Jedro

V obravnavanem primeru je toženka sicer ugotovila tudi za odločitev pravno pomembne okoliščine primera, ki ne izhajajo iz tožnikove subjektivne sfere, vendar pa jih pri odločitvi ni upoštevala, temveč je (mimo njih) odločila zgolj na podlagi odvetničinih navedb o tožnikovem obnašanju na obisku pri odvetnici 5. 1. 2018, zato je zmotno uporabila materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odpravijo se I., III., IV. in V. točka izreka odločbe Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 1177/2011 z dne 6. 2. 2018 in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da je bila tožniku po odločbi Bpp 1177/2011 z dne 11. 1. 2012 neupravičeno odobrena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku zaradi dodelitve otroka v varstvo in vzgojo in določitve preživnine ter v obliki oprostitve plačila stroškov navedenega postopka (I. točka izreka); da se odvetnico A.A. z 2. 6. 2018 razreši nudenja BPP tožniku po navedeni odločbi v zvez z odločbo Bpp 1177/2011 z dne 13. 12. 2017 (II. točka izreka); da je tožnik dolžan povrniti morebitne stroške neupravičeno odobrene BPP in stroške, ki jih je bil oproščen, skupaj z zakonskimi obrestmi (III. točka izreka); da bo o času in načinu vračila neupravičeno odobrene BPP odločeno posebej, ko bo znana višina sredstev, izplačanih za opravljene storitve in stroške v okviru BPP (IV. točka izreka); ter da niso nastali stroški postopka (V. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila za izvajanje BPP najprej določena odvetnica B.B. Ko je bila ta zaradi prenehanja delovnega razmerja v odvetniški pisarni razrešena te naloge, je bila z odločbo 25. 1. 2016 za izvajanje BPP določena odvetnica C.C. Na predlog slednje jo je toženka 29. 9. 2016 razrešila in imenovala odvetnika D.D. Zaradi odvetnikove smrti je z odločbo z dne 11. 12. 2017 imenovala prevzemnico njegove pisarne odvetnico F.F. Ker se je zanjo izkazalo, da v relevantni pravdni zadevi zastopa nasprotno stranko, je bila z odločbo z dne 13. 12. 2017 razrešena, imenovana pa odvetnica A.A. Slednja je 5. 1. 2018 toženki predlagala svojo razrešitev. Po pridobitvi tožnikove izjave je toženka ocenila, da odvetnica ne more v redu opravljati svoje dolžnosti iz razlogov, ki so na tožnikovi strani, kar pomeni, da so podani pogoji za razrešitev po desetem odstavku 30. člena ZBPP. Ker je iz tega razloga razrešen že drugi izvajalec BPP, so nastopili pogoji iz desetega (pravilno enajstega - op. sodišča) odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je toženka odločila, da je bila BPP tožniku odobrena neupravičeno. O času in načinu vračila BPP bo odločeno s posebno odločbo, ko bo v celoti znana višina stroškov neupravičeno prejete BPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper I., III., IV. in V. točko izreka vlaga tožbo. V njej opisuje vsebino in potek pravde, v zvezi s katero mu je dodeljena BPP, in potek dosedanjega izvajanja BPP. Meni, da je glede na to, da so mu bili stiki s sinom „kar naenkrat ukinjeni“, razumljiva njegova reakcija na naroku, ki je bila povod za razrešitev odvetnice C.C. Navaja, da mu je odvetnik D.D. prisluhnil in da je z njim vzpostavil zaupen odnos, vendar je, žal, umrl, zato je bil od 18. 9. 2017 brez odvetnika. Nadalje navaja, da je sodišče v pravdni zadevi razpisalo obravnavo za 19. 12. 2017 in da je odločbo, s katero je bila imenovana odvetnica A.A., prejel šele 18. 12. 2017, zato ni vedel, „kaj bo s pravdnim postopkom“. Po njegovem ni pravilna ugotovitev, da se ni trudil z novo odvetnico, saj jo je še isti dan, ko je dobil odločbo, iskal v pisarni, da bi se z njo pogovoril, vendar je bila odsotna. Meni, da zaradi kratkega časa z odvetnico nista uspela vzpostaviti stika in da je bil upravičen do pogovora z njo pred prvim narokom na sodišču oziroma da bi odvetnica morala predlagati preložitev obravnave. Sodišče naj presodi, ali je odvetnica res izpolnila svojo dolžnost. Glede srečanja z odvetnico 4. 1. 2018 navaja, da je razloge za svoje presenečenje in zmedenost pojasnil v dopisu z dne 12. 1. 2018. Trdi, da mu glede na kratek čas pred narokom brez predhodnega posvetovanja in glede na način, na katerega je odvetnica vodila pogovor z njim, ni mogoče pripisati krivde za njeno izjavo, da z njim ne bo sodelovala, čemur lahko le sledi in se s tem strinja. Meni, da bi toženka morala slediti njegovemu predlogu in določiti enega od odvetnikov, ki jih je predlagal. Nasprotuje tudi temu, da je BPP neupravičeno odobrena že od 11. 1. 2012, saj je do zapleta prišlo šele z odločbo z dne 13. 12. 2017. Ob tem je nerazumljiva tudi odločitev, da stroški postopka niso nastali.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah in razlogih iz izpodbijane odločbe. Dodatno med drugim navaja, da za odločitev niso relevantni razlogi za razrešitev odvetnice C.C., saj je odločba o njeni razrešitvi pravnomočna, tožnik pa je bil v obrazložitvi opozorjen na posledice morebitne ponovne menjave odvetnikov iz razlogov na njegovi strani. Nadalje navaja, da se je obravnavani postopek začel na predlog odvetnice in da je bil tožnikov odgovor na navedbe v odvetničinem predlogu bistveno bolj pavšalen, saj ni podal konkretiziranih navedb o odvetničinem neizpolnjevanju dolžnosti, niti ni uspel izkazati izpolnitve svoje dolžnosti prizadevanje h konstruktivnemu sodelovanju. Meni, da je odvetnica to dolžnost na svoji strani izkazala, saj se je udeležila razpisanega naroka ter tožnika povabila na sestanek v svojo pisarno. Glede na trditve odvetnice in tožnika, sam namen BPP ter določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP vztraja, da je izpodbijana odločitev pravilna.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

