Jedro

Zgolj dejstvo, da sodišče v obrazložitvi sodbe zakonske določbe ni izrecno citiralo, ne pomeni zmotne presoje. Navedlo je konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je šlo pri pridobitvi enotnega gradbenega dovoljenja z dne 4.4.2000 prav za ta postopek, zato izostanek navedbe zakonskega določila nima prav nobenega pomena.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 18.11.2003 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 949.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2001 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 35.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v višin 371.103,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2005 do plačila v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Tako sodba na ključno vprašanje, ali je bilo potrebno v letu 2000 za objekt, ki je predmet tega spora ponovno potrebno pridobiti novo gradbeno dovoljenje, odgovora ne daje. Zakaj naj bi bilo potrebno pridobiti novo gradbeno dovoljenje ne zna konkretno obrazložiti niti tožeča stranka, pač pa samo zatrjuje, da je upravni organ pogojeval novo gradbeno dokumentacijo in novo gradbeno dovoljenje, vendar takšna trditev v spisovnih podatkih nima opore. Stanje, kot ga skuša prikazati izvedenec in kot ga je zmotno ocenilo sodišče, je kvečjemu situacija iz 45. čl. Zakona o graditvi objektov, sodišče pa je samo ugotovilo, da je pri gradnji prišlo do bistvenih vsebinskih sprememb, vendar v skladu z navedeno določbo zakona, tega konkretno ne obrazloži. Da v konkretnem primeru ni šlo za drug objekt, izhaja tudi iz odločbe upravnega organa, ki je z novim enotnim dovoljenjem samo spremenil že izdani enotni dovoljenji in legaliziral zunanje stopnišče. V kolikor bi šlo za drug objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ne bi obstajalo, bi upravni organ z navedenim enotnim dovoljenjem legaliziral celotni objekt, stoječ na parc. št. 2893 in 2892, pa tega ni storil. Prejšnje dovoljenje pa bi moral razveljaviti, saj za isti objekt dve dovoljenji ne moreta obstajati. Upravni organ ni zahteval novega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in tudi ni zahteval novega gradbenega dovoljenja. Delo, ki ga je tožeča stranka opravila v letu 2000, pa je po vsebini projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar takšnega dela in takšnega postopka, ko je ponovno vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, od nje ni nihče zahteval. To pa pomeni, da je tožeča stranka naredila tisto, kar upravni organ sploh ni zahteval in česar ji tožeča stranka sploh ni naročila. Tožena stranka je tožečo angažirala le za dokumentacijo za zunanje stopnišče, nikakor pa ne za izdelavo nove dokumentacije in pridobitev novega gradbenega dovoljenja kot zmotno obrazlaga izpodbijana sodba. Ker projekt izvedenih del s prvotno pogodbo ni bil dogovorjen, se za njegovo določitev cene uporablja tarifni del oz. predpisan cenik UCIN. Ker je šlo v obravnavanem primeru samo za nadaljevanje dela, katerega temelj je bil že določen s prvotno pogodbo, ne gre za nov dogovor, šlo je samo za nadaljevanje dela, ki sicer ni bilo potrebno v takšnem obsegu, kot ga je opravila tožeča stranka. Ker pa cena za ta nova dela ni bila dogovorjena, se uporablja predpisana, vendar tu sodišče zmotno ugotavlja osnovo za določitev investicijske vrednosti. Cena celotne projektne dokumentacije je bila določena že v prvotni pogodbi in je lahko le-ta izhodišče za ocenitev vrednosti projektov izvedenih del. Ne glede na vsebino in obsežnost opravljenega dela pa bi se to delo lahko vrednotilo le kot projekt izvedenih del. Protispisna pa je trditev sodišča, da je tožnik za toženca naredil tisto, kar je bil dolžan slednji narediti po odločbi po zapisniku o prvem tehničnem pregledu oz. odločbi z dne 8.3.2000, torej projekt izvedenih del. Usklajenih načrtov strojnih in elektroinstalacij po navedeni odločbi toženec ni bil dolžan narediti, kot tudi ne projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, pa tudi ne pridobiti novega gradbenega dovoljenja. Po izpodbijani sodbi pa bi moral toženec upoštevati, da je tožnik upravičen tudi do plačila za projektne konstrukcije strojnih in cevnih instalacij in za lokacijsko dokumentacijo. Teh projektov in lokacijske dokumentacije upravna odločba po odpravi pomanjkljivosti tožencu ni nalagala in jih je tožnik izdelal svojevoljno. Sodišče tudi napačno tolmači nadzor in s tem obveznosti toženčevega plačila le-tega. Tožnik je sam povedal, da se nadzor ni izvajal, sicer pa zakon projektantskega nadzora, kot ga tolmači sodišče, ne pozna. Projektantski nadzor namreč pomeni v konkretnem primeru dvakratno plačilo, saj je že v projektu izvedenih del potrebno ugotoviti odmike gradnje od projektne dokumentacije po že končani gradnji in je tako nadzor iz 61. čl. Zakona o graditvi objektov, nadzor v času gradnje glede tega, ali se gradnja izvaja po projektni dokumentaciji.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tako ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni pri tem zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru pridobiti "novo" gradbeno dovoljenje. Pojem "novo" gradbeno dovoljenje se dejansko v obrazložitvi izpodbijane sodbe nanaša na Enotno dovoljenje ki ga je izdala U.e. N., Oddelek za okolje in prostor dne 4.4.2000. S tem enotnim dovoljenjem pa je upravni organ legaliziral zunanje stopnišče iz pritličja v prvo nadstropje vzdolž dvoriščne fasade objekta ter spremenil enotno že izdano dovoljenje z dne 22.7.1998 in dopolnilno z dne 1.6.1999 tako, da je dovolil ureditev servisnega dela gostinskega lokala v pritličju poslovno - stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2892 in 2893 k.o. Š.. Razlogi za potrebnost pridobitve tega dovoljenja so v izpodbijani sodbi obširno obrazloženi, bistvo pa je v tem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da že izdana dovoljenja zaradi bistvenih sprememb gradnje niso ustrezala. Dejstvo, da je upravni organ zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja sledil in o zahtevku pozitivno odločil pa tudi potrjuje pravilnost tožnikovega ravnanja.

