Jedro

Tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o svojem političnemu udejstvovanju in sodelovanju v predvolilni kampanji, ta dokazila pa so ključnega pomena, saj prošnja za priznanje mednarodne zaščite temelji ravno na težavah, ki naj bi jih imel zaradi članstva v Srbski radikalni stranki. Nenavadno je, da bi moral tožnik izvorno državo zapustiti zaradi groženj in ustrahovanj zaradi svojega delovanja v Srbski radikalni stranki, če je iz nje izstopil že dve leti pred zapustitvijo države in povsem prenehal politično delovati. Nenavadno je, da bi se pritiski nanj še stopnjevali, čeprav ni bil več politično angažiran in to vse do te mere, da je bil na koncu prisiljen zapustiti izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je državljan Bosne in Hercegovine, srbske narodnosti in pravoslavne vere. Bil je pripadnik Srbske radikalne stranke za Bosno in Hercegovino. Bosno in Hercegovino je zapustil zaradi pritiskov, groženj in ustrahovanj, ki jih je doživljal od leta 2007 v Brčkem s strani anonimnih oseb kot tudi posameznikov v policiji in na oblasti. Kot predsednik občinskega odbora Srbske radikalne stranke je v predvolilni kampanji javno opozarjal na razcvet kriminala in korupcije v Brčkem, opozoril je na številne neraziskane umore in razbohoteno vojno dobičkarstvo. Zaradi tega je bil tarča preganjanja, groženj, maltretiranja in celo streljanja proti njegovi hiši. Vsakič, ko so se pritiski nanj povečali, je odšel v Srbijo. Od osebnih dokumentov ima osebno izkaznico Bosne in Hercegovine ter vozniško dovoljenje BiH. Iz Srbske radikalne stranke je izstopil po končani predvolilni kampanji 2007 zaradi vse hujših pritiskov, groženj in nevarnosti. Dvakrat so neznane osebe pozno ponoči prišle do okna njegovega stanovanja in mu grozile, da ga bodo ubile, če ne preneha z izjavami o kriminalu, korupciji in umorih. Obakrat so izstrelili več nabojev v zrak. Prvič je takoj odšel na policijo, ki je zelo blizu in dežurnemu policistu povedal, kaj se je zgodilo. Ta pa je samo odgovoril, da ni nič slišal in da ne ve, o kakšnem streljanju govori. Fizično pa ga nikoli niso napadli in tudi pritiskov s strani policije ni doživljal. V določenem smislu je bil preganjan tudi zaradi svoje nacionalne pripadnosti in vere, čeprav je bil največkrat preganjan zaradi politične pripadnosti Srbski radikalni stranki. Preganjan je bil zato, ker je Srb. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da nikoli ni izjavil, da je državljan BiH. Preverjal je in ve, da se vodi nekakšno njegovo bosansko državljanstvo, ki pa ni potrjeno. Čeprav si ne želi bosanskega državljanstva, je vseeno zaprosil za bosanski potni list, ker ga je potreboval, da bi lahko kam potoval. Nadalje tožena stranka podrobneje opisuje, kaj ji je tožnik povedal v zvezi s svojim udejstvovanjem v vojni v Bosni in Hercegovini. Tožnik je tudi povedal, da je bil v okviru stranke predsednik krajevnega odbora v centru mesta Brčko do približno leta 2007, ko je podal odpoved. Že pred letom 2007 je imel veliko težav politične narave, ker je opozarjal na številne nepravilnosti. Ni bil fizično napaden, vendar so bile grožnje pogostejše v predvolilni kampanji. Enkrat so v bližini njegovega stanovanja streljali nanj s pištolo vsega skupaj 300 metrov stran od policijske postaje. V tem obdobju je večkrat bežal v Srbijo in se vračal. Pred prihodom v Slovenijo se je skrival tudi pri prijatelju na Hrvaškem. Konec leta 2009 je doživel več neposrednih groženj. Prvič so mu zakrinkane in zamaskirane osebe udarjale v okno, grozile in psovale ter na hišo metale kamenje in razbile steklo. V stanovanju je ostal do jutra, potem pa se je odšel skrit v druge kraje. Najprej je odšel k prijatelju v Srbijo, kjer je ostal do januarja 2010, potem pa se je vrnil v Brčko, vendar nikoli več v to stanovanje. Ostal je dva ali tri dni in odšel na Hrvaško. Na Hrvaškem ni niti pomislil na mednarodno zaščito. Drugi ključni dogodek se je zgodil