Jedro

Glede na nesporno dejstvo, da je bil toženec v obdobju spornih dvigov pooblaščen za dvig denarja s tožničinih računov v banki, mora tožnica dokazati, da si je toženec dvignjene sporne zneske denarja zadržal zase brez pravne podlage

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka poravna glavnico v višini 7.665.853,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in v obdobjih, razvidnih iz 1. tč. izreka sodbe. Tožeči stranki je nadalje naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 422.452,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zatrjuje nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da je sodišče sledilo v celoti navedbam tožene stranke, ovrglo pa vse navedbe tožeče stranke, izpeljava zaključkov pa je precej nenavadna in nevarna, saj iz nje ne sledi, da je tožeča stranka dokazala svoje navedbe ampak, da ni dokazala, da navedbe tožene stranke ne držijo. Tožena stranka pa svojih navedb ni dokazala, gre zgolj za skupek domnev in ne dokazov. Vsi vtoževani dvigi, kot tudi mnogi drugi, so bili opravljeni s strani tožene stranke, kar je nesporno. Zato bi bilo pričakovati, da bo tožena stranka, glede na višino vsot, o katerih je šlo, s tem denarjem skrbneje razpolagala oziroma bolj pazila, komu in kdaj ga je izročala in zato zahtevala tudi ustrezna dokazila. Sodišče ni nikjer v postopku sledilo navedbam tožeče stranke, da sredstva, ki jih je imela na deviznih računih pri d.d. Ljubljana, niso bila njena edina sredstva, ampak je imela še več drugih računov pri različnih bankah in je za svoje stroške pač porabljala denar iz drugih računov. Gre za dolgoletno turistično delavko z M.L., ki je uspela v štiridesetih letih prihraniti večje vsote denarja, sporna sredstva pri d.d. Ljubljana pa so zgolj sredstva, pridobljena s prodajo hiše na M. L.. Dejstvo, da je imela tožnica pri sebi vedno večje vsote denarja in je z večjimi vsotami tudi razpolagala, ji priznava tudi tožena stranka. Vedno je sama plačevala vse storitve, tako tudi nakup, opremo in obnovo stanovanja in davek od prometa nepremičnin za stanovanje. Tožena stranka ni izkazala časovne usklajenosti posameznih dvigov denarja z določenimi dejanji. Zgolj pavšalno je navedla, da so bila dvignjena sredstva porabljena za namene, kot je napisano. Priči N.P.in R.K. sta potrdili, da je imela tožnica dovolj denarja za pokritje vseh stroškov in ni želela, da se trošijo njena sredstva na deviznih računih d.d. Ljubljana. Denar za plačilo davka ni šel iz dvignjenega denarja, ker je imela tožnica denar za davek pri sebi, vendar ga je naknadno iz stanovanja tožnice vzel toženec, ko je bila tožnica zaradi bolezni v bolnici. Glede posameznih dvigov se sodišče v obrazložitvi sodbe omejuje zgolj na posredne dokaze. Vpogled v izpis dvigov in pologov toženca na računa tožnice pri d.d. Ljubljana prikazuje čudno situacijo, saj gre za veliko dvigov in nato ponovnih pologov nazaj na račune, ki jih tožena stranka ni znala obrazložiti drugače, kot da je šlo za dejanja po nalogu tožnice. Tudi količina sredstev, ki jih je tožena stranka dvigovala z računa tožnice, razumsko presega vse meje pričakovanih stroškov, za katere naj bi bila ta sredstva namenjena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se uporablja na podlagi določbe 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99). Od uveljavljanih pritožbenih razlogov pa v nadaljevanju pritožba obrazlaga le zatrjevano zmotno ugotovitev dejanskega stanja, medtem ko domnevnih kršitev določb pravdnega postopka formalno ne opredeljuje, niti vsebinsko ne pojasnjuje. Da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi sledilo navedbam tožene stranke, ovrglo pa navedbe tožeče stranke, kot uvodoma poudarja v pritožbi tožeča stranka, takšnih kršitev ne predstavlja. Zato je pritožbeno sodišče glede kršitev določil pravdnega postopka preizkusilo izpodbijano sodbo le glede uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v določbi 2. odst. 354. čl. ZPP/77, ki