Jedro

Ne glede na okoliščine, ki so vplivale na to, da kaznivo dejanje velike tatvine ni bilo dokončano, ni razlogov, da sodišče obtoženčev nedokončan poskus kaznivega dejanja, zaradi katerega ni nastala nobena škoda, ne bi obravnavalo mileje kot dokončano kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je obtoženega Z.B. z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen pet mesecev zapora. Ob upoštevanju pravnomočne sodbe (opr.štev. K .. z dne 20.5.19) s katero mu je bila za kaznivo dejanje izsiljevanja po drugem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca in petnajst dni zapora, je bila obtožencu izrečena enotna kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženec je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obtožencu izreče primerno dolgo zaporno kazen.

Višja državna tožilka je na seji senata enako kot v pisnem mnenju predlagala, da višje sodišče pritožbi državne tožilke ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo obtoženčevemu zagovoru, da je bil v stiski, da je prijavljen kot iskalec zaposlitve in da se je vpisal v šolanje in da takšnega zagovora ni preverjalo, je razumeti kot pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne glede na to, da pritožnica tega pritožbenega razloga uvodoma ne uveljavlja. Glede na to, da je obtoženec odkrito in v celoti priznal kaznivo dejanje, mu je sodišče prve stopnje lahko povsem utemeljeno sledilo tudi glede tistih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnica, četudi njegovega zagovora v tem delu ni preverjalo. Sicer pa po mnenju višjega sodišča niti ne gre za tako pomembne okoliščine, da bi bila prav od njih odvisna izbira kazenske sankcije.

Tudi v pritožbenih razlogih, s katerimi državna tožilka izpodbija primernost kazenske sankcije in se zavzema za zaporno kazen, višje sodišče ne vidi osnove za obtoženčevo strožje kaznovanje. Povsem sprejemljiva je namreč ocena, da kaznivo dejanje, kljub njegovi abstraktni teži glede na predpisano kazen, ne dosega tolikšne stopnje nevarnosti, da bi bilo potrebno obtožencu izreči zaporno kazen, četudi je res, da je kaznivo dejanje načrtoval in se nanj pripravil, (vzel ključ) kot navaja pritožnica, vendar pa je to okoliščino treba ocenjevati v povezavi z načinom izvršitve kaznivega dejanja (vdor), kar pa je zakonski znak kaznivega dejanja. Ne glede na okoliščine, zaradi katerih je dejanje ostalo pri poskusu tudi ni videti razlogov, da sodišče obtoženčevega nedokončanega poskusa kaznivega dejanja, zaradi katerega ni nastala prav nobena škoda, ne bi obravnavalo mileje kot odkončano kaznivo dejanje.

Višje sodišče ne deli mnenje s pritožnico, da ni podlage za pozitivno prognozo oziroma, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pritožnica že sama pravilno ugotavlja, da obtoženec v času storitve kaznivega dejanja še ni bil kaznovan (bil pa je kasneje zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja), torej ga ni mogoče obravnavati kot povratnika. Do kaznivega dejanja je pokazal pozitiven in kritičen odnos, saj ga je v celoti in odkrito priznal in obžaloval ter obljubil, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Če se pri tem upoštevajo še obtoženčev zagovor, da je dejanje storil v socialni stiski, da sedaj priložnostno dela in da bo nadaljeval šolanje, je sodišče prve stopnje vsekakor imelo več razlogov za sklepanje, da bo že pogojna obsodba z daljšo preizkusno dobo obtoženca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj, kot za oceno, da takšna pozitivna prognoza v tem primeru ni utemeljena. Ker velja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (3. člen ZKP) napačna navedba sodišča prve stopnje med osebnimi podatki obtoženca, da ni v drugem kazenskem postopku, ne more vplivati na izbiro in odmero kazenske sankcije.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.