septembra 2009. Zgodil se je en dan po tistem, ko so mu razbili okno in udarjali po vratih. Najprej je slišal nekoga blizu okna, potem pa dva do tri strele iz pištole. Streljali so v zrak, nato se je vse umirilo. Zjutraj je zapustil stanovanje in odšel v Srbijo. Na izrecno vprašanje, ali je ta dogodek prijavil policiji, je odgovoril, da je takoj zjutraj odšel na policijsko postajo, ki je od njegove stavbe oddaljena 300 metrov in želel dežurnemu policistu povedati, kaj se je zgodilo, vendar ga je ta zavrnil in rekel, naj gre k svojemu predsedniku in se pritožuje njemu. Na položaj v stranki ga je predlagal predsednik občinskega odbora. V prvem primeru ga je predlagal Jovo, njegovega priimka pa ne ve. V drugem primeru ga je predlagal A.A. Tožnik ni vedel povedati, kako se je stranka odrezala na volitvah v Brčkem leta 2007. Tudi po izstopu z mesta predsednika mestnega odbora stranke se je srečeval z ljudmi in telefonsko kontaktiral s prijatelji. Če bi se moral vrniti v svojo izvorno državo, in sicer v Brčko, meni, da bi bil ogrožen s strani določenih oseb, ki so lokalni ali regionalni mogotci. Tako bi bilo na celem teritoriju BiH, kot tudi v Srbiji in enem delu Hrvaške.

Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik nedvomno državljan Bosne in Hercegovine. Po njegovih izjavah sta mu bila izdana osebna izkaznica in vozniško dovoljenje. Iz Zakona o osebni izkaznici državljana BiH izhaja, da je osebna izkaznica javna listina, s katero se izkazujejo identiteta, rojstni datum in kraj, stalno oziroma začasno prebivališče in državljanstvo BiH. Torej je ne glede na njegovo željo, kakšno državljanstvo si želi, nedvoumno tožnik državljan BiH. Tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito s pritiski zaradi svojega političnega delovanja v Srbski radikalni stranki in opozarjanja na številne nepravilnosti in vojno dobičkarstvo v Brčkem. Za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Predložil je le besedilo zaprisege srbskemu četniškemu gibanju, dnevni red pete redne skupščine Srbske četniške organizacije Brčko, obvestilo o plačilu članarine ravnogorskemu četniškemu gibanju za leto 1999 in 2000. Te dokumente tožena stranka ne more povezati z razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v svoji prošnji za mednarodno zaščito. Tudi prazen pristopni obrazec k Srbski radikalni stranki še ne dokazuje dejansko članstva tožnika v tej stranki. Ker tožnik ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo, je tožena stranka upoštevala 21. člen Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 11/2011 – UPB, v nadaljevanju ZMZ), ki v 3. odstavku določa, katere pogoje je treba upoštevati, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov. Tožena stranka lahko le delno pritrdi, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Odgovorom na vprašanja se ni izogibal, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da bi se lahko bolje potrudil pri pridobivanju dokazov. Tožnik ni niti poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnemu udejstvovanju (na primer članska izkaznica ali podoben dokument, ki bi dokazovala njegovo članstvo v stranki) in sodelovanju v predvolilni kampanji, kar po mnenju tožene stranke ne bi smelo biti problem. Navezal je zgolj stik s sestro, ki mu je poslala zgoraj navedene dokumente, vse ostale možnosti pa je že vnaprej zavrnil. Tožnik tudi ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Ni mogoče sprejeti za utemeljena pojasnila, da svojih osebnih dokumentov ni vzel s seboj zato, ker se je bal, da bi ga vrnili. Ravno tako tožena stranka ne more obravnavati kot verodostojne izjave, da je osebno izkaznico in vozniško dovoljenje pustil v stanovanju, ko je zbežal iz stanovanja. Tožnik naj bi namreč odšel po dogodku, ko naj bi streljali na njegovo hišo, kar naj bi se zgodilo ponoči. Do jutra pa je ostal v stanovanju in šele potem odšel. Torej stanovanja ni zapustil v naglici, osebni dokumenti