Jedro

V konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da se je pričel in tekel postopek po ZIKS vse do leta 2008 oziroma do prvih odločitev vrhovnega in ustavnega sodišča o teh zadevah. Nasprotni udeleženci do 2008 niso uveljavljali ugovora, da gre za drug postopek oziroma pravno podlago. Tako bi predlagatelji izgubili rok za uveljavljanje zahtev po ZDEN, kar bi gotovo pripeljalo do neenakega položaja vseh upravičencev in do stališča, ko je lahko ogrožena pravica do zasebne lastnine oziroma uveljavljanje pravice do poprave krivic. Prenos pristojnosti po 20-tih letih na upravni organ, pa čeprav bi z izrekom, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ohranil prekluzivni rok, pomeni nepotrebno zavlačevanje in celo možnost odvzema dostopa do sodišča.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se razveljavi v 1. točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagatelja za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki je bilo predmet odločbe vmesne zaplembene komisije v Ljubljani, opr. št. 805/45 z dne 11. 9. 1945 in da se postopek ustavi ter predlog po pravnomočnosti sklepa odstopi v nadaljnje reševanje Upravni enoti. Odločilo je tudi, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo šesti nasprotni udeleženec, to je S., d.o.o. Po 37. členu ZNP se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če jih ZNP ne ureja drugače. Ker gre za sodno pristojnost, nepravdno sodišče ne more zadeve odstopiti upravnim organom ali jih celo zavreči. Izjemo je naredilo ustavno sodišče v zadevi Up 969/08, kateri je dopustilo možnost, da sodišče izven pravne ureditve zadevo odstopi upravnemu organu. Vendar to ni predpis in ne splošno pravilo. V konkretnem primeru pa so te zadeve drugačne kot v zadevi Up 969/08. Zato je tudi sodišče ne bi smelo upoštevati kot predpis. Zato morajo biti podane tri okoliščine: da je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka, da je ta rok v času odločanja že potekel in da je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja. V tej zadevi ne gre za takšno okoliščina oziroma ne okoliščine iz 3. točke glede parcele 515/1, k.o. X. V zemljiški knjigi je podlaga za prenos odločba zaplembene komisije Zpl 805/45 in ne kazenska sodba. Premoženje E. M. je prešlo v državno last na podlagi 1. in 2. točke Odloka Avnoja ob prehodu sovražnikovega imetja v državno last z uveljavitvijo tega odloka 6. 2. 1945. Zato bi predlagatelj lahko zahteval vračilo premoženja v postopku denacionalizacije le pred pristojnim upravnim organom. Iz zemljiške knjige torej izhaja, da ni bila podlaga za prenos premoženja v državno last kazenska sodba, ampak odločba. Predlagateljice same so se sklicevale na odločbo Zpl 805/45 (kot podlago za zaplembo). Sodišče bi moralo uporabiti 18. člen ZPP in predlog v delu, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, zavreči oziroma zavrniti, saj ni podlage za odstop upravnemu organu (tako sklep II Ips 181/2012). Razlogi sodišča niso pravno relevantni.

3. Pritožbo so vložili predlagatelji. Naštevajo temeljne pravice iz Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče se ukvarja z državljanstvom, ki v zadevah ZIKS sploh ni pomembno. E. M. je bil rojen v Ljubljani in ustreljen na Pohorju. Vztraja, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe. Sicer pa so odgovori na tri pomembne točke, ki jih je začrtala odločba ustavnega sodišča Up 969/08, podane. Zahtevek je vložen 4. 3. 1993, to je pred iztekom roka iz 64. člena ZDEN. Sedaj je rok po ZDEN-u že potekel. V zemljiški knjigi je podlaga za prenos v državno lastnino kazenska sodba oziroma odločbe na podlagi kazenske sodbe. Vpisana je tudi izvršilna odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp 3805/46. Sodišče pa trdi, da je vpisana odločba mestne zaplembene komisije z dne 11. 9. 1945, ko premoženja ni bilo več, ker je bilo zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča. 4. Predlagatelji so vložili tudi odgovor na pritožbo šestotožene stranke. Prerekajo navedbe o tem, da bi E. M. utrpel zaplembo premoženja po 1. točki odloka Avnoj. Sicer pa je bil Slovenec in slovenski ter jugoslovanski državljan, kar je predlagajoča stranka predložila.

