Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku vročila izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPP, ker ni bilo upravičenega razloga, da bi vročevalec pustil pisanje v hišnem predalčniku in bi se s tem štelo, da je bila vročitev opravljena. Prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ki je bilo izvedeno zgolj z odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma iz evidenc ZPIZ-a je bilo nezakonito, kar pomeni, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še vedno traja z vsemi pravicami, ki jih ima tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ki je bilo izvedeno zgolj z odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma iz evidenc ZPIZ-a, nezakonito (I. točka izreka); da tožniku dne 9. 11. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami, ki jih ima tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 10. 11. 2011 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa je dolžna tožnika za čas od vključno 10. 11. 2011 dalje prijaviti v ustrezne evidence ZPIZ-a in v druga ustrezna zavarovanja ter tožniku za čas od vključno 10. 11. 2011 dalje do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati 100 % nadomestilo plače, tako da od tožnikove osnovne bruto plače v višini ...EUR, povečane za ustrezne dodatke po pogodbi oziroma zakonu, obračuna in odvede ustrezne davke in prispevke, posamezne mesečne neto zneske nadomestila plače pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačil, v roku 8 dni (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti njegove stroške postopka v višini 1.168,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem detektiva A.A., zavrnitve tega dokaznega predloga pa ni obrazložilo. Takšno ravnanje je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Neutemeljeni so razlogi za zavrnitev predlaganega soočenja B.B. in C.C. B.B. je tožnikova žena in je v zvezi s tem močno zainteresirana za izid postopka. Sodišče njene izpovedi ni kritično presojalo, temveč ji je v celoti sledilo. Pri tem ni pojasnilo, kateri so razlogi, zakaj ji verjame. Izpoved C.C. pa je presojalo prekritično, pri čemer je zanemarilo, da gre za vročevalca, ki pošiljke vroča dnevno in ne more fotografsko memorirati vseh okoliščin glede posameznega vročanja. Meni, da sodišče ni zadostilo 8. členu ZPP. S tem ko je sodišče, ki ne razpolaga z grafološkimi znanji, samo ocenjevalo ali sta na vročilnici z dne 22. 10. 2011 in z dne 9. 11. 2011 isti pisavi, je ravnalo v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka. V zvezi z vročitvijo navaja, da je delodajalec po 87. členu ZDR dolžan zagotoviti, da delavec s podpisom potrdi sprejem odpovedi, vendar ne na vročilnici, temveč lahko tudi na drug ustrezen način. V primeru, ko je delavcu odpoved osebno vročena, pa delavec odkloni podpis prejema, lahko to dejstvo delodajalec dokazuje tudi z drugimi dokazi. V zvezi z navedenim so neutemeljeni zaključki sodišča, da zaradi dejstva, da na vročilnici ni navedeno, da bi tožnikova žena odklonila sprejem pošiljke, ni sledilo poročilu z dne 9. 11. 2011. To poročilo je pripravil A.A., vendar ga sodišče kljub predlogu tožene stranke ni zaslišalo. Tožena stranka izpostavlja, da na vročilnici ne more biti zapisano vse, kar je napisano na poročilu. Tožena stranka je vročitev dokazovala z listinskimi dokazi in zaslišanjem priče C.C. Sodišče njegovi izpovedi ni sledilo in je navedlo, da mu ne verjame iz razloga, ker naj bi vročevalec zgolj sklepal, da tožnika ni doma. Meni, da okoliščine (da je tožnikova žena vročevalcu povedala, da tožnik ne bo ničesar sprejel, da je slišal otroke, kako kličejo očeta, da je bil tožnikov avto parkiran pred hišo) kažejo na zadostno stopnjo gotovosti, da se je tožnik kritičnega dne nahajal doma, čeprav ga vročevalec fizično ni videl. Nadalje navaja, da je iz trditvene podlage tožnika razvidno, da naj bi se tožnik kritičnega dne ob 7:20 odpravil od doma, tožena stranka pa je zatrjevala, da se je kritičnega dne na naslovu tožnika nahajala že ob 7:00 uri. Tožnik je navedenemu oporekal, ni pa oporekal temu, da bi se vročevalec na naslovu tožnika nahajal ob 7:30 uri. Tožena stranka vztraja pri tem, da se je vročevalec spornega dne na naslovu tožnika nahajal že ob 07:00, vendar če bi se tega dne na naslovu nahajal šele ob 7:30 bi v vsakem primeru na poti do tožnika opazil tožnika, ki je po tej poti hodil peš. Meni tudi, da iz izpovedi B.B. izhaja, da je bila kritičnega dne doma vsaj do 7:20, zaradi česar je verjeti izpovedi vročevalca. Poleg tega si je vročevalec na vročilnici z dne 9. 11. 2011 pravilno zapisal registrsko številko, napačno pa ocenil tip avtomobila (astra namesto vektra), ujemanje v registrskih številkam pa kaže na to, da je vročevalec izpovedal po resnici. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča, da je bil način izpolnjevanja potnih nalogov, kot ga ugotavlja sodišče, splošno znan. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da naj bi tožena stranka štela, da je bila tožniku odpoved vročena v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP, glede na to, da je tožena stranka podala odjavo iz zavarovanj dne 25. 11. 2011. Sodišče je mimo trditvene podlage ugotavljalo, kaj naj bi se po njegovi presoji zgodilo v konkretnem primeru. Nasprotuje navedenemu zaključku in navaja, da odjava iz zavarovanja nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in se delodajalec sam odloči, kdaj bo delavca odjavil iz zavarovanj.