Jedro

Toženec kot sklenitelj zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti izgubi kritno pravico po 6. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev le, če vozilo v času nezgode ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Določba 6. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev je jasna in izraža nedvoumno voljo pogodbenih strank, da za dogovorjeno izgubo kritnih pravic zavarovanca zaradi tehnično hibnega vozila štejeta le situacijo, če vozilo v času prometne nesreče ni imelo veljavnega tehničnega pregleda.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 63909/2011 z dne 16. 5. 2011 in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 106,72 EUR izvršilnih in 908,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastopa zamude dalje, stroški pa se povrnejo na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da glede na vsebino 1. točke šestega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanec izgubi zavarovalne pravice zaradi tehnične brezhibnosti vozila le, če vozilo ne bi imelo veljavnega tehničnega pregleda. Takšen zapis vsebine splošnih pogojev izpostavlja zgolj situacijo, kdaj se vedno domneva, da je vozilo tehnično neizpravno, ne pa tudi, da izključuje vse druge primere brezhibnosti vozila. V primeru sklenitve zavarovanja avtomobilske odgovornosti gre za pogodbeni odnos med zavarovateljem in zavarovancem, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti pravno poslovne narave, kot se stranki dogovorita oziroma po predpisih, če ni dogovorjeno drugače. Splošni pogoji jasno določajo, da v primeru, če vozilo, ki ga vozi zavarovanec, ni bilo tehnično brezhibno, zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja. V konkretnem primeru gre za dokazano toženčevo – to je zavarovančevo kršitev 6. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljen. Toženec v času prometne nesreče na letnih pnevmatikah vozila ni imel nameščenih snežnih verig, zato pa vozilo ni bilo tehnično brezhibno. Tehnična brezhibnost je sicer pravni standard, ki ga z vsebino napolni sodišče ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Ustaljena praksa (npr. sodba VS Ljubljana Cp 2085/2009) za tehnično brezhibnost vozila šteje tudi nameščenost neprimernih pnevmatik oziroma v zimskih razmerah vožnje nenameščenost snežnih verig na letne pnevmatike vozila. Opravljen tehnični pregled dva meseca pred prometno nesrečo je povsem brezpredmeten, saj je bistveno zgolj stanje vozila v času prometne nezgode. Policisti ob obravnavanju prometne nesreče na kraju samem sicer niso odredili izrednega tehničnega pregleda vozila, izdali pa so tožencu plačilni nalog zaradi neustrezne zimske opreme. Torej vozilo ni bilo brezhibno. Bistvena okoliščina v zvezi z zahtevkom tožnice je toženčeva izguba pravic iz zavarovanja zaradi toženčeve kršitve pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, katere sestavni del so tudi splošni pogoji. Vprašanje vzročne zveze, s katerim se je tudi ukvarjalo sodišče prve stopnje, je sekundarnega pomena in je ni potrebno dokazovati, saj kršitev pogodbe pomeni ekskulpacijo tožeče stranke za dokazovanje ostalih prvin civilnega delikta po prvem odstavku 131. člena OZ. Sicer pa zgolj iz previdnosti pritožnica poudarja, da je tožeča stranka uspela dokazati tudi vzročno zvezo, saj je to potrdil v svojih ugotovitvah izvedenec.

Tožena stranka je na pritožbene trditve pritožnice obrazloženo odgovorila, da so te neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam, torej zavarovanje avtomobilske odgovornosti, kljub obveznosti sklenitve takšnega zavarovanja, ki jo določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v 15. členu, predstavlja zavarovanje, ki temelji na zavarovalni pogodbi in s tem, kolikor je ne omejujejo prisilni predpisi, na avtonomiji volj pogodbenih strank pri določitvi vsebine pogodbenega razmerja. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZOZP stranki pogodbe (zavarovatelj in zavarovanec) določita primere, v katerih ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo oškodovancem plačanih zneskov. Gre za povračilni zahtevek, ki je proti sklenitelju zavarovanja odškodninske narave in temelji na kršitvi zavarovalne pogodbe. Povračilni zahtevek zavarovalnice ima torej podlago v drugem odstavku 7. člena ZOZP in v zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja. V okviru avtonomije volj lahko pogodbeni stranki svobodno določita tudi pogoje za izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca. Slednje pa sta pravdni stranki kot pogodbeni stranki v 3. členu Splošnih pogojev ... (v nadaljevanju SP) tudi dogovorili in zapisali. Iz zapisa 6. točke prvega odstavka 3. člena SP izhaja, da sta pogodbeni stranki zapisali, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni tehnično brezhibno, nadalje pa, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Kot je pravilno na podlagi navedenega določila presodilo vsebino zapisa dogovora pravdnih strank v 6. točki prvega odstavka 3. člena SP tudi sodišče prve stopnje, je zapis navedenega določila jasen in izraža nedvoumno voljo pogodbenih strank, da za dogovorjeno izgubo kritnih pravic zavarovanca zaradi tehnično hibnega vozila štejeta le situacijo, če vozilo v času prometne nesreče ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Takšno razlago vsebine navedene določbe bi tudi če bi se njena vsebina štela kot nejasna, narekovala tudi določba 83. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako glede na takšen jasen zapis pogodbene volje pogodbenih strank ter določbo člena 82/1 OZ, ob ugotovitvi, da je toženec za vozilo opravil tehnični pregled 7. 1. 2010 in je ta veljal do 7. 1. 2011, torej je vozilo v času prometne nesreče 9. 3. 2010 imelo opravljen tehnični pregled, policisti pa ob obravnavani prometni nesreči na kraju samem tudi niso zaznali okoliščin, zaradi katerih bi odredili izredni tehnični pregled, pravilno zaključilo, da toženec pogodbenih določil pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti s tožnico ni kršil, zato pa tudi ni izgubil kritnih pravic in je zato tožničin povračilni zahtevek neutemeljen. Pritožbene trditve tožnice o materialno pravni zmotnosti razlage pogodbene vsebine 6. točke prvega odstavka 3. člena SP so tako zmotne. Zmotno pa je tudi sklicevanje na drugačno v sodni praksi uveljavljeno razlogovanje, ki bi ga naj potrjevala sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 2085/2009. Pritožbeno izpostavljena sodba ne predstavlja s konkretno zadevo primerljive zadeve, saj vsebina v pritožbeno izpostavljeni zadevi obravnavanih splošnih pogojev ni bila enaka vsebini splošnih pogojev v predmetni zadevi (6. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev v pritožbeno izpostavljeni zadevi je namreč določala, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled).

Ker že zgornji razlogi potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene trditve v zvezi z zmotnostjo zaključkov sodišča prve stopnje glede vzročne zveze, ne odgovarja.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).