Jedro

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb.

Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Centra za tujce, št. 2253-1129/2018/6 (216-04) z dne 5. 12. 2018, nezakonita v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožeči stranki odreja bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 4. 12. 2018 do 5. 12. 2018 do 10:40 ure. V preostalem delu se tožba zoper navedeno odločbo zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 234,09 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku, prosilcu za mednarodno zaščito, nastanjenemu v Centru za tujce Postojna, zaradi kršitev pravil bivanja v centru, pod 1. točko izreka odrejeno bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 4. 12. 2018 do 11. 12. 2018, pri čemer strožji policijski nadzor pomeni omejitev gibanja na prostore centra (1. točka izreka). V 2. točki izreka odločbe je navedeno, da z njeno izdajo niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik v center za tujce nastanjen 15. 11. 2018 na podlagi zapisnika Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2528/2018/3 (1312-13), ko mu je uradna oseba zaradi izrazite begosumnosti naznanila ukrep pridržanja na prostore centra za tujce. Tožnik je med pridržanjem dolžan upoštevati pravila bivanja v centru. Varovanje in zagotavljanje spoštovanja pravil bivanja v centru zagotavljajo policisti centra za tujce. Varnostni dogodki se vpisujejo v poročilo dežurnega, iz katerega je razvidno, da je tožnik 19. 11., 28. 11., 30. 11. in 4. 12. 2018 kršil pravila bivanja v centru. Dne 19. 11., 28. 11. in dvakrat 30. 11. 2018 je kršil 6. alinejo drugega odstavka 76b. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), s tem, ko je kadil v klubski sobi oddelka, kjer je nastanjen. S strani policistov je bil v skladu z 41. členom Pravilnika o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih denarnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: Pravilnik o bivanju) ustno opozorjen na storjene kršitve. Iz poročila dežurnega z dne 4. 12. 2018 je razvidno, da je med tožnikom in A.A. na hodniku oddelka prišlo do prepira, pri katerem so morali posredovati policisti in tožnika pospremiti z oddelka v sprejemne prostore, kjer je počakal, dokler se ni pomiril; oba udeležena tujca sta bila opozorjena na spoštovanje pravil bivanja. Na obnašanje tožnika so se pritožili tudi preostali na oddelku nastanjeni tujci in zahtevali, da se ga loči od njih. Toženka ugotavlja, da je tožnik ponavljal lažje kršitve pravil bivanja in s tem storil težjo kršitev pravil bivanja v centru po 12. alineji tretjega odstavka 76b. člena ZTuj-2. V skladu s tretjim odstavkom 76c. člena tega zakona se za težje kršitve hišnega reda tujcu izreče ukrep iz 2. alineje drugega odstavka 77. člena zakona, to je, z odločbo se odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, ki pomeni omejitev gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra. Skladno s 44. členom Pravilnika o bivanju se sme tujec, ki mu je odrejen strožji policijski nadzor, gibati v za to določenih prostorih centra, ki jih določi vodja centra, in te prostore zapustiti le v spremstvu policista; tudi za takšnega tujca praviloma velja dnevni red, izvajanje nadzirajo policisti. Glede na navedeno je toženka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, ki velja takoj, tožba pa ne zadrži njene izvršitve. Ker tožnik ne razume uradnega jezika, mu je bil v postopku zagotovljen tolmač za angleški jezik B.B..

3. Tožnik je po pooblaščenki, odvetnici C.C., vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer toži iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo in odrejeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odpravi, toženki pa naloži, da mu povrne stroške tega postopka (uveljavljane stroške je priglasil v stroškovniku), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. V obrazložitvi tožbe tožnik ugovarja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je očitno izdana le na podlagi ZTuj-2, ki pa se za tožnika, ki je prosilec za mednarodno zaščito, v smislu določbe četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2 ne uporablja. Poleg tega odločba brez pravne podlage učinkuje za čas pred njeno izdajo, to je za 4. 12. 2018. S tem je podana zmotna uporaba materialnega prava, nepravilna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb postopka ter ustave.

4. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 5. 12. 2018. Sodišče naj preveri, ali je tožba pravočasna in ali je izkazano pooblastilo za njeno vložitev. Ukrep strožjega policijskega nadzora zoper tožnika se je v skladu z izpodbijano odločbo prenehal izvajati 11. 12. 2018, zaradi česar po mnenju toženke tožnik nima več pravnega interesa za ta spor in naj se zato tožba zavrže. Sicer pa toženka poudarja, da so tožbene navedbe pavšalne, neobrazložene in nedokazane, zato se do njih konkretneje ne more opredeliti. Tožnik je bil na podlagi 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju: Uredba Dublin III) ter 5. alineje prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zaradi izrazite begosumnosti pridržan na prostore in območje centra za tujce v Postojni od 15. 11. 2018 ob 11:00 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države. Upravno sodišče je v zadevi I U 2368/2018 tožbo tožnika zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2528/2018/6 (1312-19) z dne 16. 11. 2018, zavrnilo. Tožnik je v času bivanja v centru za tujce dolžan spoštovati pravila bivanja, ki jih je v skladu z ZTuj-2 predpisala ministrica za notranje zadeve s Pravilnikom o bivanju. Ta se (razen določb 6., 11. in 43. člena, 3. alineje 45. člena in 48. člena) uporablja tudi za v centru nastanjene prosilce za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz poročila dežurnega v centru, ukrep strožjega policijskega nadzora velja od 5. 12. 2018 od 10:40 ure, ko je bila izpodbijana odločba v video nadzorovanem prostoru vročena tožniku. V odločbi je pri navedbi datuma odrejanja ukrepa, ki pomeni datum tožnikove zadnje kršitve pravil bivanja v centru, prišlo do napake, a to ni povzročilo kršitev tožnikovih pravic. Tožnik je bil seznanjen s pravicami in obveznostmi v času nastanitve v centru, z vrstami kršitev pravil bivanja v centru in ukrepi ter postopkom ob kršitvah pravil bivanja, ki so določenimi v ZTuj-2 Pravilniku. Ob nastanitvi je bil tožniku v njemu razumljivem jeziku vročen izvod Pravilnika in izvleček ZTuj-2. S podpisom je potrdil, da je bil s temi določbami seznanjen. V konkretnem primeru je organ postopal na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba je delno utemeljena.

6. Glede na navedbe v odgovoru toženke na tožbo sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožba pravočasna (ob upoštevanju, da je bila izpodbijana odločba, s pravilnim pravnim poukom o možnosti vložitve tožbe v 3 dneh po vročitvi odločbe, tožniku vročena 5. 12. 2018, da je bila 8. 12. 2018 sobota in da je bil tako zadnji dan roka za vložitev tožbe ponedeljek, 10. 12. 2018, ko je bila tožba tudi vložena). Sodišču je bilo predloženo odvetnici C.C. dano pooblastilo za zastopanje tožnika. Po presoji sodišča pa, čeprav se je z izpodbijano odločbo odrejeni ukrep 11. 12. 2018 prenehal izvajati, tožnik izkazuje tudi pravni interes za ta upravni spor. Tožnik je tožbo, glede na stanje ob njeni vložitvi, sicer vložil kot izpodbojno tožbo. Sklep, s katerim je Vrhovno sodišče v podobni situaciji zaradi pomanjkanja pravnega interesa revizijo zavrglo, je Ustavno sodišče z odločbo, št. Up-51/13-11 z dne 21. 11. 2013, razveljavilo in ob tem zavrnilo tudi sklicevanje na argument, da tožnik v tožbi ni postavil zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odločbe. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da ugotovitvena sodba v upravnem sporu po vsebini pomeni delno ugoditev izpodbojni tožbi in da pravilo, da mora sodišče odločati v okviru tožbenega predloga, ni ovira, da upravno sodišče ne bi moglo zgolj ugotoviti nezakonitosti izpodbijanega akta. V tem smislu je sodišče obravnavalo tudi tožbo v tem upravnem sporu. Pri čemer dodaja, da je pravni interes tožnika za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter ugotovitev njene nezakonitosti utemeljen z možnostjo, da bo tožniku tovrsten ukrep ponovno izrečen, saj po sodišču predloženih podatkih postopek tožnikove predaje odgovorni državi članici še ni zaključen in je tožnik še nastanjen v centru za tujce (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 339/2013 z dne 9. 7. 2015).

