Jedro

O vprašanju zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi prometnih imisij, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v odločbi II Ips 68/2001 z dne 30. 6. 2011.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača vsakemu tožniku po 5.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja ter jim povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojne odškodnine znižalo na 3.500,00 EUR za vsakega tožnika. V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo, izdano na drugi stopnji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloči o vprašanju začetka teka zastaralnega roka. Zatrjuje odstop od sodne prakse oziroma neenotno sodno prakso, vprašanje pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Trdi, da je že iz tožbe razvidno, da so tožniki škodne posledice zaradi hrupa občutili najkasneje leta 2003, ko se je škoda manifestirala v tolikšni meri, da bi ob normalni skrbnosti lahko že tedaj zahtevali povrnitev škode. Obenem so substancirano zatrjevali škodo in podarili, da takšno stanje traja že zadnjih pet let. Ni pomembno, kdaj so zvedeli za rezultate analiz in kdaj so se oglasili pri svojem pooblaščencu, pač pa objektivno dejstvo, da hrup, ki presega mejno vrednost, povzroča pri vsakem običajnem človeku nevšečnosti take intenzitete, da mu povzročajo duševne bolečine (tako II Ips 409/2009). V konkretnem primeru so bile mejne in celo kritične vrednosti hrupa presežene že v letu 2003. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastala in se povečevala tudi v naslednjih letih, saj bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, ker bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja (II Ips 3/2004). Sklicuje se še na odločbe II Ips 12/82, II Ips 281/2007, II Ips 942/2007, II Ips 229/2006, II Ips 399/2005, II Ips 265/2005, II Ips 457/2000 in sodbe višjih sodišč, ki jih prilaga.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. O vprašanju zastaranja odškodninskih terjatev za škodo, ki stalno nastaja zaradi prometnih imisij, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v odločbi II Ips 68/2001 z dne 30. 6. 2011. V njej je pojasnilo specifičnost teh odškodninskih terjatev, ki se odraža tudi v drugačni presoji njihovega zastaranja v primerjavi z zastaranjem drugih odškodninskih terjatev, tudi tistih, ki so bile obravnavane v odločbah, na katere se sklicuje predlog za dopustitev revizije, in so zato neprimerljive z obravnavanim primerom.

5. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo neutemeljen predlog za dopustitev revizije.