pa v obravnavani zadevi niso bile zagrešene, pa tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Bistvo spora med strankama je v tem, da tožnica očita tožencu tri dvige zneskov z njenega deviznega računa pri d.d. Ljubljana, katere naj bi toženec neupravičeno zadržal zase. Glede na takšno trditveno podlago je materialnopravna podlaga za njen zahtevek lahko le v določbah členov 210. in nadaljnjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo prehod premoženja ene osebe na drugo osebo, pri tem pa ta prehod nima podlage v nekem pravnem poslu ali zakonu (neupravičena obogatitev).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec tri sporne dvige iz njene devizne hranilne knjižice in deviznega računa (dvig zneska 16.000,00 USD dne 17.2.1996, dvig zneska 19.800 USD dne 28.2.1996 in dvig zneska 15.000,00 USD dne 6.6.1996) neupravičeno dvignil in denar zadržal zase. Glede dokaznega bremena je stališče prvostopnega sodišča povsem pravilno, pritožba pa nima prav, ko očita temu sodišču nenavadno in nevarno izpeljavo zaključkov glede dokazovanja navedb pravdnih strank. Po določbi 221 a. čl. ZPP/77 sodišče v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme leži na tistem, ki nekaj trdi, razen, če zakon ne določa drugače. V tej pravdni zadevi tožnica zatrjuje, da je toženec neupravičeno dvignil in obdržal denar z njenih bančnih računov. Glede na dejstvo, ki v pravdi ni sporno, da je bil toženec v obdobju spornih dvigov pooblaščen za dvig denarja s tožničinih računov v banki (1. odst. 89. čl. in 1. odst. 91. čl. ZOR), mora tožnica dokazati, da si je toženec dvignjene sporne zneske denarja zadržal zase brez pravne podlage (čl. 210. ZOR). Da tožnica tega ni uspela dokazati, je pravilno ugotovljeno in nanizano v razlogih sodbe, ki so dovolj izčrpni in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Že sama izpoved tožnice je dokaj nezanesljiva in v določenih delih protislovna, sploh pa ne potrjuje tožbenih navedb glede dveh od treh spornih dvigov denarja. Na drugi strani pa toženec dokaj natančno v svoji izpovedi opisuje posamezne dvige, pojasnjuje, kaj je bilo z zneski plačano neposredno in koliko denarja je izročil tožnici, za svoje trditve pa tudi ponudi nekatere dokaze (računi), glede nekaterih bistvenih okoliščin pa njegovo izpoved tudi potrjuje priča Ž.P., odvetnik iz Varaždina in bivši pravni zastopnik tožnice. Res je sicer, kar pravi pritožba, da so sporni precejšnji zneski denarja (skupaj tolarska protivrednost 50.800,00 USD), vendar je toženec na drugi strani dokazal, da je imela v tem obdobju tožnica precejšnje izdatke (nakup stanovanja v Opatiji, plačilo davka za to stanovanje, plačilo provizije nepremičninski agenciji za prodajo nepremičnine na L. in za nakup stanovanja v O., obnova in oprema stanovanja v Opatiji, izplačilo zneska 50.000,00 DEM M.T., izplačilo zneska 50.000,00 DEM odvetniku Ž.P. za odvetniške storitve). Da so bile tožnici nakazane večje vsote denarja na devizni račun št. 197710/08 in devizno varčevalno knjižico št. 115813/66 pri banki d.d. Ljubljana, seveda med strankama ni sporno, izhaja tudi iz obširne dokumentacije, ki jo je posredovala navedena banka. Vendar zahtevek tožnice ne more temeljiti zgolj na trditvi, da je toženec kot njen pooblaščenec za dvige z bančnih računov, dvignil sporne zneske, pač pa bi morala dokazati, da je te zneske tudi zadržal neupravičeno zase. Nasprotnih dokazov o tem, iz katerih drugih računov naj bi tožnica črpala denar za takratne nakupe in izplačila, tožnica v pritožbi ne ponuja, obe zaslišani priči R.K. in N. P. pa konkretnih okoliščin, ki se tičejo finančnega poslovanja tožnice v spornem obdobju, očitno ne poznata, saj nista bili prisotni.

Pritožbeno sodišče na podlagi vseh teh okoliščin lahko le zaključi, da je dejansko stanje prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo, teh ugotovitev pa pritožbene navedbe ne morejo omajati. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).