Jedro

Pri tožnikuje je bila ugotovljena 90 % skupna telesna okvara nastala 23. 5. 2019. S tem je prvi pogoj določen v 138. členu ZPIZ-2, kot ena izmed osebnih okoliščin v obliki telesne okvare najmanj v višini 70 %, podan. Drugi pogoj, to je obstoj obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ali drugega dela v času nastanka in nadaljnjega obstoja osebne okoliščine, torej od 23. 5. 2019 dalje, pa ni podan. Od 24. 6. 2018 dalje, to je še pred ugotovljenim nastankom 90 % telesne okvare zaradi bolezni, tožnik ni bil več in še vedno ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nobeni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 10. 2021 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 6. 2021 ter da je tožnik upravičen do ¼ prištete dobe za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in določbo 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), zmotno tolmačilo. Vztraja, da določba prvega odstavka 138. člena ZPIZ-2 ne pogojuje, da bi se ¼ dobe dejanskega zavarovanja prištela k zavarovalni dobi le pod pogojem, da bi bil zavarovanec v času obstoja osebne okoliščine obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja ali drugega razmerja. Po njegovem je bistvo, da mora nastopiti ena izmed osebnih okoliščin, naštetih v 138. členu ZPIZ-2, določen pa je tudi drugi pogoj, da je bil upravičenec obvezno zavarovan, vendar iz določbe 138. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da je ta drugi pogoj izpolnjen le, če je bil zavarovanec obvezno zavarovan v trenutku nastanka ene izmed osebnih okoliščin. Namen določbe 138. člena ZPIZ-2 je, da se zavarovancem prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja, ne glede na to, ali je šlo za zavarovanje pred ali po uveljavitvi ZPIZ‑2. Zato je v primeru tožnika potrebno upoštevati dejstvo, da je določen čas prebil v zavarovanju, da ima zavarovalno dobo in da mu je iz razloga, ker je nastopila osebna okoliščina, določena v zakonu, potrebno k dejanski zavarovalni dobi prišteti še ¼ skupne zavarovalne dobe in upoštevajoč navedeno dejstvo tudi odmeriti invalidsko pokojnino. V kolikor bi pritožbeno sodišče sledilo oceni prvostopnega sodišča, pa tožnik prilaga medicinske izvide, ki dokazujejo, da so osebne okoliščine pri tožniku obstajale že od dne 29. 11. 2017 dalje in so bile zgolj potrjene šele z mnenjem invalidske komisije II. stopnje dne 19. 10. 2021. Navaja, da medicinskih izvidov ni mogel predložiti prej, saj je bil in je še vedno hudo bolan. Utrpel je več možganskih kapi, ima stenozo vertebralnih arterij, stenozo C5-C6, sladkorno bolezen, arterijsko hipertenzijo, hiperlipidemijo, spastično desnostransko hemiparezo, dizartrijo, disfagijo, vaskularno levkopatijo, neproliferativno retinopatijo. V medicinskem kartonu je že dne 29. 11. 2017 evidentiran predhodni ishemični napad, ki je bil potrjen dne 29. 6. 2018. Zaradi vseh zdravstvenih težav razvidnih iz medicinskih izvidov, ki jih v pritožbi navaja, izvidov ni bil sposoben pravočasno predložiti, saj ima težave s spominom in se ni mogel spomniti, kje se medicinski izvidi nahajajo. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da je bilo celoten čas v predmetni zadevi sporno le pravno vprašanje razlage 138. člena ZPIZ-2. Pri tožniku je bila ugotovljena telesna okvara dne 23. 5. 2019, ko ni bil več v obveznem zavarovanju. Z odločbo z dne 26. 10. 2021 je bilo pravnomočno odločeno o pravici do invalidnine za telesno okvaro v višini 90 % nastalo 23. 5. 2019 kot posledica bolezni. Tožnik bi moral napačno ugotovitev datuma telesne okvare uveljavljati v pritožbi zoper citirano odločbo z dne 26. 10. 2021. Vztraja, da tožnik ne more nasprotovati pravnomočno ugotovljenemu dejstvu, zlasti pa ne prvič v pritožbi zoper sodbo. Trditve in dokazi so predloženi prepozno. Po mnenju toženca zdravstvene težave tožnika niso ovirale pri uveljavljanju pravic, ker je bil ves čas zastopan s pomočjo kvalificirane pooblaščenke – odvetnice, zdravniške izvide pa je predložila že tožnikova osebna zdravnica ob vložitvi zahteve za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti in so že v spisu. Pooblaščenka tožnika je vložila pritožbo zoper odločbo z dne 30. 6. 2021, kjer je navajala le, da je glede na tožnikovo zdravstveno stanje napačno podan odstotek telesne okvare. V sodnem postopku pa je nasprotovala zgolj pravilni uporabi zakonske določbe. Nove navedbe o nastanku telesne okvare že od 29. 11. 2017, ko je bil tožnik v delovnem razmerju, samo dodatno dokazujejo, da tožnikovo pravno tolmačenje 138. člena ZPIZ-2 ne more biti pravilno. Vztraja, da je razlogovanje sodišča določbe 138. člena ZPIZ-2 pravilno, pravilna in zakonita pa je tudi sodba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve s skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklicevanje na medicinsko dokumentacijo in podajanje novih trditev o napačno ugotovljenem datumu telesne okvare se nanašajo na pravnomočno odločitev in tudi sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, zaradi česar ne morejo biti upoštevne, kakor tudi ne razlogi, na katere se sklicuje pritožba, da zaradi njih ni mogel pravočasno predložiti izvidov.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bilo z odločbo toženca z dne 26. 10. 2021 pravnomočno odločeno o pravici do invalidnine za skupno 90 % telesno okvaro nastalo dne 23. 5. 2019 kot posledica bolezni. Zoper navedeno odločbo tožnik pritožbe ni vložil, zaradi česar je po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka od vročitve dne 28. 10. 2021 postala odločitev o datumu nastanka telesne okvare pravnomočna. Gre za pravnomočno odločbo toženca, torej upravno odločbo, ki ni predmet sodnega postopka in so zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zadeve glede datuma nastanka telesne okvare pritožbene navedbe irelevantne in neupoštevne.