Prav ima sicer pritožba, ko poudarja, da gre v tem primeru za situacijo po 45. čl. takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov, zgolj dejstvo, da sodišče v obrazložitvi sodbe te zakonske določbe ni izrecno citiralo, pa ne pomeni zmotne presoje. Navedlo je konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je šlo pri pridobitvi enotnega gradbenega dovoljenja z dne 4.4.2000 prav za ta postopek, zato izostanek navedbe zakonskega določila nima prav nobenega pomena. Da izvedena dela niso bila opravljena v skladu s potrjeno projektno dokumentacijo ter da investitor na tehničnem pregledu ni predložil vse potrebne dokumentacije, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo po vpogledu v odločbo U.e. N., Oddelek za okolje in prostor z dne 8.3.2000 ter po vpogledu v zapisnik komisije za tehnični pregled z dne 8.3.2000. Da ne drži pritožbena trditev, da je tožnik v obravnavani zadevi opravil nepotrebno delo, je v svojih razlogih ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je zlasti pomembna ugotovitev, da so pri gradnji izvršene spremembe razporeditve prostorov zahtevale spremembe arhitekturnih rešitev in posledično tudi načrtov instalacij. Za zgrajeni objekt pa v obsegu novega enotnega dovoljenja gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Pri tem tudi ni zanemarljivo, da se enotno dovoljenje z dne 4.4.2000 sklicuje prav na projektno dokumentacijo iz leta 2000. Ob takem stanju je seveda konsistentna večkrat ponovljena trditev izvedenca, da je bil tožnikov projekt narejen v skladu z zakonskimi zahtevami in s tistim, kar je zahteval upravni organ in da ne drži, da je bila projektna dokumentacija iz leta 2000 preobsežna ali v določenem obsegu nepotrebna. Zato so tudi zaključki sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilni in temeljijo na izvedenih dokazih.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbi v tistem delu, ko izpodbija oceno vrednosti opravljenega dela. Prav ima sicer pritožba, ko navaja, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravil v letu 2000 nadaljevanje dela, katerega temelj je bil že določen s pogodbo iz leta 1995, vendar to drži le v dejanskem pogledu. V pravnem pogledu pa je šlo v resnici za nov dogovor, ki predstavlja novo pogodbo. Delo, za katerega se je toženec zavezal po pogodbi z dne 27.6.1995, je namreč že opravil, v letu 2000 pa ga je tožnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (7. stran obrazložitve sodbe) angažiral za nekaj drugega, za višjo fazo, za vodenje postopka, v katerem je bil v končni fazi uspešno opravljen tehnični pregled zgrajenega objekta in izdano uporabno dovoljenje. To pa je bil tudi končni cilj, ki ga je zasledoval toženec. Da pa je bilo delo v obsegu, kot ga je opravil tožnik potrebno pa je bilo že obrazloženo. Trditev, da bi bilo potrebno glede na vsebino in obsežnost opravljenega dela in glede na fazo postopka opravljeno delo ovrednotiti kot projekt izvedenih del, je na podlagi izvedenčevega mnenja ovrglo že sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je bilo v obravnavanem primeru potrebno izdelati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v skladu s projektom izvedenih del in da je v danem primeru vsebina projekta enaka kot v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker pa so spremembe v razporeditvi prostorov zahtevale spremembe arhitekturnih rešitev in posledično tudi načrtov inštalacij (list. št. 88 spisa), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen tudi do plačila za projektne konstrukcije strojnih in cevnih instalacij in za lokacijsko dokumentacijo, ki je bila, kot je ugotovil izvedenec, na novo izdelana v 25 % vrednosti celotne lokacijske dokumentacije. Brezpredmetne pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče napačno tolmačilo nadzor in s tem obveznost toženčevega plačila le-tega. Glede na to, da izvedenec v znesku 963.000,00 SIT, na kolikor je ocenil vrednost še neplačanega dela, v bistvu sploh ni upošteval obveznost toženčevega plačila po tej postavki, saj bi ob upoštevanju projektantskega nadzora znesek lahko bil višji za vrednost nadzora (list. št. 86 spisa) je tudi v tem delu pritožba toženca neutemeljena. Zlasti, ker je tožnik uveljavljal v tej pravdi le znesek 949.500,00 SIT, ki je nižji od po izvedencu ugotovljenega zneska. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.