Jedro

Direktorica je zanikala, da je podala odpoved ravno tožnici zaradi bolniškega staleža, vendar pa ni znala z ničemer ustrezno utemeljiti odločitve, zakaj je izmed večjega števila zaposlenih na delovnem mestu voznik-premikač (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo teh vsaj 30, po izpovedi direktorice celo 60) izbrala za presežno delavko ravno tožnico. Izpovedala je, da za to ni bilo posebnega razloga, da nima odgovora na to vprašanje, tako se je pač odločila. Takšno pojasnilo je povsem pavšalno in neprepričljivo in po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča ne dokazuje, da pri podaji odpovedi tožnici ni bila kršena prepoved diskriminacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2020 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Med strankama sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z 8. 5. 2020 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo namesto reintegracije v višini 3.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvede dajatve ter neto znesek nakaže na račun tožnice (III/1 točka izreka), tožbeni zahtevek za 2.000,00 EUR bruto pa je zavrnilo (III/2 točka izreka). Tožnici mora povrniti 1.319,43 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da sodišče ne bi smelo verjeti izpovedi tožnice, da je bil pravi razlog odpovedi njena bolniška odsotnost. Direktorica je pojasnila, da je odpoved podala iz poslovnega razloga, ter da je kot presežnega morala določiti nekoga izmed delavcev na delovnem mestu voznik-premikač. Odločila se je za tožnico, pri tem pa je niso vodili diskriminatorni razlogi. Odločitev sodišča je zato nelogična in sama s seboj v nasprotju. Dopušča možnost, da je pri obračunu tožničine plače prišlo do kakšne minimalne nepravilnosti, zanika pa, da bi jo zavestno oškodovala in navaja, da tožnica tožbenega zahtevka v zvezi s tem ni postavila. Možnosti njene zaposlitve na drugem delovnem mestu ni bilo. Toženec je pojasnil, zakaj je na delovno mesto administrator / referent zaposlil drugo delavko, s katero je tudi sicer sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar za tožnico, ki jo je imela za nedoločen čas, ne bi bilo ustrezno. Prisojeno ji je bilo previsoko denarno povračilo. Toženec predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno.

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe je mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je jasen in skladen z njenimi razlogi. Ti niso sami s seboj v nasprotju, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ki se dejansko le ne strinja z dokazno oceno sodišča glede kršitve prepovedi diskriminacije.

7. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznik-premikač. V obrazložitvi odpovedi iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2020 je bilo navedeno, da je toženec sprejel sklep o ukinitvi enega delovnega mesta voznik-premikač, saj je bil zaradi razglasitve ukrepov za zajezitev širjenja korona virusa in posledično izrednega izpada prihodkov prisiljen reorganizirati delovne procese, kot edino rešitev pa je videl zmanjšanje števila zaposlenih. Upoštevajoč ugotovitev, da je zaradi napovedanega upada prometa zmanjšal število izvajalcev na omenjenem delovnem mestu za enega in da se je nato promet v aprilu in maju 2020 res bistveno zmanjšal, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da iz teh dejstev izhaja obstoj utemeljenega poslovnega razloga ekonomske narave (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

8. Delodajalec ob podaji odpovedi iz poslovnega razloga po ZDR-1 ni dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (kot je to veljalo po prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih, ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi zato niso odločilni prvostopenjski razlogi o tem, ali je toženec tako ravnal in se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tožnica je zatrjevala, da je bil pravi razlog za to, da je bila odpoved izmed vseh voznikov-premikačev podana prav njej, bolniški stalež, v katerem je bila od 16. 3. do 10. 4. 2020 (torej tudi ob podaji odpovedi). V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na osebne okoliščine delavca, med katere spada tudi zdravstveno stanje in s tem povezana začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo. V skladu s 1. alinejo 90. člena ZDR-1 se začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni po predpisih o zdravstvenem zavarovanju izrecno šteje za neutemeljen odpovedni razlog.

10. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da toženec temu dokaznemu bremenu ni zadostil. Kot dokaz, da očitane kršitve prepovedi diskriminacije ni storil, je predlagal zaslišanje direktorice. Ta je sicer zanikala, da je podala odpoved ravno tožnici zaradi bolniškega staleža, vendar pa ni znala z ničemer ustrezno utemeljiti odločitve, zakaj je izmed večjega števila zaposlenih na delovnem mestu voznik-premikač (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo teh vsaj 30, po izpovedi direktorice celo 60) izbrala za presežno delavko ravno tožnico. Izpovedala je, da za to ni bilo posebnega razloga, da nima odgovora na to vprašanje, tako se je pač odločila. Takšno pojasnilo je povsem pavšalno in neprepričljivo in po pravilni oceni prvostopenjskega sodišča ne dokazuje, da pri podaji odpovedi tožnici ni bila kršena prepoved diskriminacije.

11. Pravilnost prvostopenjske presoje o utemeljenosti očitka kršitve prepovedi diskriminacije dodatno potrjuje ugotovitev, da sms sporočilo direktorice, ki ga je poslala tožnici 3. 4. 2020 in v katerem je med drugim zapisala: „ … na bolniški si že tretji teden zapored, me zanima, kaj bi lahko bil razlog za tako dolgo odsotnost …,“ kaže na nezadovoljstvo direktorice s tožničinim bolniškim staležem, pri čemer je štiri dni po tem sms sporočilu sledila podaja odpovedi tožnici. Tožničinih navedb glede sms sporočila toženec niti ni prerekal. Direktorica je sicer izpovedala, da so bili bolniško odsotni tudi drugi delavci in da bolniška ni bila razlog za nobeno odpoved, vendar toženec ni podal nobenih konkretnih trditev o bolniških odsotnostih drugih delavcev in teh zato ni mogoče upoštevati pri presoji tožnici podane odpovedi.

12. Tožnica je očitano kršitev diskriminacije dokazovala tudi s tem, da ji toženec brez njenega soglasja za marec 2019 in november 2019 ni izplačal za vse dneve bolniške odsotnosti nadomestila plače, ki gre v breme delodajalca: za del teh dni ji je obračunal boleznino, preostale dneve bolniške odsotnosti pa ji je „pokril“ s presežnimi urami. Toženec je navedel, da to ne drži, medtem ko iz izpovedi direktorice izhaja, da ji je plačala ure namesto bolniške, ki je plačana 80 %, in da je tako dobila več, oziroma se je sklicevala na „zmotljivost“. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožničine trditve potrjuje primerjava obračunskih listov plač in potrdil o upravičeni zadržanosti z dela. Čeprav se pritožba zavzema za to, da omenjeno obračunavanje ne more pomeniti, da je bila bolniška odsotnost razlog za odpoved tožnici in da ta v zvezi s tem niti ne vtožuje razlik v plači, pa opisano obračunavanje bolniške odsotnosti vendarle dodatno potrjuje toženčev neprimeren odnos oziroma obravnavo bolniških staležev. Pritožba tako neutemeljeno zatrjuje, da toženec že vrsto let obračunava plače na enak način in da vse delavce obravnava enako, ter zmotno sklepa, da bi po razlogovanju sodišča zato lahko katerikoli delavec, ki bi mu bila podana odpoved namesto tožnici, uspel s tožbo zoper odpoved.

13. Glede na vse obrazloženo je prvostopenjska presoja o kršitvi prepovedi diskriminacije pri podaji odpovedi tožnici pravilna, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.

14. Sodišče prve stopnje je o pravicah tožnice odločilo po pravilih o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o denarnem povračilu, ki ji je bilo prisojeno v višini treh plač. Sodišče je pri odmeri v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 primerno upoštevalo naslednje okoliščine: toženica je bila pri tožencu zaposlena dobri dve leti; ob odpovedi je bila stara skoraj 44 let; je organizatorka turizma in njene možnosti za zaposlitev niso bile slabe; ni uveljavljala pravic iz naslova brezposelnosti, ker je takoj po prenehanju delovnega razmerja svoj popoldanski status samostojne podjetnice aktivirala v celodnevnega; nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi je povzročil toženec z diskriminatornim ravnanjem. Glede na te okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča izpodbijano denarno povračilo ustrezno in primerljivo povračilom, prisojenih v drugih podobnih primerih (prim. Pdp 99/2021, Pdp 426/2020 idr.).

15. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sam krije stroške svoje pritožbe (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), s katero tudi sicer ni uspel. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in zato ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).