Jedro

Pritožbeni rok je strogi prekluzivni rok. Če ga stranka zamudi, lahko uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje pod pogoji iz 117. člena ZPP. Vrhovno sodišče SRS v letu 1983 sprejelo naslednje pravno mnenje: "Dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po preteku pritožbenega roka, upošteva sodišče druge stopnje samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva oz. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navajanje novih dejstev oz. relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožnik v pritožbi ni navajal, je uveljavljanje novih pritožbenih razlogov po preteku pritožbenega roka. To ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče zato dopolnitev pritožbe v obsegu, v katerem uveljavlja pritožnik v njej nove pritožbene razloge (nova dejstva oz. nove relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kot prepozno zavrže".

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 275.353,40 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1991 dalje do plačila ter ustrezne pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Pri odločanju ni upoštevalo prepozne dopolnitve pritožbe. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati tudi dopolnitev pritožbe, čeprav je bila vložena po poteku roka. Sklicuje se na analogijo s 359. členom ZPP, ki se nanaša na odgovor na pritožbo. Navaja tudi, da je takšno stališče v skladu s stališčem teorije in se pri tem sklicuje na Komentar k ZPP dr. Jožeta Juharta. Novi pooblaščenec je v pritožbi ponudil nekaj novih dejstev in dokazov, ki so še v okviru pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi sodišče druge stopnje prvostopno sodbo razveljavilo, če bi upoštevalo dopolnilno vlogo novega pooblaščenca. Trdi še, da bi moralo revizijsko sodišče dopolnitev upoštevati tudi zato, ker ni mogoče sprejeti dejstva, da tožena stranka trpi vse posledice izgube svojega otroka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo dopolnitve pritožbe novega pooblaščenca tožene stranke. Rok za pritožbo je potekel dne 15.9.1994, dopolnitev pritožbe pa je prispela na sodišče 23.11.1994 (na vlogi je datum 18.11.1994). To pomeni, da je bila dopolnitev pritožbe vložena več kot dva meseca po poteku pritožbenega roka.

Pritožbeni rok je strogi prekluzivni rok. Če ga stranka zamudi, lahko uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje pod pogoji iz 117. člena ZPP. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo po pooblaščencu, ki je bil za to dejanje pooblaščen, pritožbeno sodišče pa je o tej pritožbi tudi odločilo. Tožena stranka po novem pooblaščencu v prepozni dopolnitvi pritožbe navaja nova dejstva in nove dokaze.

Tožena stranka se v reviziji sklicuje na Komentar ZPP dr. Jožeta Juharta, vendar pa pri tem ne citira teorije, temveč pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS, ki je bilo sprejeto leta 1966, v času, ko je še veljal prejšnji Zakon o pravdnem postopku. Strožje določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 s poznejšimi spremembami (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) so pripeljale do drugačne sodne prakse. Tako je Vrhovno sodišče SRS v letu 1983 sprejelo naslednje pravno mnenje: "Dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po preteku pritožbenega roka, upošteva sodišče druge stopnje samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva oz. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navajanje novih dejstev oz. relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožnik v pritožbi ni navajal, je uveljavljanje novih pritožbenih razlogov po preteku pritožbenega roka. To ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče zato dopolnitev pritožbe v obsegu, v katerem uveljavlja pritožnik v njej nove pritožbene razloge (nova dejstva oz. nove relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kot prepozno zavrže".

(Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I/83, str.31 in 32).

Novih dejstev in dokazov v dopolnitvi pritožbe tožene stranke ni mogoče obravnavati kot dodatna pojasnila k že vloženi pritožbi.

Tudi sklicevanje tožene stranke na analogijo s 359. členom ZPP ni utemeljeno. Namen te določbe ni dati možnost obema strankama, da navajata nova dejstva in dokaze, katerih nista navajali med postopkom na prvi stopnji. Taka razlaga bi pomenila nedopustno podaljševanje prekluzivnega 15-dnevnega pritožbenega roka. Gre le za možnost, da se o pritožbi nasprotnik lahko izjavi ter da se tako zagotovi kontradiktornost postopka tudi v tej fazi.

Sodišče druge stopnje je tako pravilno ravnalo, ko dopolnitve pritožbe ni meritorno obravnavalo. Dejstva, da sodišče druge stopnje prepozne dopolnitve ni zavrglo, pa tožena stranka ne uveljavlja.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče moralo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).