Jedro

Na podlagi mnenja izvedenke je ugotovilo, da zdravljenja v milejših oblikah trenutno zadržani ni sposoben sprejeti in da v milejših oblikah ne bi sodeloval, kar je utemeljeno tudi z po izvedenki ugotovljenim bolezensko pogojenim neuvidom zadržanega v svojo bolezen in potrebo po zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se H. L., rojen 13. 1. 1978, s stalnim bivališčem ... zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do treh mesecev, ki se šteje od 28. 3. 2021 dalje.

2. Zoper sklep se zadržana oseba po odvetniku pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge in sicer bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno ugotavlja, da je podan pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), da zadržani hudo ogroža svoje zdravje, pri čemer pa ni izključena ogroženost drugih. Da bi imelo sodišče kakršenkoli razlog za ugotovitev, da ni izključena ogroženost drugih, ni mogoče govoriti, saj podatka, da je zadržani do sedaj kogarkoli ogrožal, ali da bi to lahko počel, v spisu ni. Sodišče le zapiše, da je bil zadržani v bolnišnico pripeljan s strani reševalcev v spremstvu policistov, ki so povedali, da je bil agresiven do mimoidočih, vendar pa kakšnega zaznamka policistov o tem v spisu ni. O ogrožanju drugih torej ni mogoče govoriti. Kar pa se tiče ugotovitve sodišča, da zadržani resno ogroža svoje zdravje, pa je pripomniti, da sodišče zapiše tudi, da je izvedenka opozorila, da bi bolezen lahko progredirala ali se kronificirala, kar pa seveda ne pomeni resnega – akutnega ogrožanja svojega zdravja pri zadržanem, pač pa kvečjemu zmerno ogrožanje zdravja, (enakovredno npr. uživanju nezdrave hrane, kajenju), ki po svoji vsebini nikakor ne predstavlja ogrožanja zdravja v takšni stopnji, da bi to narekovalo prisilno zdravljenje. Kot bistveno pa poudarja tudi, da sodišče ni v celoti in popolno raziskalo dejanskega stanja, povezanega s pogoji po tretji alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr, torej da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči. Tosmerno bi sodišče zadržanega moralo v okviru razgovora z njim povprašati glede njegovega stališča o morebitni privolitvi k prejemanju oziroma jemanju terapije oziroma ga povprašati o volji glede ambulantnega zdravljenja, česar pa ni storilo, zato je ugotovitev sodišča, da je v tej fazi možno doseči izboljšanje zadržančevega duševnega zdravja in odpraviti vzroke ogrožanja le in samo z zdravljenjem na oddelku od posebnim nadzorom, obremenjena z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in odredi, da se zadržano osebo odpusti z oddelka od posebnim nadzorom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS – URS), pa tudi pravico do varstva duševne integritete (člen 35 URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico zavrnitve zdravljenje (51. člen URS). Takšen poseg pa je v določenih primerih nujen, bodisi zaradi zavarovanja drugih oseb (zlasti njihovega ogrožanja življenja, zdravja ali povzročanja hude premoženjske škode), bodisi zaradi varstva osebe same, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno le pod zakonsko določenimi pogoji. Upoštevaje določbo 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo izpolnjenost zakonskih pogojev, ki jih opredeljuje prvi odstavek 39. člena ZDZdr in so: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče prve stopnje je potem, ko je v dokazne namene prebralo zapisnik Psihiatrične bolnišnice ... (...) ob sprejemu z dne 28. 3. 2021, listine v priloženem spisu Pr 75/2020, opravilo razgovor z zadržano osebo in zaslišalo najbližjo osebo - njegovega očeta ter v postopku določeno izvedenko psihiatrične stroke, ki je podala ustni izvid in mnenje, utemeljeno zaključilo, da so podani vsi potrebni in predpisani zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zadržani tokrat hospitaliziran drugič, utemeljeno pa se je oprlo in sledilo strokovnemu mnenju izvedenke, da je pri zadržanem podano poslabšanje endogene psihotične motnje po opustitvi terapije. Upoštevalo je, da je pri zadržanem izvedenka ugotovila obsežen preganjalno nanašalni blodnjavi sistem, do katerega je popolnoma nekritičen, prav tako pa je nekritičen tudi do svojega bolezenskega stanja in potrebe po zdravljenju, kot tudi, da je prisotna nekaj let trajajoča uporaba THC. Upoštevalo je njene ugotovitve, da gre glede na klinično sliko in potek bolezni ter družinsko obremenjenost zelo verjetno za endogeno psihozo iz kroga shizofrenije, zloraba THC pa je lahko samo medikacija, ki mu zmanjšuje tesnobo in blaži bolezenske znake, obenem pa uživanje THC lahko tudi sproži poslabšanje bolezni. Na podlagi izvedenskega mnenja je tudi ugotovilo, da je zadržani nepristen, pod vplivom blodnjavega doživljanja, s hudo moteno presojo realnosti in nepredvidljivega vedenja, ki je motivirano z bolezensko spremenjenim mišljenjem in percepcijo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pod vplivom poslabšane psihotične motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti, hudo in konkretno ogroženo njegovo zdravje, pri čemer je upoštevalo mnenje izvedenke, da bo bolezen, če se zdravljenje ne bi nadaljevalo, progredirala in se kronificirala in so potem naslednja hospitalizacija ter zdravljenje manj uspešne. Zaključilo pa je tudi, da ni izključena ogroženost njegove okolice, predvsem zaradi bolezenske percepcije in nepredvidljivega reagiranja.

