Jedro

V skladu z določbo 38. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku je možen odpis ali delni odpis davčnega dolga tudi v izjemnih primerih - tudi v primeru daljše bolezni ali invalidnosti. Obstoj takšnega primera pa mora izkazati prosilec, ki se na bolezen ali invalidnost sklicuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil vlogo tožnika za odpis davčnega dolga. Pri tem se sklicuje na določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in določbe Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Glede dohodkov tožnika je ugotovil, da ima ta katastrski dohodek v višini 73,53 EUR, ter da je lastnik več parcel v katastrski občini Križevci, katerih skupna vrednost po podatkih GURS znaša 40.990,71 EUR. Davčni zavezanec sicer ne presega zneska minimalnega dohodka, ki je kot cenzus predpisan za odpis dolga, vendar pa je lastnik hiše in večjega števila parcel, pri čemer skupna vrednost nepremičnin znaša 60.655,02 EUR. Glede na navedeno niso izkazane okoliščine, ki bi omogočale odpis dolga v skladu s Pravilnikom in ZDavP-2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Pri tem ugotavlja, da znaša tožnikov davčni dolg 15,85 EUR in se nanaša na pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Glede na višino dolga, kakor tudi, da je tožnik lastnik večjega nepremičnega premoženja, ne izpolnjuje pogojev za odpis ali delni odpis davčnega dolga. Iz enakih razlogov tudi ni mogoče odpisati davčnega dolga, ne glede na njegovo zdravstveno stanje.

Tožnik v laični tožbi meni, da so pri njem podane okoliščine, ki omogočajo odpis davčnega dolga. Parcele so pod zaščiteno kmetijo, sam je bolan in za delo nesposoben, zato ne more ustvarjati denarnih prihodkov za preživljanje iz kmetijske dejavnosti. Prav tako se zahteva nekaj, za kar delo nikoli ni bilo opravljeno, zato se ne strinja, da mora to plačati. Sodišče prosi za oprostitev plačila davčnega dolga. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno prelaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa pravilna in zakonita, saj ima oporo v citiranih materialnih predpisih in izhaja iz podatkov v spisu. V obrazložitvi odločbe tožene stranke so podani tudi pravilni razlogi za odločitev, na katere se sklicuje tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi torej mora davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov kakor tudi premoženja. Kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje, ki ga ima tožnik v lasti, ter katerega vrednost po podatkih GURS znaša 40.990,71 EUR (pri tem ni upoštevana hiša, v kateri tožnik živi), in višino davčne obveznosti (15,85 EUR), navedeni premoženjski pogoj ni izpolnjen, saj gre za premoženje, ki omogoča poplačilo davčnega dolga v celoti.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožnikovi tožbeni ugovori, na katere je že pravilno odgovorila tožena stranka. V skladu z določbo 38. člena Pravilnika je možen odpis ali delni odpis davčnega dolga tudi v izjemnih primerih, kot takšen je med drugim predvidena daljša bolezen ali invalidnost. Navedenih okoliščin namreč tožnik v postopku pred davčnim organom niti v tožbi ni izkazal. Ne glede na to pa je tudi v takšnem primeru odpis davčne obveznosti možen, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot je že pravilno ugotovila tožena stranka, pa navedeni pogoj, glede na višino davčnega dolga in vrednost tožnikovega premoženja, ni izpolnjen.

Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni oziroma neupoštevni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločitev pravilna in po zakonu utemeljena.