pa so nekaj osnovnega, kar človek vzame s seboj v načrtovanju daljše odsotnosti. Tudi njegovih kasnejših pojasnil, da mu sestra teh dokumentov ne more poslati, ker se nahajajo v njegovem stanovanju in mnenja, da ne more sestre prositi, da odide tja pogledat, ker je ne bi hotel vpletati v celotno situacijo, tožena stranka ne more obravnavati kot utemeljen razlog, zakaj ni predložil osebnih dokumentov. Tožnik je kot enega od razlogov za priznanje mednarodne zaščite navedel pritiske, grožnje in ustrahovanja zaradi političnega delovanja v Srbski radikalni stranki. Tožena stranka meni, da v primeru, če bi tožnik več let politično deloval, kot navaja, je skrajno neverjetno, da bi tik pred volitvami odstopil s svoje funkcije. Četudi bi bil v ostrih verbalnih dvobojih s skoraj vsemi v stranki, pa je pričakovati, da ga bodo rezultati volitev zanimali vsaj toliko, kot je sam deloval v predvolilni kampanji. Razen tega je navedel, da situacije ne pozna podrobno in je ni spremljal, to pa je skrajno nenavadno, ker je navedel, da je iz Srbije telefonsko kontaktiral s prijatelji, ki so bili tudi člani te stranke in ki so ga spraševali za različne nasvete, ki jim jih je dajal. Tožnik po letu 2007 ni bil več politični dejaven in ni več spremljal situacije, kot je sam navedel. Iz tega je razumeti, da se je umaknil iz aktivnega političnega življenja in ni mogel imeti nobenega vpliva na samo politično kot tudi drugo javno življenje. Po njegovih navedba je po zapustitvi stranke v vsakdanjih kontaktih s svojimi volivci opozarjal na nepravilnosti. Tožena stranka meni, da če bi tožnik res želel zdramiti ljudi in jih vzpodbuditi k vstaji, bi to lahko storil tako, da bi se priključil kakšni drugi stranki, ki ima podoben program in preko volilnega rezultata vplival na uresničitev svoje politične volje. Čeprav naj bi bil tožnik član Srbske radikalne stranke Republike Srbske, pa ni vedel navesti niti celega imena predsednika svoje stranke. To niti ne bi bilo nenavadno, če ne bi navajal, da je bil politično aktiven (predsednik krajevne skupnosti in mestnega odbora v okviru svoje stranke). Neverjetno je, da bi moral tožnik izvorno državo zapustiti zaradi groženj in ustrahovanj zaradi svojega delovanja v Srbski radikalni stranki, če je iz stranke izstopil že dve leti pred zapustitvijo države in povsem prenehal politično delovati. Še posebej nenavadno je, da bi se pritiski nanj še stopnjevali, čeprav ni bil več politično angažiran in to vse do te mere, da je bil na koncu prisiljen zapustiti izvorno državo. Razen navedenega naj bi bila ključna dogodka, zaradi katerih se je tožnik odločil, da zapusti BiH, dva napada na njegovo hišo. Pri opisu teh dogodkov pa je tožena stranka zasledila veliko nedoslednosti. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je povedal, da so dvakrat neznane osebe pozno ponoči prišle do njegovega okna in mu grozile, da ga bodo ubile in obakrat so izstrelili več nabojev v zrak. Takrat je povedal, da ko se je to prvič zgodilo, je takoj odšel na policijo, ki je zelo blizu, in povedal dežurnemu policistu za dogodek, on pa je odgovoril, da ni nič slišal in da ne ve, o kakšnem streljanju govori. Na osebnem razgovoru z dne 31. 8. 2010 pa je povedal, da so enkrat streljali s pištolo v bližini stanovanja in ko je hotel to prijaviti policiji, ga niso pustili v policijsko postajo in mu je vratar policist odgovoril, naj se pritoži svojemu predsedniku stranke. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni verodostojno opisal dveh ključnih dogodkov, saj so enkrat streljali v obeh primerih, drugič pa ne. Tudi prijavo policistom je opisal različno. Enkrat naj bi mu policist odgovoril, da ni slišal streljanja, v drugem primeru pa naj ga sploh ne bi spustil na postajo. V osebnem razgovoru z dne 3. 9. 2010 pa je na vprašanje, ali je dogodek, ko so mu udarjali ob okno, prijavil policiji, odgovoril z ne. V nadaljevanju pa je glede tega dogodka pojasnil, da je v stanovanju ostal do jutra in se potem šel skrivat v druge kraje. Te izjave pa so nasprotne njegovi izjavi na razgovoru z dne 31. 