Jedro

Tožnica predlaga obnovo postopka na podlagi pravnega stališča revizijskega sodišča, da bi pravice in obveznosti iz naslova začasne spremembe delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR lahko uveljavljala bodisi zoper delodajalca prenosnika (drugo toženo stranko), ali pa novega prevzemnika. Sodba Vrhovnega sodišča že pojmovno ne more biti obnovitveni razlog iz 8. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če stranka pridobi možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama. V konkretnem primeru ne gre za odločbo, ki bi bila prej izdana, temveč gre za odločbo, ki je izdana v istem postopku, za katerega tožnica predlaga obnovo in to celo po tem, ko je sodna odločba, zoper katero je naperjen predlog za obnovo postopka, že postala pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka.

Zoper izpodbijani sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 41/2011 z dne 19. 5. 2014 predstavlja novo dejstvo oziroma dokaz, ki ga ima tožnica šele zdaj možnost uporabiti, zato je podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP. Res je sicer, da je sodba revizijskega sodišča VIII Ips 41/2011 z dne 19. 5. 2011 nastala šele po pravnomočnosti v tem sporu izdane sodbe sodišča prve stopnje I Pd 1391/2012 dne 26. 8. 2013, vendar pa je dejstvo, da predstavlja določba šestega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) kogentno zakonsko ureditev, ki jo stranke ne morejo svobodno spreminjati in dogovoriti drugače in je obstajala tudi v času odločanja sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da bi navedeno dejstvo nastalo šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje I Pd 1391/2012 z dne 26. 8. 2013. Neživljenjsko je, da je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo I Pd 1391/2012 spremenilo zgolj v I. točki izreka, hkrati pa ni spremenilo drugega dela te sodbe, ki se je nanašal na toženo stranko in sicer tako, da bi obveznost zaposlitve tožnice prišla na toženo stranko. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očita, da zoper zavrnilni del sodbe I Pd 1391/2012 z dne 26. 8. 2013 ni vložila revizije, saj je tožnica s svojim zahtevkom dejansko uspela. Tožnici je bilo zato vseeno, na katero od toženih strank bo padla obveznost njene zaposlitve. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 398. člena ZPP. Ta določa, da predsednik senata brez naroka zavrže prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka.

Tožnica v predlogu za obnovo postopka zatrjuje, da naj bi bili podani obnovitveni razlogi iz 8., 9. in 10. točke 394. člena ZPP. Kdaj je predlog za obnovo postopka iz navedenih razlogov nedovoljen, je določeno v drugem odstavku 395. člena ZPP. V skladu z navedeno določbo se sme dovoliti obnova postopka zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena ZPP samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek s pravnomočno sodbo končan.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica povsem zgrešeno uveljavlja obstoj obnovitvenega razloga iz 8. točke 394. člena ZPP. Ta je podan, če pridobi stranka možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama. Tožnica predlaga obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo I Pd 1391/2012 z dne 26. 8. 2013, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1004/2013 z dne 7. 11. 2013. V navedenem sporu je kot prva tožena stranka nastopala družba A., kot druga tožena stranka pa B.. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1004/2013 z dne 7. 11. 2013 pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014 ugodilo reviziji prve tožene stranke in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi prve tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo. Tožnica obnovo postopka predlaga na podlagi pravnega stališča revizijskega sodišča, da bi tožnica pravice in obveznosti iz naslova začasne spremembe delodajalca, v smislu določbe 73. člena ZDR lahko uveljavljala bodisi zoper delodajalca prenosnika, to je zoper drugo toženo stranko, ali pa novega prevzemnika, to je družbo C. d.o.o.. Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 41/2013 z dne 19. 5. 2013 že pojmovno ne more biti obnovitveni razlogi z 8. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da se pravnomočno končan postopek lahko obnovi, če stranka pridobi možnost uporabiti pravnomočno odločbo sodišča, ki je bila prej izdana o istem zahtevku med istima strankama. V konkretnem primeru ne gre za odločbo, ki bi bila prej izdana, temveč gre za odločbo, ki je izdana v istem postopku, za katerega tožnica predlaga obnovo in to celo po tem, ko je sodna odločba, zoper katero je naperjen predlog za obnovo postopka, že postala pravnomočna.

Še bolj neutemeljeno je sklicevanje na obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP. Ta obnovitveni razlog je podan, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v sodbi I Pd 1391/2012 z dne 26. 8. 2013 o zavrnitvi zahtevka zoper toženo stranko B., ni bila razveljavljena s sodbo revizijskega sodišča, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi. Ta odločitev je postala pravnomočna, saj tožnica zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe I Pd 1391/2012 z dne 26. 8. 2013 sploh ni izpodbijala.

Neutemeljeno je tudi tožničino stališče, da je sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014 potrebno obravnavati kot nov dokaz v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Že iz takšne opredelitve obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP je očitno, da navedena sodba revizijskega sodišča ne more biti nov dokaz v smislu citirane določbe. Nov dokaz je lahko le tisti, ki je obstajal že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanj ni vedela do trenutka, ko bi še lahko navajala nova dejstva oziroma predlagala nove dokaze v pravnomočno končanem postopku. Postopek v tem sporu je bil pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1004/2011 z dne 7. 11. 2013, zato sodba revizijskega sodišča, izdana več kot pol leta kasneje že pojmovno ne more predstavljati novega dokaza.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da nova dejstva v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP tudi ne morejo predstavljati pravna stališča, vsebovana v obrazložitvi sodbe VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014. Dejstva so naravni dogodki ali človekovega dejanja, ki jim pravni predpisi pripisujejo določene pravne posledice. Ni pa kot dejstvo možno obravnavati pravno stališče, vsebovano v sodni odločbi. Tudi za nova dejstva velja, da morajo obstajati takrat, ko je tekel prejšnji postopek. Pritožba se povsem neutemeljeno zavzema za to, da je kot dejstvo, ki je obstajalo tudi v času odločanja sodišča prve stopnje, potrebno obravnavati določbo šestega odstavka 73. člena ZDR. Absurdno je sklicevanje na to, da je kot obnovitveni razlog potrebno upoštevati, da je stranka po pravnomočno končanem postopku izvedela, da je kot pravno relevantno pravilo potrebno upoštevati neko določbo zakona, v konkretnem primeru določbo šestega odstavka 73. člena ZDR in da bi to potem upoštevali kot novo dejstvo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi s tem, da je Vrhovno sodišče RS poseglo zgolj v odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka zoper prvo toženo stranko, to je A. in da ni poseglo v odločitev glede druge tožene stranke, to je B.. Revizijsko sodišče namreč v odločitev, ki se nanaša na drugo toženo stranko B. sploh ni moglo poseči, saj se tožnica zoper ta del prvostopenjske sodbe sploh ni pritožila in je ta del prvostopenjske sodbe postal pravnomočen že dne 21. 9. 2013. Pri tem ni relevantno, da je tožnica očitno bila zadovoljna z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo njenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko A..

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti v strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.