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo v nasprotju s temeljnjimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem detektiva A.A. in zavrnitve tega dokaza ni obrazložilo ter da je neutemeljeno zavrnilo predlagano soočenje B.B. in C.C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, da je zavrnilo dokaz z zaslišanjem detektiva A.A., vendar pa je s tem, ko je navedlo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo iz razloga, ker bi dokazovali dejstva, ki niso pravno relevantna, obrazložilo zavrnitev vseh neizvedenih dokazov, med drugim tudi dokaz z zaslišanjem A.A.. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena. Tudi sicer se pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje strinja, saj iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka dokazni predlog z zaslišanjem detektiva A.A. podala v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, o katerem pa sodišče prve stopnje ni odločalo, saj je ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku, dokazni predlog pa tudi ni bil podan v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom. V zvezi z zavrnitvijo dokaza soočenja prič B.B. in C.C. pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov tožene stranke, pri čemer se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da soočenje navedenih prič ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni soočilo predlaganih prič, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno in ni podana bistvena kršitev pravil postopka, kot to uveljavlja pritožba.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, tako da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZPP, zaradi česar je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ki je bilo izvedeno zgolj z odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma iz evidenc ZPIZ-a, nezakonito in tožniku dne 9. 11. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter še vedno traja z vsemi pravicami, ki jih ima tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 6. 2009. Tožniku je za čas od 10. 11. 2011 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da tožnika prijavi v obvezna zavarovanja in od tega dne dalje do ponovnega nastopa dela izplačuje 100 % nadomestilo plače. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

V tem individualnem delovnem sporu je sporno, ali je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2011. Tožnik je namreč zatrjeval, da je šele dne 28. 11. 2011 (od 27. 7. 2010 je bil zaradi poškodbe v bolnišem staležu), na podlagi poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, izvedel, da je tožena stranka dne 25. 11. 2011 podala zahtevo za odjavo iz zdravstvenega zavarovanja z dnem 9. 11. 2011. Z aktom, ki bi objavo pojasnjeval, pa ne razpolaga. Nasprotno je tožena stranka zatrjevala, da je bila tožniku izredna odpoved vročena dne 9. 11. 2011 in je tožniku tega dne prenehalo delovno razmerje, zaradi česar ga je s tem dnem tudi upravičeno odjavila iz zavarovanj.

Vročitev odpovedi je urejena v 87. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), kjer je v 1. odstavku določeno, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom ZDR mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določenem v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec v skladu s 3. odstavkom istega člena delavcu vroča po pravilih pravdnega postopka. Dokazno breme glede dokazovanja vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu v skladu z določbami ZDR je na toženi stranki.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena, ker tožena stranka ni uspela izkazati, da je bila vročitev tožniku opravljena v skladu z določbami ZPP, saj ni bilo upravičenega razloga, da bi vročevalec pustil pisanje v hišnem predalčniku in bi se s tem štelo, da je bila vročitev opravljena.

V 144. členu ZPP, kjer je urejeno ravnanje v primeru odklonitve sprejema, je določeno, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bila vročitev izredne odpovedi z dne 4. 11. 2011 tožniku opravljena preko pooblaščenega vročevalca dne 9. 11. 2009 in sicer tako, da je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku, ker je tožnik sprejem pisanja odklonil, kar izhaja tudi iz vročilnice. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vročilnica kot javna listina sicer dokazuje resničnost njene vsebine (1. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka ne izpodbije. Čim nasprotna stranka javno listino dokazno izpodbija, pa dokazno pravilo ne velja več in je potrebno ocenjevati vsebino javne listine – vročilnice z nasprotnim dokazom. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami vročitve utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da ga v času, ko naj bi mu vročevalec dne 9. 11. 2011 ob 7:30 uri poskušal vročiti pošiljko, ni bilo doma. Njegovo izpoved namreč potrjuje kartonček opravljenih fizioterapij (A5), iz katerega izhaja, da je imel tožnik tega dne ob 8:15 uri v Zdravstvenem domu ... fizioterapijo, katere se je tudi udeležil. Glede na ugotovitve, da se je tožnik na fizioterapije odpravljal peš, ker mu je bilo priporočeno gibanje in da je težko hodil, sodišče prve stopnje utemeljeno sledi tožnikovi izpovedi tudi v delu, kjer je tožnik pojasnil, da se je od doma odpravil najkasneje ob 7:20 uri, saj je porabil približno 45 minut za samo hojo. Nenazadnje je celo vročevalec na zaslišanju povedal, da dejansko tožnika kritičnega dne ni videl in je na podlagi okoliščin (da je pred hišo opazil tožnikov avto siva vektra karavan in je slišal, kako otroci kličejo očeta) sklepal, da je tožnik doma.