8. 2010, da se je tri ali štiri dni po prvem dogodku dogodil drugi dogodek. V razgovoru z dne 3. 9. 2010 je povedal, da se je drugi dogodek zgodil septembra 2009 in to en dan po tem, ko so mu razbili okno in udarjali po vratih - in ne tri ali štiri dni po prvem dogodku. Četudi se zanemari navajanje različne časovne oddaljenosti med dogodkoma, pa je tožnik različno opisal svoje ravnanje po teh dogodkih. Na osebnem razgovoru dne 3. 9. 2010 je rekel, da je po streljanju takoj zjutraj zapustil stanovanje in odšel v Srbijo in da torej ni stanovanja zapustil takoj po prvem dogodku, kot je to dejal samo nekaj vprašanj pred tem. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zelo površno opisoval ključna dogodka in mešano našteval različne podrobnosti. Zaradi ugotovljenih neskladnosti tožena stranka šteje, da se napada na hišo nista zgodila oziroma da se vsaj nista zgodila na način, kot ga skuša predstaviti tožnik in nista mogla biti razlog za njegovo odločitev za zapustitev izvorne države. Ker tožena stranka tožnikovo utemeljevanje razlogov za priznanje mednarodne zaščite šteje za deloma neskladno, v preostalem delu pa za malo verjetno, njegovih navedb glede na določbo 22. člena ZMZ ni presojala z vidika splošnih informacij o izvorni državi. Razen tega tožnik svoje prošnje tudi ni vložil, kakor hitro je bilo mogoče, in ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. Njegovi problemi naj bi se namreč začeli pojavljati leta 2007 in celo še prej, v tem času pa je večkrat bežal v Srbijo in se skoraj dve leti skrival, vendar nikoli ni v Srbiji prosil za mednarodno zaščito. Tudi po zadnjem ključnem dogodku septembra 2009 naj bi takoj odšel v Srbijo in tam ostal vse do januarja 2010, a tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Takrat se je celo za dva do tri dni vrnil v Brčko in potem odšel na Hrvaško, kjer naj bi ostal do 22. 2. 2010 in tudi v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik ni navedel, da bi imel v Srbiji ali na Hrvaškem kakršnekoli probleme. Torej za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, saj bi v primeru resničnega preganjanja v izvorni državi lahko to storil najprej v Srbiji in kasneje na Hrvaškem. V zvezi s Hrvaško je rekel, da na to ni pomislil predvsem zato, ker je Srb. To pa ne more biti utemeljen razlog za takšno ravnanje, saj niti v Srbiji niti v Hrvaškem ni doživel nobene slabe izkušnje. Tožena stranka meni, da splošna verodostojnost tožnika v konkretnem primeru ni podana. Tožena stranka tako ugotavlja, da tožnik svoje prošnje ni utemeljil in ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje je tožena stranka ugotavljala, ali izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Glede na neskladne in malo verjetne izjave tožnika ter upoštevajoč ugotovljeno splošno neverodostojnost tožnika v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Tveganje in izpostavljenost resni škodi morata biti individualno utemeljena in če ni izkazal splošne verodostojnosti, tudi ni mogoče slediti navedbam o tveganju izpostavljenosti resni škodi. Tožena stranka meni, da tožniku glede zatrjevanega preganjanja ni mogoče verjeti in torej tudi ni mogoče verjeti, da bi bil preganjan po vrnitvi v izvorno državo oziroma da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo njemu osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Tožnik se je v izvorno državo vedno znova vračal in tudi pred prihodom v Slovenijo se je iz Srbije vrnil v Brčko, kjer je bil dva ali tri dni pri prijatelju. Splošno znano pa je, da v BiH ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in varnostna situacija ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Tožnik ni izkazal, da bi bile v njegovi državi varnostne razmere takšne, da bi bilo že za katerokoli osebo nevarno odpotovati v njegovo državo.