7. V tej zadevi so predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 10. 2021, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 30. 6. 2021. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje prištete dobe za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin. V tej zadevi je sporna razlaga 138. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve in vprašanje, od kdaj dalje je tožnik upravičen, da se mu prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja.

8. V prvem odstavku 138. člena ZPIZ-2 je določeno, da se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani kot zavarovanci, s telesno okvaro najmanj 70 %, vojaški invalidi od I. do VI. skupine, civilni invalidi vojne od I. do VI. skupine, slepi, gluhi, oboleli za distrofijo in sorodnimi miščinimi in nevromišičnimi boleznimi in za paraplegijo, cerebralno in otroško paralizo, multiplo sklerozo, oboleli za rakom do 15. leta starosti ter ekstrapiramidnimi obolenji, se za pridobitev in odmero pravic prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja.

9. Citirana določba za priznanje prištete dobe tako določa dva pogoja, in sicer, da je pri zavarovancu podana ena od osebnih okoliščin naštetih v tej določbi in da je bil hkrati obvezno zavarovan oziroma je bil v delovnem razmerju ali na drugem delu. Torej, da je bil v času obstoja oziroma ugotovljene osebne okoliščine obvezno zavarovan oziroma v delovnem razmerju ali na drugem delu. Zakon govori o prebiti zavarovalni dobi v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili zavarovanci obvezno zavarovani, med drugim s telesno okvaro najmanj 70 %.

10. Takšna razlaga je ustrezna jezikovni razlagi, saj govori o zavarovalni dobi, ki jo je posameznik dopolnil v zavarovanju ob podani osebni okoliščini. Prav tako pa tudi teleološka razlaga pokaže, da je namen navedene določbe v tem, da se za pridobitev in odmero pravic prišteje ¼ dobe dejanskega zavarovanja tistim zavarovancem, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani kot zavarovanci z eno od okoliščin iz 138. člena ZPIZ-2. Takšna razlaga je ustavno skladna in edino logična. Kakršnakoli druga in drugačna razlaga je pravno zmotna in v nasprotju z njenim namenom.

11. Kot je sodišče pravilno ugotovilo, je bila pri tožniku z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 26. 10. 2021 ugotovljena 90 % skupna telesna okvara nastala 23. 5. 2019. S tem je prvi pogoj določen v 138. členu ZPIZ-2, kot ena izmed osebnih okoliščin v obliki telesne okvare najmanj v višini 70 %, podan. Drugi pogoj, to je obstoj obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ali drugega dela v času nastanka in nadaljnjega obstoja osebne okoliščine, torej od 23. 5. 2019 dalje, pa ni podan. Od 24. 6. 2018 dalje, to je še pred ugotovljenim nastankom 90 % telesne okvare zaradi bolezni, tožnik ni bil več in še vedno ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na nobeni podlagi.

12. Zaradi neizpolnjenega drugega pogoja, to je obstoja obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja ali drugega dela v času nastanka ali nadaljnjega obstoja osebne okoliščine, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi toženca pravilni in zakoniti, saj tožnik ne izpolnjuje obeh kumulativno zahtevanih pogojev v 138. členu ZPIZ-2, da bi se mu za pridobitev in odmero pravic prištela ¼ dobe dejanskega zavarovanja.

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče iz enakih razlogov tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.