5. Četrta in peta nasprotna stranka se je izjavila o pritožbi in predlaga zavrnitev obeh pritožb. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je predmetni postopek pričel po ZIKS, da je del premoženja že v vrnjen in da je postopek vse do ugovora državnega pravobranilstva Republike Slovenije v 2008. letu tekel po ZIKS. Tudi šesta nasprotna udeleženka je v procesnem gradivu iz leta 2008 opozorila, da naj bi šlo za odvzem oziroma zaplembo premoženja že na podlagi 2. člena prvega Odloka Avnoj in da v času izdaje kazenske sodbe upravičenec ni bil več lastnik premoženja. Zato so po mnenju nasprotnih udeležencev podlaga določbe ZDEN in ne ZIKS. Od tedaj dalje se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s temi ugovori oziroma ugotavljalo pravno relevantna dejstva glede pristojnosti. Predlagatelji so dokazovali, da je šlo za odvzem premoženja na podlagi kazenske sodbe, nasprotni udeleženci pa, da je šlo za zaplembo premoženja po 1. in 2. točki 1. člena Odloka Avnoja. Predlagatelji pa so trdili, da upravičenec E. M. ni bil nemške narodnosti in da zato za njega sploh ni moglo priti v poštev odvzem premoženja po 1. in 2. točki Odloka Avnoja.

8. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo, da je za pravilno pravno podlago glede odločanja o predlogu pomemben predpis, na podlagi katerega je bilo premoženje odvzeto. Pravilno tudi ugotavlja, da je v 3. členu 20. točka ZDEN med drugim našteto tudi podržavljeno premoženje na podlagi Odloka Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja na državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile.

9. Sodišče nato sklepa, da je pomembno ugotoviti, ali je sodišče pristojno za odločanje o teh zahtevkih oziroma, da je treba ugotoviti pravno podlago za prehod premoženja v državno last. Predlagatelji zatrjujejo sodno pristojnost oziroma podlago svojih predlogov zaradi razveljavitve kazenske sodbe, s katero je bila zaplemba opravljena in vztrajal, da se je to zgodilo z zaplembeno odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Zp 3805/46. Sodišče prve stopnje pa je ob pregledu vseh listin ugotovilo, da je dejansko v državno last prešlo premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka Avnoja. Sodišče je na podlagi zaplembenega spisa Zp 1085/46 ugotovilo, da je Mestna zaplembena komisija v Ljubljani izdala odločbo 11. 9. 1945, Zpl 805/45, s katero je ugotovila, da je vse imetje E. M., nemške narodnosti, jugoslovanskega državljana, prešlo v državno last na podlagi Odloka Avnoja. S to odločbo je odrejen vpis zaznambe v javnih knjigah v korist države. Odločba je bila izdana na podlagi potrdila MOOF z dne 5. 9. 1945, da gre pri upravičencu za osebno nemške narodnosti (primerjaj obrazložitev sklepa na strani 6, list. št. 782). Sodišče je nato iz popisa premoženja ugotovilo, da je to bilo popisano in torej odvzeto še pred izdajo kazenske sodbe in pred uvedbo sodnega postopka izvršitve zaplembe na podlagi kazenske sodbe. Sodba je postala pravnomočna 7. 9. 1945. Popisi premoženja v zadevi Kns 1049/45 pa so potekali pred pravnomočnostjo kazenske sodbe (22., 27. - 29. 8. 1945).

10. Sodišče prve stopnje je zato sklepalo, da je bila pravna podlaga zaplembe premoženja Odlok Avnoja, predlog predlagateljev za vrnitev pa po ZIKS. Nato se je oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 969/08 z dne 13. 5. 2010 in odstopilo zadevo v reševanje upravnemu organu, ki je pristojen na reševanje za vračanje premoženja na podlagi ZDEN. Sodišče kot predhodno ugotavlja, da je predlog podan pravočasno oziroma rok po ZDEN ni bil zamujen, da pa je v trenutku odločanja rok prepozen in zato odstopa ZDEN upravnemu organu.

11. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da gre pri obeh zakonih za predpise iz sistema poprave krivic oziroma odpadle podlage za neutemeljeno odvzeto lastnino. Kot je ugotovilo ustavno sodišče v zadevi Up 969/08 napačno, je pravno stališče, po katerem sodišče na podlagi ZIKS vložen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja zavrne, ker pravna podlaga ni ZIKS temveč ZDEN, upravičenci pa zaradi poteka prekluzivnega roka iz 64. člena ZDEN nimajo več na voljo ustreznega postopka za uveljavljanje svoje pravice. S tem je kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem je razgrnilo svoje razloge še v odločbi Up 545/11 in Up 544/12 in izpostavilo tri okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva, ko je treba šteti, da je tudi predlog po ZDEN vložen pravilno, pa čeprav pri sodišču. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so te tri okoliščine podane (primerjaj obrazložitev na strani 7 izpodbijanega sklepa). Nato pa je sledilo argumentu iz odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2012. V tej zadevi se je Vrhovno sodišče RS opredelilo, da je vprašanje pravne podlage zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno predvsem od dejstva, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Odločitev o sodni nepristojnosti in odstopu upravnemu organu je po stališču, izražen v tej odločbi, pravilna. Sklicevalo se je na načelo prirejenosti postopkov, vendar varstvu lastninske pravice oziroma rokov, na katere je stranka računala. Zato je vrhovno sodišče odločilo, da bo zadeva odstopljena upravnemu organu, ki bo odločilo po ZDEN, vendar znotraj roka za vložitev predloga za denacionalizacijo. Zadeva je bila obravnavana pred ustavnim sodiščem, opr. št. Up 1061/201, z dne 29. 5. 2014 in ustavno sodišče je sklep vrhovnega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

12. Pritožbeno sodišče meni, da je načelo prirejenosti postopka gotovo pomembno. Vendar je ravno v zakonodaji, ki ureja vračanje premoženja oziroma t.i. popravo krivic, pristojnost med upravnimi organi in sodišči „mešana“. Tako npr. po 5. členu ZDEN zadeve obravnava sodišče, ostalo pa upravni organi. Pri ZIKS pa je obseg vračanja enak kot pri ZDEN. To pokaže, da ni pristojnost upravnega organa ali sodišča pomembnejša od pravice po 33. členu Ustave RS. Je pa v vsakem primeru pomembno, da ko sodišče ali upravni organ odloča, kot pravno podlago vzame tisti predpis, na podlagi katerega je prišlo do podržavljenja prej zasebnega premoženja.

13. V konkretnem primeru ni mogoče mimo dejstva, da se je pričel in tekel postopek po ZIKS vse do leta 2008 oziroma do prvih odločitev vrhovnega in ustavnega sodišča o teh zadevah. Nasprotni udeleženci do 2008 niso uveljavljali ugovora, da gre za drugi postopek oziroma pravno podlago. Tako bi predlagatelji izgubili rok za uveljavljanje zahtev po ZDEN, kar bi gotovo pripeljalo do neenakega položaja vseh upravičencev in do stališča, ko je lahko ogrožena pravica do zasebne lastnine oziroma uveljavljanje pravice do poprave krivic. Prenos pristojnosti po 20-tih letih na upravni organ, pa čeprav bi z izrekom, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ohranil prekluzivni rok, pomeni nepotrebno zavlačevanje in celo možnost odvzema dostopa do sodišča. Zato je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena pritožbi predlagateljev in pritožbi nasprotnih udeležencev ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje zadevo obravnava glede tistih posameznih predlogov, za katero bo ugotovilo, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka Avnoja, po določbah ZDEN. Šesta nasprotna udeleženka pa opozarja, da naj bi pri parceli 515/1, k.o. X., šlo za drugo pravno podlago. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o utemeljenosti zahtevka, pritožbeno sodišče ne more odločati o utemeljenosti oziroma o vsebini predloga. To bo stvar nadaljevanja postopka.

14. Ker se nobena stranka ni pritožila proti sklepu o odmeri stroškov (sklep Nz 34/93 z dne 17. 10. 2013), je sklep postal pravnomočen. Pritožbeni stroški pa so nadaljnji pravdni stroški na podlagi 165. člena ZPP.