Tožnik v tožbi navaja, da je državljanstvo za azilni postopek nedvomno eden od zelo pomembnih vprašanj, v tem postopku pa ni bilo ugotovljeno s stopnjo zanesljivosti. Njegovo državljanstvo BiH bi lahko bilo potrjeno samo v primeru, če ga je po zakonu pred tem že pridobil, tega pa tožena stranka sploh ni ugotavljala. Dokler pa ni mogoče s stopnjo zanesljivosti ugotoviti državljanstva, je treba tožnika šteti za osebo brez državljanstva, za kakršno se šteje tudi sam. Razen tega tožena stranka zatrjuje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov in da predloženih dokumentov ni mogoče šteti za dokaze, s katerimi bi lahko utemeljil svojo prošnjo. Res je, da samo štirje dokumenti, ki jih je predložil, še ne potrjujejo vseh njegovih navedb, vendarle pa potrjujejo njegove navedbe o dogajanjih v letu 1997, tako da ni resnična trditev, da sploh ni predložil nobenih dokazov. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. V resnici je namreč na vprašanje, zakaj ni s sabo vzel potrebnih dokumentov, povedal, da zato, ker se je bal, da ga bodo vrnili. Ko pa so ga vprašali, ali mu teh dokumentov ne bi mogla poiskati sestra in jih poslati, je prepričljivo pojasnil, da sestre v to noče vpletati. Poleg tega tožnik meni, da ni neverjetno, da bi lahko tožnik tik pred volitvami odstopil s svoje funkcije. Ne strinja se tudi z oceno tožene stranke, da je neverjetno, da bi kot predsednik dveh lokalnih odborov stranke pred volitvami odstopil zaradi sporov v stranki. Politična zgodovina, tako tuja kot domača, je prepolna prav takih političnih sporov. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem tožene stranke, da če bi tožnik res hotel zdramiti ljudi, da bi se potem priključil kakšni drugi stranki. Poleg tega je tožnik vedel za predsednika stranke v BiH, Nikolo Poplašena, in v Srbiji za Vojislava Šešlja, le za poznejšega predsednika Mihajlico je vedel le za priimek in ne tudi za ime. Manjše razlike v tožnikovih navedbah o dveh napadih na hišo pa so nepomembne in so samo rezultat tožnikove nezbranosti in nepazljivosti pri spominskem obnavljanju podrobnosti. Če je tožena stranka hotela na te manjše neskladnosti v izjavah opreti svojo odločbo, bi morala s tem (glede na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) seznaniti tožnika. Morala bi mu dati možnost, da te razlike v izjavah pojasni. Tožnik je tudi jasno in prepričljivo pojasnil, zakaj ni zaprosil za azil v Srbiji in na Hrvaškem. Poleg tega bi morala tožena stranka pogoj iz 5. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ ugotavljati tudi z ugotavljanjem (ne)skladnosti izjav s tujimi poročili o stanju v BiH in še zlasti v distriktu Brčko. Sicer pa tožnik meni, da je sam pojem splošne verodostojnosti v kontekstu ZMZ v globokem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, še zlasti s pravico do človeškega dostojanstva. Nesprejemljivo je, da bi zaradi ene neresnične ali celo zavestno lažne izjave organ potem smel kar opustiti preverjanje resničnosti in utemeljenosti vseh drugih navedb. Po mnenju tožnika je določba 3. odstavka 22. člena ZMZ protiustavna zaradi neskladnosti z Ženevsko konvencijo o beguncih. Splošna neverodostojnost se ugotavlja v praksi ravno s preverjanjem skladnosti izjav in to ne le med seboj, ampak vedno tudi s primerjanjem vsebine teh izjav s splošnimi informacijami o izvorni državi. Po mnenju tožnika naj bi bil 3. odstavek 22. člena ZMZ tudi v nasprotju s 3. alinejo 3. odstavka 21. člena ZMZ, tožnik pa citira tudi stališče upravnega sodišča iz neke druge zadeve, kjer je navedeno, da iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da načelo lojalne razlage prava EU velja tudi za upravne organe in ne samo za sodišče, tam pa je tudi navedeno, da če bi lahko uporaba določila 22. člena ZMZ onemogočila pravilno presojo okoliščin za ugotovitev pogojev za mednarodno zaščito ali prepoved vračanja, potem se te določbe ne sme uporabiti. Tožniku se zdi v nasprotju z ustavo tudi 3. odstavek 21. člena ZMZ kot