Sodišče prve stopnje je izčrpno in argumentirano pojasnilo, zakaj dvomi v resničnost vsebine vročilnice in izpoved vročevalca. Takšno dokazno oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče in je pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč v izpovedi vročevalca ugotovilo nedoslednosti, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča zbujajo dvom o resničnosti izpovedi. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dvom v resničnost zapisanega v vročilnici vzbuja evidenca službenih poti (B14), iz katere izhaja, da je vročevalec dne 9. 11. 2001 opravil relacijo A – B – C, pri čemer je na začetku zabeležena ura 7:00. Ob dejstvu, da je vročevalec na zaslišanju enkrat izpovedoval, da se ta ura odhoda na evidenci službenih poti nanaša na uro, ko gre od doma, drugič pa, da ta ura pomeni, kdaj je bil v A, in glede na dejstvo, da se potni nalogi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča običajno izpolnjujejo tako, da je kot ura odhoda navedena ura, ko greš od doma ali iz službe, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vročevalec ob 7:00 uri šele odšel od svojega doma, iz D in se takrat ni nahajal na tožnikovem domu. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bil vročevalec na tožnikovem domu že ob 7:00. Dvom v resničnost vsebine vročilnice nadalje izhaja tudi iz dejstva, da vročilnica in poročilo o opravljeni vročitvi vsebinsko nista skladni, in sicer je v poročilu navedeno še, da tožnikova žena pošiljke ni želela sprejeti, medtem ko na vročilnici to dejstvo ni navedeno. Glede na ugotovitev, da je bilo poročilo o vročitvi sestavljeno kasneje s strani šefa vročevalca, vendar po poročilu vročevalca, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se poročilo vsebinsko ne bi smela razlikovati od vročilnice. Pritožbene navedbe, da na vročilnici ni dovolj prostora in so določena dejstva lahko navedena v poročilu, te ugotovitve ne uspejo izpodbiti, saj mora vročevalec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dejstva, ki so odločilnega pomena za ugotovitev pravilnosti vročitve, navesti oziroma označiti že na sami vročilnici. V kolikor bi vročevalec poskušal pošiljko vročiti tudi tožnikovi ženi, kot je sicer zatrjeval na zaslišanju, bi moral to dejstvo zabeležiti tudi na vročilnici. Tako pa je v pripombah vročilnice vročevalec navedel zgolj to, da naj bi šla tožnikova žena tožnika vprašat, če bo sprejel pošiljko, vendar je ta to odklonil. Poleg tega, da vročevalec na vročilnici ni zapisal, da naj bi vročitev poskusil opraviti tožnikovi ženi, vročevalec na zaslišanju tudi ni znal pojasniti, zakaj tega dejstva ni zapisal na vročilnici, prav tako ne, kako naj bi vedel, če je bila oseba, s katero naj bi se pogovarjal, res tožnikova žena (oziroma ni pojasnil, da bi opravil kakršno koli identifikacijo, ki bi potrdila, da gre res za tožnikovo ženo). Dejstvo, da postopek vročanja ni potekal tako, kot izhaja iz vročilnice je potrdila tudi tožnikova žena, ki je izpovedala, da ni bila prisotna, ko naj bi se tožniku kaj vročalo in tudi ni nikoli rekla, da njen mož ne bo ničesar sprejel. V zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da gre pri vročilnici o opravljeni vročitvi vabila na zagovor in vročilnici o opravljeni vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katera je vročal isti vročevalec, za dve različni pisavi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima pritožba sicer prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ne razpolaga s strokovnim znanjem presoje identitete pisave, vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča že z vizualno primerjavo pisav mogoče ugotoviti različnost pisave. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je seveda potrebno upoštevati, da nobena oseba (torej tudi vročevalec) ne more vsakič pisati popolnoma enako, vendar je pisava tako različna, da pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da vizualna primerjava kaže na različnost pisav. Sicer pa navedena laična ugotovitev sodišča prve stopnje glede na že obrazloženo ne vpliva na pravilnost odločitve.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, ko je presodilo, da dejstvo, da je tožena stranka na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije šele 25. 11. 2011 podala zahtevo za odjavo tožnika iz zavarovanj, kaže na to, da je tožena stranka štela, da je bila tožniku dne 9. 11. 2011 izredna odpoved vročena v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za odločanje mimo trditvene podlage, temveč gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Kot že rečeno, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku izredna odpoved ni bila vročena in tudi niso bili izpolnjeni pogoji za vročanje po 144. členu ZPP ter bi moral zato vročevalec skladno z določbo 142. člena ZPP v hišnem predalčniku pustiti obvestilo, iz katerega bi izhajalo, kje je pisanje in rok, do kdaj lahko tožnik prevzame pisanje ter opozorilo, da se mu bo po poteku roka pisanje pustilo v hišnem predalčniku, pri čemer se bo vročitev štela za opravljeno.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožnik sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).