Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica se je dne 11.10.1993 telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 4,200.000,00 SIT s pp. Od zahtevanih 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je prisodilo 1,200.000,00 SIT, za strah vseh zahtevanih 500.000,00 SIT, od zahtevanih 3,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 2,500.000,00 SIT. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še za 800.000,00 SIT višje odškodnine je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo, razveljavilo odločitev o zamudnih obrestih in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, glede glavnice pa je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 2,700.000,00 SIT in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Na novo je odločilo o pravdnih stroških na prvi stopnji, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. V okviru znižane odškodnine znaša prisoja na drugi stopnji za telesne bolečine in nevšečnosti 1,000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ji prisodi še znesek 2,700.000,00 SIT. Čeprav je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, je bila že prisoja odškodnine na tej stopnji prenizka. Zato je tožnici nerazumljivo, zakaj je sodišče druge stopnje odškodnino znižalo, namesto da bi jo v skladu z njeno pritožbo zvišalo. To naj popravi vrhovno sodišče, saj so vsi njeni zahtevki utemeljeni, znižanje na drugi stopnji pa predstavlja bagatelizacijo njene škode.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč o vrsti in obsegu tožničine škode. Tožnica je bila v času nesreče 60 let stara upokojenka.

Utrpela je udarnine prsnega koša, zlom devetega in desetega rebra na levi strani, odrgnine na prsnem košu levo, pretres možganov s postkomocijskim sindromom, zanihanje z glavo pa je sprožilo vertebrobazilarni sindrom ob že obstoječih degenerativnih spremembah. Sum za udarnino srca je bil s kasnejšimi preiskavami odklonjen. V bolnici je bila sedem dni, od tega je bila 3 dni vezana na posteljo, 1 mesec je morala doma pretežno ležati, nato je bila na sedmih fizioterapijah, dvanajstih pregledih pri specialistih, osemnajstkrat je bila rentgensko slikana, prestala je tri neugodne medicinske preiskave, jemati je morala zdravila proti bolečinam. Trpela je stalne hude bolečine 1 mesec, stalne srednje 1 mesec, stalne blage 1 mesec in občasne še nadaljnji mesec dni. Telesne bolečine zaradi pretresa možganov so bile intenzivnejše in daljše, saj je prestajala stalen hud glavobol 2 meseca, pogost srednji glavobol 3 mesece in pogost blag glavobol 6 mesecev. Občasen glavobol je nato trajal še največ 2 leti po nesreči. Tožnica primarnega strahu ni utrpela, ker je bila zaradi poškodb v nezavesti, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je trajala 7 dni. Zaradi zadobljenih poškodb so tožničine življenjske aktivnosti znatno zmanjšane. Izvedenec je njeno splošno invalidnost ocenil z 20%. Kaže se v minimalnih motnjah spomina, minimalnem zmanjšanju možnosti dolgotrajne koncentracije in nekoliko zmanjšani sposobnosti asociacijskega mišljenja. Posledice vertebrobazilarnega sindroma pa se kažejo v pogostih vrtoglavicah, zanašanju pri hoji, občutku drsenja, znatno manjši sposobnosti za hojo po naravnem terenu, navkreber, na višini in po mraku.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar pri tem paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta prizadetost odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Znižanje odškodnine na pritožbeni stopnji za prej povzeti dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi o znižanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pravilno poudarilo okoliščino, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnica 2 leti po poškodbi ni več trpela glavobolov. Pri znižanju odškodnine za strah je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, da tožnica, ki je bila v nezavesti, takoimenovanega primarnega strahu ni utrpela, zaskrbljenost srednje intenzivnosti za izid zdravljenja pa je trajala le teden dni. Pri znižanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje poudarilo tudi tožničino starost v času škodnega dogodka in ugotovitev, da bi glede na ugotovljene že obstoječe degenerativne spremembe vratne hrbtenice posledice, ki jih trpi sedaj zaradi zanihanja glave, ki je sprožilo takoimenovani vertebrobazilarni sindrom, trpela nekoliko kasneje in ne glede na sedanjo poškodbo. Ta je bila le sprožilni element, zaradi katerega te posledice trpi že od nesreče dalje.

Sodišče druge stopnje je še poudarilo, da je pri prisoji odškodnine pri vseh treh oblikah nepremoženjske škode upoštevalo razmere v oktobru 1996, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo.

Revizijsko sodišče razlogom pritožbenega sodišča za znižanje odškodnine v celoti pritrjuje. Pri tem ugotavlja, da so bili pri izpodbijani prisoji pravilno upoštevani vsi kriteriji in merila iz 200. člena ZOR. Tudi primerjava prisoje odškodnine s prisojami v drugih, tožničinemu primeru podobnih odškodninskih zadevah pokaže, da predstavlja na drugi stopnji znižana odškodnina pravično odškodnino in da je šele s to prisojo tožnici določena odškodnina ustrezno umeščena med primerljive škodne primere in zanje prisojene odškodnine. Revizijski očitek o bagateliziranju tožničine škode je zato neutemeljen.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožničinih priglašenih revizijskih stroškov.