celota. Ta določba bi morala dati le nekakšno usmeritev odločevalcu, na kaj mora biti pri odločanju pozoren, torej bi šlo za kriterije za odločanje, ne pa da so to pogoji za ugoditev prošnji. Po tožnikovem mnenju je to določilo v nasprotju z ustreznim določilom iz Direktive EU št. 2004/83/ES. Po tožnikovem mnenju je pogoj, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, problematičen zato, ker je pojem „kar najbolj potrudil“ preveč neopredeljen. Neopredeljen je tudi pojem „utemeljeni razlogi“ iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Glede 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ tožnik meni, da je vsebina te alineje neprimerna, če je ta namen določanje pogojev za vsebinsko presojo prosilčevih izjav. V nasprotju z Ženevsko konvencijo je nadalje pogoj, da prosilec za mednarodno zaščito zaprosi, kakor hitro je to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Pri ugotavljanju subsidiarne zaščite pa se tožena stranka opira samo na neugotovljeno splošno verodostojnost, kar pa je pravno nedopustno. Subsidiarna zaščita je odvisna od tega, ali tožniku ob vrnitvi v matično državo grozi resna škoda, kar je neodvisno od tega, ali je navajal prepričljive in verodostojne razloge za status begunca, ali ne. Sicer pa je tožena stranka pri ugotavljanju subsidiarne zaščite vsaj indirektno vendarle sledila svojemu razlogovanju, kjer pa je zavrnila možnost nastanka resne škode le v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, nerazjasnjeno pa je ostalo, ali tožniku grozi resna škoda v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana določba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 1. odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča skladno s 3. odstavkom 21. člena ZMZ pravilno upoštevala pogoje, ki jih je potrebno upoštevati takrat, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Pri tem sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnemu udejstvovanju in sodelovanju v predvolilni kampanji, da ni mogoče sprejeti pojasnila, da svojih osebnih dokumentov ni vzel s seboj. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da je nenavadno, da bi moral tožnik izvorno državo zapustiti zaradi groženj in ustrahovanj zaradi svojega delovanja v Srbski radikalni stranki, če je iz stranke izstopil že dve leti pred zapustitvijo države in povsem prenehal politično delovati in da je nenavadno, da bi se pritiski nanj še stopnjevali, čeprav ni bil več politično angažiran in to vse do te mere, da je bil na koncu prisiljen zapustiti izvorno državo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila neskladnosti v zvezi z obema napadoma na tožnikovo hišo, saj je enkrat dejal, da so streljali v obeh primerih, drugič pa ne, prijavo policistom je opisal različno, različno so bile navedene časovne oddaljenosti med dogodkoma ter ravnanje po teh dogodkih. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik svoje prošnje ni vložil, kakor hitro je bilo mogoče, in ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil, saj je večkrat bežal v Srbijo, vendar nikoli ni v Srbiji prosil za mednarodno zaščito in tudi v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, pri tem pa ni navedel, da bi imel v Srbiji ali na Hrvaškem kakršnekoli probleme. Pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega, v izvorno državo se je vedno znova vračal, splošno znano pa je, da v BiH ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in varnostna situacija ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da tožena stranka ni s stopnjo zanesljivosti ugotovila državljanstva tožnika. Po mnenju sodišča je tožena stranka povsem logično sklepala, da ima tožnik državljanstvo BiH, saj sam trdi, da ima osebno izkaznico BiH, v Zakonu o osebni izkaznici državljanov BiH pa je v 2. členu določeno, da je med drugim osebna izkaznica javna listina, s katero se dokazuje državljanstvo BiH. Torej to pomeni, da če ima nekdo osebno izkaznico BiH, je to dokazilo o njegovem državljanstvu.