7. Iz predloženih spisov je razvidno in v zadevi ni sporno, da je tožnik obravnavan oziroma v center za tujce zakonito nameščen kot prosilec za mednarodno zaščito. Upravno sodišče Republike Slovenije je namreč s sodbo in sklepom, št. I U 2368/2018 z dne 27. 11. 2018, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2528/2018/6 (1312-19) z dne 16. 11. 2018, s katerim je bilo odločeno, da se tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013, pri čemer, kot izhaja iz navedene sodbe, pridržanje traja od 15. 11. 2018 od 11:00 do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države. Iz prevedenega in s strani tožnika podpisanega obrazca (seznanitev tujca s pravili bivanja v Centru za tujce) v spisu je razvidno, da sta bila tožniku že ob namestitvi v center vročena izvod Pravilnika o bivanja in izvleček ZTuj-2 v njemu razumljivem jeziku ter da je bil tožnik seznanjen s pravicami in obveznostmi, ki jih ima v času nastanitve, z vrstami kršitev pravil bivanja v centru in posledicami oziroma ukrepi ob kršitvah pravil bivanja v centru.

8. Tožnik izpodbijani odločbi v tožbi ugovarja predvsem iz razloga napačne uporabe materialnega prava in pri tem zatrjuje, da je toženka v nasprotju z določbo četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2 za tožnika, ki je zaprosil za mednarodno zaščito, uporabila določbe ZTuj-2. 9. Sodišče ugotavlja, da Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena v primeru, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, državam članicam daje možnost, da se, na podlagi presoje vsakega posameznega primera, osebo pridrži, da bi se omogočila izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih sredstev. To je tudi podlaga za pridržanje tožnika v centru za tujce, ki je bilo, kot rečeno, s strani sodišča že presojeno kot zakonito. V četrtem odstavku 28. člena Uredba Dublin III določa, da se, kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabijo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Sprejemna direktiva). Ta direktiva v 10. členu določa pogoje za pridržanje prosilcev. Kot izhaja iz prve točke 10. člena, se pridržanje prosilcev praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje. Kadar prosilca ni mogoče pridržati ločeno od drugih državljanov tretjih držav, država članica zagotovi, da se uporabljajo pogoji za pridržanje, določeni v tej direktivi. Pridržanim prosilcem se omogoči dostop do površin na prostem (2. točka 10. člena Sprejemne direktive). V skladu s 5. točko 10. člena te direktive države članice zagotavljajo, da se pridržanim prosilcem sistematično posredujejo informacije o pravilih, ki veljajo v ustanovi, ter določijo njihove pravice in obveznosti v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo.

10. V skladu z določbami ZMZ-1, ki so uporabljive kot izvedbene določbe pridržanja iz 28. člena Uredbe Dublin III (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016), se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce, če ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma (glej drugi odstavek in prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Niti ZMZ-1 niti Uredba Dublin III niti Sprejemna direktiva ne določajo režima za pridržanje prosilcev v ustanovah za pridržanje, razen tega, da je treba pridržanim prosilcem omogočiti dostop do površin na prostem in da jim je treba zagotoviti sistematično posredovanje informacij o pravilih, ki veljajo v ustanovi ter določajo njihove pravice in obveznosti, in to v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo. Tako Uredba Dublin III kot Sprejemna direktiva torej državi članici ne preprečujeta, da z nacionalnimi predpisi uredi režim za pridržanje prosilcev, prav tako ne določata, s katerim predpisom mora urediti ta režim. ZMZ-1 v 84. členu sicer ne določa izrecno, da se za prosilce za mednarodno zaščito, ki so pridržani v centru za tujce, uporabljajo določbe ZTuj-2 glede pravil bivanja v centru in kršitev teh pravil ter izrekanja ukrepov ob kršitvah pravil bivanja v centru, vendar pa v drugem odstavku 84. člena predvideva, da se lahko pod določenimi pogoji prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce. Pravila bivanja v centru za tujce in postopek v zvezi s kršitvami teh pravil ureja ZTuj-2 v določbah členov 76 do 78, podrobneje pa na tej podlagi tudi Pravilnik o bivanju. V 76b. členu tako ZTuj-2 opredeljuje kršitve pravil bivanja, ki jih razvršča med lažje in težje, pri čemer po 12. alineji tretjega odstavka tega člena ponavljanje lažjih kršitev pravil bivanja pomeni težjo kršitev pravil bivanja, za takšno kršitev pa se lahko izreče ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom (tretji odstavek 76c. člena ZTuj-2 v zvezi z 2. alinejo drugega odstavka 77. člena ZTuj-2). Dodati je treba, da Pravilnik o bivanju v 15. členu izrecno določa, da kajenje v prostorih centra ni dovoljeno, razen v kadilnicah oziroma v za to določenih prostorih, v 44. členu pa ureja izvajanje ukrepa strožjega policijskega nadzora, pri čemer tudi za takšnega tujca praviloma velja dnevni red, v tega pa je vključena tudi rekreacija na prostem (5. člen Pravilnika). Glede na to, da ZMZ-1 pravil bivanja v centru za tujce ne ureja, je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb. Pri tem ni bistveno, ali je toženka vse to navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedla je namreč za odločitev ključne določbe ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju; tudi sicer pa je po stališču Vrhovnega sodišča izpodbijani akt zakonit tudi v primeru, če se je organ v njem skliceval na napačni materialno pravni predpis, vendar pa je akt skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v konkretnem primeru (tako že omenjena sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 26/2016). Glede na vse navedeno je tožnikov ugovor, ki se nanaša na kršitev četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2, neutemeljen.