7. V obravnavnem primeru gre za situacijo iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, saj je bilo z izpodbijano odločbo na predlog postavljene odvetnice že drugič odločeno o razrešitvi odvetnika zaradi razlogov na tožnikovi strani. Prvič je bilo o razrešitvi odvetnika iz razlogov na tožnikovi stranki na podlagi določb desetega odstavka namreč odločeno z odločbo z dne 29. 9. 2016, kar med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz upravnega spisa.

8. Ker odločba z dne 29. 9. 2016 ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, so (kot pravilno opozarja toženka) tožnikovi ugovori o okoliščinah takratne odločitve za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe z dne 6. 2. 2018 nepomembni. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno presodila izpolnjenosti pogojev za razrešitev zadnje imenovane odvetnice.

9. Ureditev iz desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP izhaja iz predpostavke, da mora biti za to, da odvetnik lahko v redu opravlja svoje delo, med prosilcem in odvetnikom vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se z BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoči pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri. Ta dolžnost zajema tudi korekten in spoštljiv odnos do dodeljenega odvetnika, saj odvetnik brez tega svojega dela ne more v redu opravljati.

10. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

11. Z vidika objektivnih okoliščin obravnavanega primera je pomembno, da je bilo (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) od dodelitve BPP v letu 2012 tožniku postavljenih več odvetnikov, ki so bili razrešeni tudi iz objektivni razlogov na njihovi strani (prenehanje delovnega razmerja, smrt, kolizija interesov); da je do menjav začelo prihajati šele od leta 2016, ko je bila zaradi prenehanja delovnega razmerja razrešena prva postavljena odvetnica (B.B.); ter da je bila zadnja imenovana odvetnica (A.A.) postavljena tik pred razpisanim narokom v zadevi, za katero je bila tožniku dodeljena BPP (tožnik trdi, da je odločbo o imenovanju prejel en dan pred narokom, čemur toženka ne ugovarja). Za presojo tudi ni nepomembno, da je tožniku BPP dodeljena v zvezi s postopkom, ki ima zanj poseben pomen, saj se v njem odloča tudi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo oziroma o stikih z otrokom. V obravnavani zadevi glede na navedbe strank ni sporno, da je odvetnica svoj predlog za razrešitev podala po tožnikovem obisku v njeni pisarni, kamor ga je povabila po naroku, ki se ga je udeležila brez tožnika, in s katerim pred njegovim obiskom nista imela stika.

