Jedro

Odredba, s katero je minister odredil izplačilo dodeljenih zneskov iz sredstev, ki so bila že na podlagi (kasneje razveljavljene) zakonske določbe predvidena za določen namen in izločena iz revidentkinih sredstev, predstavlja finančni nalog in je po svoji vsebini izvedbeni akt, ki finančno tehnično omogoča izvedbo pravnomočne odločbe o dodelitvi sredstev prijaviteljem, izbranim na javnem razpisu. Kot taka ne pomeni vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in zato ne more biti predmet upravnega spora po 2. in 4. členu ZUS-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s 104. in 105. členom ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odredbo tožene stranke z dne 24. 2. 2005. Z njo je tožena stranka odredila, da mora revidentka izplačati iz naslova 3% letne vrednosti vseh sredstev iz RTV prispevka, zbranih do konca leta 2003, Zavodu A. in B. d. o. o. (stranki z interesom v tem postopku), ki sta bila s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2004 izbrana na letnem razpisu za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2004, sredstva v tam navedenih zneskih (1. točka izreka), ugotovila, da se s to odredbo določa način izvršitve navedene odločbe tožene stranke z dne 6. 8. 2004 (2. točka izreka), in odredila revidentki, da mora sredstva izplačati v 8 dneh od prejema odredbe, po zamudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odredba izvedbeni akt, zato razveljavitev določb Zakona o medijih - ZMed in Pravilnika o merilih za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa (Pravilnik) nanjo ne vpliva (tretji odstavek 45. člena v zvezi s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS). Izdana je bila na veljavni pravni podlagi, ki jo glede na prvi odstavek 93. člena, prvi odstavek 94. člena in drugi odstavka 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo – ZUJIK predstavljajo odločba o dodelitvi sredstev izbranemu prijavitelju z dne 6. 8. 2004 in na njeni podlagi sklenjene pogodbe o financiranju programskih vsebin izbranega prijavitelja. Ker je navedena odloča postala pravnomočna pred pričetkom učinkovanja razveljavitve določb ZMed in Pravilnika in ob zagotovljenih namenskih sredstvih, ki so se nahajala na prehodnem računu tožeče stranke (sredstva izločenih 3% vrednosti RTV prispevka), je minister odredbo moral izdati. Sodišče se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča: I Up 1590/2006, X Ips 1543/2006 in X Ips 1324/2006, vse z dne 9. 10. 2008. 3. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt. Navaja, da je bila izpodbijana odredba izdana po poteku roka veljavnosti ZMed in Pravilnika in je postala pravnomočna šele z izdajo izpodbijane sodbe, zato je sodišče prve stopnje nezakonito obdržalo v veljavi upravni akt, ki temelji na neustavnem zakonu in nezakonitem pravilniku. Ni dejanske in pravne podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da se sredstva nahajajo na revidentkinem prehodnem računu, saj revidentka sicer proti odredbi ne bi imela nobenega pravnega sredstva. Meni, da je odredbo izdal nepristojen organ, saj takrat veljavni Zakon o državni upravi – ZDU-1 (74. člen) ni več predvideval, da bi minister lahko izdajal tudi odredbe, prav tako pa te pristojnosti ministru ni dal kakšen drug zakon. Pri tem se sklicuje na mnenje Inštituta za primerjalno pravo z dne 5. 9. 2008 in odločbo Vlade RS, št. 0600-30/2008/18, ki ju prilaga reviziji. Predlaga pregled in pribavo spisa Upravnega sodišča U 2536/08. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic iz 14., 21. in 25. člena Ustave RS (URS) in načel pravne države iz 2. člena URS, ki jih je s svojim postopanjem in sodbo zagrešilo sodišče prve stopnje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo kot neutemeljene zavrača vse revizijske navedbe, povzema sodbo prvostopenjskega sodišča in navaja, da je izpodbijana odredba postala pravnomočna že dne 24. 3. 2005 in temelji na pravnomočni odločbi z dne 6. 8. 2004. Do kršitev ustavnih pravic ni prišlo, saj revidentka v postopku javnega razpisa ne more soodločati o dodeljevanju sredstev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega akta – odredbe znaša 52.305,54 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožena stranka je z izpodbijano odredbo revidentki odredila, da mora iz naslova 3 % letne vrednosti vseh sredstev iz RTV prispevka, zbranih do konca leta 2003, izplačati izdajateljema, ki sta bila s pravnomočno odločbo z dne 6. 8. 2004 izbrana na javnem razpisu za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2004, dodeljene zneske. Izpodbijana odredba je bila izdana po tem, ko so bile na podlagi odločbe o izbiri sklenjene pogodbe med ministrstvom in posameznimi izvajalci (četrti odstavek 9. člena Pravilnika) in predstavlja zaključek načina financiranja javnih kulturnih programov oziroma projektov po ZUJIK. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar revidentka v reviziji tudi ne izpodbija, je navedena odločba postala pravnomočna 15. 9. 2004, torej pred začetkom učinkovanja razveljavitve drugega odstavka 82. člena ZMed in Pravilnika (21. 9. 2004).

9. Vrhovno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odredba po vsebini izvedbeni akt, ki finančno tehnično omogoča izvedbo pravnomočne odločbe o dodelitvi sredstev izbranemu prijavitelju in temu dodaja, da odredba predstavlja finančni nalog, s katerim je minister odredil izplačilo dodeljenih zneskov iz sredstev, ki so bila že na podlagi (kasneje razveljavljene) določbe drugega odstavka 82. člena ZMed predvidena za določen namen (pripravo programskih vsebin lokalnih in regionalnih ter študentskih radijskih in televizijskih programov) in izločena iz revidentkinih sredstev, zato jih ta ni mogla šteti za svoja. Takšno stališče je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že zavzelo (X Ips 1324/2006, X Ips 305/2007). Zato je neutemeljen revizijski ugovor, da ni dejanske in pravne podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da se sredstva nahajajo na revidentkinem prehodnem računu.

10. Kot izvedbeni akt pa izpodbijana odredba ne pomeni vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in zato ne more biti predmet upravnega spora po 2. in 4. členu ZUS-1. Upravni akt opredeljuje ZUS-1 v drugem odstavku 2. člena kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, bi zato moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči (namesto, da jo je obravnavalo po vsebini), kar pa po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja takšne procesne kršitve, da bi bilo zaradi nje treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj je učinek obeh odločitev v obravnavanem primeru enak. Ob takšni presoji tudi ni podlage za ugovor o kršitvah ustavnih pravic.

11. Glede na obrazloženo naravo izpodbijanega akta druge revizijske navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člena ZUS-1).