11. Pač pa tožnik utemeljeno opozarja, da se mu z izpodbijano odločbo, ki je bila glede na v njej navedeni datum izdana 5. 12. 2018, odreja bivanje pod strožjim policijskim nadzorom že od 4. 12. 2018 dalje. Odločba, kot je izpodbijana, se glede na zakonsko ureditev izda kot odločba v upravnem postopku. Toženka niti ne zatrjuje, da bi bilo o zadevnem ukrepu že prej ustno odločeno (glej tudi 210. in 211. Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) oziroma da bi v konkretnem primeru imela podlago za naknadno izdajo (pisne) odločbe, pač pa v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana odločba velja od 5. 12. 2018 od 10:40 ure, ko je bila tožniku vročena, kar izhaja iz poročila dežurnega, ter da je v odločbi prišlo do napake pri datumu odrejanja ukrepa, ki da na tožnikove pravice ni vplivala. Pri čemer pa sodišče ne more spregledati, da se v izreku izpodbijane odločbe tožniku odreja bivanje pod strožjim policijskim nadzorom za čas (že) od 4. 12. 2018 do 11. 12. 2018 in da to izhaja tudi iz izpisa o vročitvi odločbe, na katerega se sklicuje toženka v odgovoru na tožbo. Kolikor bi pri navedbi datuma šlo zgolj za pomoto, bi jo lahko popravila s sklepom v smislu 223. člena ZUP, vendar pa do izdaje te sodbe tega ni storila oziroma tega sodišču ni izkazala. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba nezakonita v 1. točki izreka v delu, v katerem se tožniku odreja bivanje pod strožjim policijskim nadzorom od 4. 12. 2018 do 5. 12. 2018 do 10:40 ure kot času, ki ga sama toženka navaja kot čas, od katerega velja izpodbijana odločba. Tožbi je zato sodišče na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 delno ugodilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

12. Razen navedenih ugovorov tožnik v tožbi drugih ugovorov nima. Tako v ničemer ne prereka v izpodbijani odločbi navedenih ugotovitev z zvezi s storjenimi kršitvami pravil bivanja. Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren. Tožnik, ki je bil seznanjen s pravili bivanja in s tem, da se bodo zaradi kršitev teh pravil zoper njega uporabili predvideni ukrepi, ni podal nobenih konkretnih ugovorov, ki bi sodišče lahko vodili do drugačne presoje. Prav tako niti ne zatrjuje, da mu v času trajanja ukrepa ne bi bil omogočen dostop do površin na prostem.

13. Po navedenem je sodišče tožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno (63. člen ZUS-1).

14. Sodišče je v upravnem sporu odločilo na seji senata. V delu, v katerem je bilo treba tožbi ugoditi, ima podlago za takšno odločanje v določbi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1; v delu, v katerem je bila tožba zavrnjena, pa dejansko stanje za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15. Tožnik je v tožbi uveljavljal povračilo stroškov tega upravnega spora, in sicer za sestavo tožbe v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 229,50 EUR) in materialne stroške v višini 2 % (4,59 EUR), torej skupaj 234,09 EUR stroškov zastopanja in povračilo sodne takse, če je ne bo oproščen. Sodišče je glede na sprejeto odločitev o tožbi, s katero je bilo tožbi delno ugodeno in je bila torej tožba zoper izpodbijano odločbo upravičeno vložena, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika v postopku zastopala odvetnica, tožniku na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in v okviru iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo povračilo stroškov v zgoraj navedenem uveljavljanem znesku 234,09 EUR, ki ga mora toženka tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

16. Glede na sprejeto odločitev o tožbi sodne takse zanjo sodišče ob uporabi določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1, opomba 6.1.c taksne tarife) od tožnika ne bo terjalo in zato tudi ne bo odločalo o njegovem predlogu za oprostitev plačila navedene sodne takse.