12. V navedenih okoliščinah pa po presoji sodišča za ugotovitev, da so razlogi za razrešitev odvetnice zgolj na strani tožnika, ne pa tudi v spletu objektivnih okoliščin, tj. zlasti zaradi zaporednih menjav odvetnikov tik pred narokom, ne zadostujejo navedbe odvetnice o tožnikovem obnašanju v njeni pisarni 5. 1. 2018. Odvetnica je v svoji vlogi sicer poleg tega, da kontakta s stranko pred narokom ni uspela vzpostaviti in da se je naroka udeležila, navedla tudi, da je tožnik 5. 1. 2018 na njeno povabilo prišel v njeno pisarno, da se je obnašal nesramno in poniževalno, ji očital, da na zapisniku z naroka ni njegovega podpisa, ter potem, ko se je odločila, da zastopanja ne prevzame, izjavil, da tudi sam ne želi sodelovati z njo, in odklonil podpis za prevzem dokumentacije, toženki pa je še očitala, da jo je izpostavila tožnikovem nepredvidljivem, lahko tudi nevarnem obnašanju. Teh odvetničinih navedb pa toženka ni soočila s celotno tožnikovo izjavo, zlasti pa ne z navedenimi specifičnimi objektivnimi okoliščinami primera. Tožnik je v svoji izjavi med drugim navedel tudi, da je še isti dan, ko je dobil odločbo o imenovanju odvetnice, to je dan pred narokom, bil v odvetničini pisarni, vendar je tam ni našel, zaradi česar mu ni bilo jasno, kaj bo z zadevo oziroma narokom, poleg tega pa je 30. 12. 2017 dobil obsežno pošiljko, v kateri je bil tudi sklep o izvršbi za preživnino, za katero je mislil, da mu jo je poslala odvetnica. Tožnik ne zanika, da je bil na dan obiska odvetnice vznemirjen, zanika pa, da je bil nesramen, oziroma se ne spomni, da bi ji grozil. Iz izjav obeh deležnikov sicer res izhaja, da med njima že od začetka ni bilo vzpostavljeno ustrezno zaupanje, vendar pa sodišče sodi, da v navedenih okoliščinah zadeve to ne zadostujejo za sklep, da gre v celoti za razloge na tožnikovi strani, zlasti glede na že večkrat omenjeno dejstvo, da je v tožnikovem primeru v zadnjem obdobju izvajanja BPP prišlo do več menjav odvetnikov iz objektivnih razlogov, do zadnje pa tik pred narokom v zadevi, za katero mu je bila BPP dodeljena.

13. Za nastop posledic iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP je bistveno, da gre za drugo razrešitev odvetnika, ki jo narekujejo razlogi na strani prosilca. Ker je v obravnavanem primeru toženka sicer ugotovila tudi za odločitev pravno pomembne okoliščine primera, ki ne izhajajo iz tožnikove subjektivne sfere, vendar pa jih pri odločitvi ni upoštevala, temveč je (mimo njih) odločila zgolj na podlagi odvetničinih navedb o tožnikovem obnašanju na obisku pri odvetnici 5. 1. 2018, je zmotno uporabila materialno pravo.

14. Glede na navedeno je sodišče zato tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in odločbo v izpodbijanem obsegu odpravilo, zadevo pa glede na naravo stvari na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZUS-1 toženki vrnilo v ponoven postopek. Po navedeni določbi ZUS-1 to pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odpravljeno odločitvijo. V konkretnem primeru to pomeni, da bo morala toženka v skladu z odločbo o dodelitvi BPP z dne 11. 1. 2012 tožniku postaviti novega odvetnika ali odvetnico.