Jedro

Tožbeni ugovori, da podlage za davčno izvršbo ni in da ni pogojev za izvršbo, so neutemeljeni.

Neutemeljeno se zahteva tudi, da davčni organ tožniku predloži na vpogled izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti. K temu ga namreč davčni zakon (ZDavP-2) ne zavezuje. Ni pa nobene ovire za to, da tožnik sam pregleda upravne spise in na ta način preveri tako obstoj plačilnega naloga kot njegovo izvršljivost, kot mu je sicer v svoji odločbi pravilno pojasnil že organ druge stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika začel davčno izvršbo na podlagi plačilnega naloga št. 51056954 z dne 21. 7. 2012, ki ga je izdalo Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana in ki je postal izvršljiv dne 12. 10. 2012, za globo v znesku 300,00 EUR in stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri banki (NLB d.d.).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Mestno redarstvo MOL kot predlagatelj izvršbe Carinskemu uradu kot pristojnemu organu za davčno izvršbo, posredovalo predlog za izterjavo globe, izkazane z izvršilnim naslovom, ki je naveden v izreku sklepa. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je pristojni Carinski urad v skladu z določbami 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo, in sicer na podlagi plačilnega naloga, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, kot to določa 146. člen ZDavP-2, ter izdal sklep na podlagi oziroma v skladu z določbam ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo in na katere se pristojni organ sklicuje v nadaljevanju obrazložitve.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da podlago za davčno izvršbo navede prvostopni organ že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter da izpodbijani sklep tudi sicer vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Ugotavlja tudi, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo. Plačilni nalog je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, zato se ta okoliščina šteje za dokazano. Z ozirom na pritožbene navedbe pojasnjuje, da se klavzula o izvršljivosti lahko izpodbija v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe. Prav tako ni mogoče v postopku izvršbe izpodbijati izvršilnega naslova, kar pomeni, da se v izvršilnem postopku ne presoja pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga. Poleg tega je iz spisov zadeve razvidno, da je bila vročitev plačilnega naloga opravljena v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožniku ni bilo mogoče plačilnega naloga vročiti osebno, je bilo v skladu s 96. členom ZUP odrejeno, da se vročitev opravi z javnim naznanilom ter je vročitev veljala za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo sporočilo o vročanju objavljeno na oglasni deski organa in na državnem portalu e-uprava. Sicer pa ima tožnik možnost, da pregleda spise pri organu prve stopnje oziroma pri predlagatelju izvršbe. Opis dejanskega stanja, ki se navezuje na storjeni prekršek, pa je razviden iz plačilnega naloga, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi. Drugostopni organ tako ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno in skladno z zakoni, vse ugotovljene nepravilnosti pa je pritožbeni organ odpravil s svojo odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da še ni prejel nobenega naloga s strani Mestnega redarstva in da zato tudi ni podlage za sporno izvršbo. Meni, da si redarstvo globe izmišljuje na podlagi evidenc o predhodnih plačilih globe s strani tožnika. Na podlagi pritožbe bi tožena stranka tožniku lahko predložila dokaz o zahtevani globi oziroma o prekršku, pa tega ni storila. Če bi to storila in če bi to storila pravočasno, bi tožnik globo plačal. Tako pa za izpodbijani sklep ni podlage, sklep oziroma opomin pa tudi ne zadosti upravno-procesnim jamstvom, saj bi moralo biti iz sklepa razvidno, na čem temelji in kateri kriteriji so bili upoštevani pri njegovi izdaji, ter je kot takšen v nasprotju z določbami 214. člena ZUP in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da iz spisov in iz odločbe o pritožbi dovolj jasno sledi, da je Mestno redarstvo predlagalo davčno izvršbo na podlagi plačilnega naloga, na katerem je potrdilo o izvršljivosti ter da je pristojni organ pri izdaji izpodbijanega sklepa v celoti sledil predlogu redarstva. Sodišče je pri tem vpogledalo tako plačilni nalog kot potrdilo o izvršljivosti, ki se nahaja v upravnih spisih. Obstoj plačilnega naloga in s tem izvršilnega naslova zato ni vprašljiv, drugostopni organ pa je v zadostni meri pojasnil, katera je podlaga za davčno izvršbo. Tožbeni ugovori, da temu ni tako in da ni pogojev za izvršbo, so zato neutemeljeni. Prav tako je očitno neutemeljen tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma drugostopne odločbe ni razvidna dejanska in pravna podlaga za odločitev. Neutemeljeno pa se zahteva tudi, da davčni organ tožniku predloži na vpogled izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti. K temu ga namreč davčni zakon (ZDavP-2) ne zavezuje. Ni pa nobene ovire za to, da tožnik sam pregleda upravne spise in na ta način preveri tako obstoj plačilnega naloga kot njegovo izvršljivost, kot mu je sicer v svoji odločbi pravilno pojasnil že organ druge stopnje.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.