalima tožencema utemeljeno naložena izpolnitev nove obveznosti, sprejete z veljavnim sporazumom, saj obstaja dolžnost udeležencev v obligacijskih razmerjih, da svoje prevzete obveznosti izpolnijo (17. člen ZOR). Izpolnitev tožencev pa je v plačilu še neizpolnjenega dela obveznosti (295. člen ZOR).

Toženca nasprotujeta izpodbijani sodbi tudi s trditvami o pripoznavi dolga, ki naj ne bi bila veljavna, ker naj bi dolg dejansko ne obstojal. Trditev o neobstoju dolga in o odsotnosti dokazov pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), o nepotrebnosti postavitvi izvedenca finančne stroke pa je tožencema ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Iz sporazuma z dne 9.6.1995 pa je razvidna njegova pravna podlaga, zato so vsi revizijski ugovori tožencev proti pravnomočni odločitvi nižjih sodišč z materialnopravnega vidika neutemeljeni. Vprašanje višine prisojenega zneska pa je ponovno vprašanje dejanskega stanja, ki mu toženca v revizijskem postopku ne moreta uspešno nasprotovati. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je glede na pravilno materialnopravno odločitev nižjih sodišč revizija tožencev v celoti neutemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev (378. člen ZPP).