Sodišče se tudi ne pridružuje tožbenim navedbam, češ da tožena stranka neresnično zatrjuje, da sploh ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je namreč dovolj prepričljivo obrazložila, da tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnem udejstvovanju v politični stranki, ta dokazila pa so ključnega pomena, saj prošnja za priznanje mednarodne zaščite temelji ravno na težavah, ki naj bi jih imel tožnik zaradi članstva v Srbski radikalni stranki.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka nepravilno ugotovila, da tožnik ni podal nobenega utemeljenega razloga, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je na vprašanje, zakaj jih ni vzel s seboj, rekel, da se je bal, da bi ga vrnili. Tak razlog pa tudi po mnenju sodišča ne more biti utemeljen, saj zaradi tega, ker ima nekdo v tuji državi osebni dokument, ne more biti razlog, da bi bil vrnjen v svojo matično državo. Tudi navedba, da mu sestra ne pošlje dokumentov, ker je noče vpletati v to zadevo, po mnenju sodišča ne more predstavljati utemeljenega razloga, zakaj ni mogel pridobiti dokumentov. Zgolj s tem, da bi mu poslala dokumente v Slovenijo, še ne bi bila vpletena v zadevo.

Sodišče pa se ne strinja z navedbami tožene stranke, da v kolikor bi tožnik več let politično deloval, da je neverjetno, da bi tik pred volitvami odstopil s svoje funkcije. Taka situacija ni nemogoča, razen tega tudi ni mogoče pritrditi stališču, da če bi želel tožnik res „zdramiti“ ljudi, da bi to storil tako, da bi se priključil kakšni drugi stranki. Ne glede na nestrinjanje sodišča s to argumentacijo pa je odločitev tožene stranke pravilna, saj so ostali razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, pravilni, ti pa so bistvenega pomena. Res je sicer, kar je navedeno v tožbi, da je tožnik vedel, da je bil predsednik Srbske radikalne stranke za Bosno in Hercegovino Nikola Poplašen, za Srbijo pa Vojislav Šešelj, vendar pa na vprašanje, kdo je prav njega, torej tožnika, predlagal na položaj v stranki, tožnik ni vedel priimka predsednika občinskega odbora stranke, ampak le, da je bilo tej osebi ime Jovo.

Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da so bile razlike v tožnikovih navedbah o dveh napadih na hišo manjše in nepomembne. Po oceni sodišča je šlo za razlikovanje o bistvenih okoliščinah obeh dogodkov. Po mnenju sodišča gre za pomembne neskladnosti v izjavah in prav zato je ocena tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji po 21. členu ZMZ, pravilna. Res je sicer, kar zatrjuje tožnik, da bi morala tožena stranka z neskladnostmi seznaniti prosilca in mu dati možnost, da se o razlikah izjavi, vendar pa zgolj to ne more biti razlog za odpravo odločbe. Tožnik je bil, tako kot tudi vsi prosilci za priznanje mednarodne zaščite, seznanjen s tem, da je potrebno odgovarjati prepričljivo, natančno, izčrpno in po resnici, to pa po mnenju sodišča pomeni, da v izjavah ne bi smelo biti neskladnosti oziroma da bi moral vsak prosilec tudi sam pojasniti, zakaj je posamezna izjava tekom postopka drugačna od predhodne izjave.

Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da niso bili podani utemeljeni razlogi, zakaj tožnik ni zaprosil za azil v Srbiji in na Hrvaškem. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi se mu na Hrvaškem ali v Srbiji karkoli hudega zgodilo, kar bi lahko bil razlog za bojazen pred vložitvijo prošnje za azil. Sodišče se ne strinja, da bi morala v obravnavanem primeru tožena stranka pridobiti poročila o stanju v BiH. Tretji odstavek 22. člena ZMZ namreč določa, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi. Tožena stranka pa se sklicuje prav na to pravno podlago. Navedeno določilo kot tudi določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ nista v nasprotju z ustavo; če bi sodišče tako menilo, bi prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti na ustavnem sodišču. Pojem splošne verodostojnosti sam po sebi ne more biti v nasprotju z nobenim ustavnim določilom, saj je hotel zakonodajalec s tem le določiti, kateri pogoj je potrebno upoštevati, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, povsem razumljivo pa je, da je v tem primeru potrebna tudi ocena verodostojnosti vsakega prosilca, ki prosi za mednarodno zaščito. Razen tega pa v obravnavanem primeru sodišče meni, da tudi če bi bila pribavljena poročila o stanju v izvorni državi, to v konkretnem primeru ne more vplivati na ugotavljanje, ali so pri tožniku podani pogoji za priznavanje statusa begunca. Tožnik je namreč navajal, kaj naj bi se njemu osebno dogajalo v njegovi izvorni državi, teh konkretnih dogodkov pa ne bi bilo mogoče razbrati iz informacij, ki bi bile pridobljene o splošni situaciji v BiH oziroma ki bi se nanašale na Brčko. Tožnik tudi navaja, da je upravno sodišče v drugi zadevi v sodbi zapisalo, da iz citirane odločbe ustavnega sodišča izhaja, da načelo lojalne razlage prava EU velja tudi za upravne organe in da če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da bi lahko uporaba spornega določila 22. člena ZMZ onemogočila pravilno presojo okoliščin za ugotovitev pogojev za mednarodno zaščito, da potem tega določila ne sme uporabiti. Torej iz tega ne izhaja, da se tega določila sploh ne sme uporabiti, ampak iz njega izhaja, da se ga ne sme uporabiti le, če bi uporaba onemogočila pravilno presojo okoliščin za ugotovitev pogojev za mednarodno zaščito. Sodišče tudi meni, da ni vprašljivo določilo 3. odstavka 21. člena ZMZ v celoti. Sodišče meni, da ni neskladnosti med tem določilom in med ustreznim določilom v Direktivi EU št. 2004/83/ES. V direktivi (čl. 4) je navedeno, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni potrebno potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji, na kar so v točkah od a) do e) izrecno našteti. Tretji odstavek 21. člena ZMZ pa določa, da kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva naslednje pogoje in v nadaljevanju so tudi našteti. V nobenem od teh dveh določil pa ni izrecno navedeno, ali morajo biti vsi pogoji izpolnjeni, ali le nekateri izmed njih. Sodišče tudi meni, da pojem „kar najbolj potrudil“ iz 1. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ ni tako neopredeljen, da se ga ne bi smelo postaviti kot zakonski pogoj. Enako velja tudi za pogoj „da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ). Sodišče ne vidi zadržkov glede uporabe 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ. Iz tega določila ne izhaja, da bi ga bilo potrebno uporabljati v povezavi s 3. odstavkom 22. člena ZMZ. Tretja alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ vsebinsko določa drugačno vsebino, in sicer je govora o tem, da morajo biti izjave skladne in verjetne in ne smejo nasprotovati informacijam, povezanimi z prosilčevim primerom. Tretji odstavek 22. člena ZMZ pa vsebinsko določa nekaj drugega, in sicer določa primer, kdaj se informacij o izvorni državi ne upošteva. Iz nobenega od teh določil ne izhaja, da bi moral organ, ki odloča o priznanju mednarodne zaščite, v vsakem primeru, ko prosilci vlagajo prošnje za azil, obvezno pridobiti informacije o izvorni državi. Sodišče pa tudi meni, da ni v neskladju z Ženevsko konvencijo 4. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ. To določilo namreč določa, da se kot pogoj za priznanje mednarodne zaščite upošteva tudi to, ali je prosilec prošnjo vložil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. V 1. odstavku 31. člena Ženevske konvencije o beguncih pa je določeno, da države pogodbenice ne uporabljajo kazenskih sankcij za begunce zaradi nezakonitega vstopa ali navzočnosti, če so prišli neposredno z ozemlja, kjer sta bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, pod pogojem, da se brez odlašanja prijavijo oblastem. Torej se to določilo nanaša na to, da se v tem primeru nezakonit vstop in navzočnost ne šteje kot kaznivo ravnanje. Sodišče pa tudi meni, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo 28. člena ZMZ. Ne samo, da je pojasnila, zakaj ni podan pogoj iz 3. alineje 28. člena ZMZ, ampak je navedla, da glede na razloge, ki so navedeni v odločbi, ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo njemu osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Navedla je, da se je prosilec v izvorno državo vedno znova vračal (str. 10 odločbe). Torej je tožena stranka v odločbi obrazložila tudi okoliščine iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ.

Ker je torej odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ tožbo zavrnilo.