7. Zaključki sodišča prve stopnje, da zadržani huje ogroža svoje zdravje, kar je posledica duševne motnje, zaradi katere ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, so prepričljivi, saj temeljijo na strokovnem izvedenskem mnenju. Zmotne ob tem so pritožbene navedbe in v pritožbi podana lastna ocena, da ugotovitev in opozorilo izvedenke, da bi bolezen lahko progredirala ali se kronificirala, ne pomeni resnega ogrožanja zdravja v takšni stopnji, da bi ta narekovala prisilno zdravljenje, pač pa kvečjemu zmerno ogrožanje zdravja (enakovredno npr. uživanju nezdrave hrane, kajenju). Takšna ocena nima opore v strokovnih ugotovitvah izvedenke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prav tako podkrepljenim z mnenjem izvedenke, namreč izhaja tudi bolezensko pogojen neuvid zadržanega v svojo bolezensko stanje in tudi do potrebe po zdravljenju, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno sledilo tudi ugotovitvam izvedenke, da zadržani zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice nujno potrebuje, saj v ugotovljenem stanju zadržani milejše oblike zdravljenja ni sposoben sprejeti.

8. Ob tem je ob pritožbenih navedbah pojasniti, da že izpolnjenost enega od pogojev iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr v zvezi z izpolnjenim pogojem iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, zadošča za izpolnjenost pogoja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

9. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo kakršnegakoli razloga za ugotovitev, da ni izključena ogroženost drugih, ker v spisu ni podatka, da je zadržani do sedaj kogarkoli ogrožal ali da bi to lahko počel. Sodišče prve stopnje je tudi za takšen zaključek imelo oporo v zapisniku ob sprejemu zadržanega v PBV z dne 28. 3. 2021, iz katerega izhaja, da so policisti povedali, da je bil agresiven do mimoidočih in zgolj zato, če v spisu o tem ni še posebnega zaznamka policistov, v vsebino tega zapisa ob sprejemu ni razloga dvomiti.1

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno opirajoč se na strokovno mnenje izvedenke ugotovilo tudi izpolnjenost pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kar je tudi obrazložilo.2 Na podlagi mnenja izvedenke je ugotovilo, da zdravljenja v milejših oblikah trenutno zadržani ni sposoben sprejeti in da v milejših oblikah ne bi sodeloval, kar je utemeljeno tudi z po izvedenki ugotovljenim bolezensko pogojenim neuvidom zadržanega v svojo bolezen in potrebo po zdravljenju. Zato pritožnik tudi s pritožbenim očitkom o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega pogoja ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o izpolnjenosti tudi tega zakonsko predpisanega pogoja.

11. Sodišče prve stopnje je tudi glede časa trajanja zadržanja utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenke in upoštevalo tudi določbo prvega odstavka 48. člena ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr, pri čemer pa je opozorilo tudi na možnost iz 71. člena ZDZdr, da se zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom.

12. Ob obrazloženem se tako pritožbene navedbe pokažejo za neutemeljene. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožba postopkovnih kršitev ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, oboje v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 V dokazne namene je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi priložen spis Pr 75/2020, v katerem pa je zaslediti podatke tudi glede heteroagresivnosti zadržanega ob prvem zadržanju - primerjaj pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Celju Pr 75/2020 z dne 6. 7. 2020, tudi poročilo Policijske postaje Celje z dne 25. 1. 2020. 2 Primerjaj obrazložitev izpodbijanega sklepa v točkah od 16 do 20.