Jedro

Če je družba, ki je prevzela delavce, v aktu o sistemizaciji kot posebna pogoja določala še opravljen preizkus znanja po ZZVO in aktivno znanje slovenskega jezika, ki jih tožniki ne izpolnjujejo, so bile kršene njihove zakonite pravice do nadaljevanja dela pri drugem delodajalcu, pod pogoji in na način določen s SKPGD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke z dne 26.10.2000 v zvezi s sklepi komisije za pritožbe in ugovore z dne 5.1.2001 potem, ko je ugotovilo, da tožniki niso bili prevzeti na delo k drugemu delodajalcu v skladu s pogoji iz določbe 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97-SKPGD). Odločitev o zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da so tožniki s prehodom v drugo družbo pridobili več pravic (višjo plačo), kot so jih imeli prej. Zato ne drži pravna presoja sodišča, da bi jim bile pravice kršene. Sicer pa iz ugotovitev sodišča ne izhaja, da je tožena stranka kršila pravice tožnikov, to pa pomeni, da ni obstajala pravna podlaga za ugoditev zahtevku tožnikom. Bistvo zakonskih določil in aktov je, da se ne kršijo pravice delavca, česar pa sodišče s svojo pravno presojo ni ugotovilo. S prehodom k družbi S. - s katero so tožniki soglašali - je bil rešen njihov delovnopravni status. V primeru vrnitve k toženi stranki jim slednja namreč ne bo mogla zagotoviti nadaljevanja delovnega razmerja. Zato predlaga spremembo oziroma razveljavitev obeh izpodbijanih sodb nižjih sodišč ter novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava je treba opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijske navedbe o obstoju soglasja tožnikov za prevzem na delo k družbi S. in zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje ne morejo upoštevati. Tožena stranka se s temi očitki spušča v grajo o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku prepovedana. Ugotovitev obeh sodišč, da delavci niso dali pisnih soglasij za izvzetje iz sporazuma o prevzemu, temelji na sprejeti dokazni oceni. Drugačno vrednotenje dokazov pa pomeni drugačno ugotavljanje dejanskega stanja, česar pa na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz 3. odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.

Pri svoji odločitvi je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da prevzem tožnikov na delo oz. njihova razporeditev na delovno mesto vratarjev - čuvajev v družbi S. ni bila skladna z določbo 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Po tej določbi je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu (15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) v primeru, da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila (1. alinea 1. odstavka) in, da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti, razen če posamezen delavec pisno soglaša, da je izvzet iz sporazuma o prevzemu (2. alinea 1. odstavka).

Zaradi ukinitve celotne dejavnosti fizičnega varovanja pri toženi stranki je slednja, po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, sklenila z družbo S. sporazum o prevzemu tožnikov na delovno mesto vratarja - čuvaja za potrebe P., za nedoločen čas. Ker iz Akta o sistemizaciji delovnih mest družbe S. s prilogo naziva delovno mesto - vratar čuvaj izhaja, da je kot pogoj predpisan opravljen preizkus znanja po Zakonu o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, in aktivno znanje slovenskega jezika, in da tožniki tako zahtevanih posebnih znanj nimajo, sta sodišči materialnopravno pravilno presodili, da je bil njihov prevzem na delo k drugemu delodajalcu nezakonit. Po 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Eden izmed pogojev, določen v 2. alinei 2. odstavka 15. člena SKPG, na katerega uporabo napotuje omenjena zakonska norma je, da drugi delodajalec vse prevzete delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Če je družba S. v Aktu o sistemizaciji kot posebna pogoja določila še opravljen preizkus znanja po ZZVO in aktivno znanje slovenskega jezika, ki jih tožniki ne izpolnjujejo, so bile kršene njihove zakonite pravice do nadaljevanja dela pri drugem delodajalcu, pod pogoji in na način določen s SKPGD. Takšna kršitev z zakonom in kolektivnimi pogodbami danih pravic ima za posledico nezakonitost izdanih jim individualnih odločb. Sodišči prve in druge stopnje sta tako v sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.