Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavila in konkretizirala, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Revidenta nista pojasnila niti izkazala, kakšne posledice naj bi jima zaradi izpodbijanega akta nastale in zakaj naj bi bile zanju zelo hude, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (revidenta) kot dediča pok. A. A. vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo A. A. zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-9/2011-5-KB z dne 1. 4. 2011, s katero je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Šentjur pri Celju, št. 351-927/2008-222 z dne 17. 12. 2010 (1. točka izreka), in odločila, da se zavrne zahteva A. A. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo nadzidave stanovanjske hiše na tam navedenem zemljišču (2. točka izreka). Gradbeno dovoljenje je bilo odpravljeno in zahteva za njegovo izdajo zavrnjena, ker po presoji tožene stranke gradnja glede odmika od sosednjega zemljišča ni skladna z 20. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Šentjur (v nadaljevanju PUP Šentjur).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revidenta nista izpolnila. Glede dovoljenosti revizije sta namreč navedla le, da gre v zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Pravnega vprašanja pa nista izpostavila in konkretizirala. Tudi iz njunih navedb, s katerimi utemeljujeta revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ne izhaja jasna in nedvoumna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja niti konkretizacija le tega.

8. Ker revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavila in konkretizirala, uveljavljani razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta tudi nista izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revidenta sta namreč navedla le, da ima izpodbijana odločitev zanju zelo hude posledice. V nadaljevanju revizije pa nista niti pojasnila niti izkazala, kakšne so te posledice in zakaj naj bi bile zanju zelo hude.

11. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).