Jedro

Po določilu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper M. S. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je neutemeljeno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženega dne 20. 4. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen s kršitvami kazenskega zakona in bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka, po njegovem mnenju pa so bile z izpodbijanim sklepom obdolženemu kršene tudi z 22., 23., 25. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) zagotovljene pravice ter pravice po prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi pravnomočni izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa tudi, da pripor zoper obdolženega odpravi ali pa odredi milejša ukrepa, hišni pripor s prepovedjo približevanja oškodovanki in njunim otrokom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala dne 28. 4. 2016 zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obdolženi kot njegov zagovornik, ki v vlogi z dne 29. 4. 2016 v celoti vztraja pri stališčih zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določilu prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pri odločanju o odreditvi pripora mora sodišče upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti, ki je tudi izrecno vgrajeno v besedilo 20. člena Ustave. Sodišče je tako vselej, ko odloča o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati tudi: a) ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi ter b) ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Tudi po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

6. Sklepa nižjih sodišč o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 obdolženčev zagovornik v zahtevi sicer ne izpodbija, obširno pa pojasnjuje svoje stališče, da bi bilo zoper obdolženega M. S., z namenom preprečitve nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, primerneje odrediti milejša ukrepa hišnega pripora in prepovedi približevanja ogroženim izvenzakonski partnerki in njunim otrokom. Varnost drugih ljudi po njegovem namreč ni ogrožena. Vložnik zahteve navaja, da je izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora obremenjen z vrsto bistvenih kršitev določb postopka (katerih, ne pojasni), saj sodišče naj ne bi presojalo, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti).

7. Vrhovno sodišče se s tem ne more strinjati.

Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora namreč izhaja, da je sodišče zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na dejstvo, da so dogodki nasilnih ravnanj obdolženega, vzrok katerih naj bi bil alkohol, zoper oškodovano obdolženčevo izvenzakonsko partnerko M. D. in njunimi tremi otroci, že dlje časa kontinuirani, da je bil zaradi psihičnega in fizičnega nasilja nad svojimi družinskimi člani v zadnjih letih že večkrat obravnavan, tako v prekrškovnih kot v kazenskih postopkih, ko je bil zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini s sodbama Okrajnega sodišča v Kamniku in Okrožnega sodišča v Ljubljani že dvakrat tudi pravnomočno obsojen. Okrožno sodišče v Ljubljani mu je s sodbo IV K 4202/2015 dne 2. 4. 2015, ob upoštevanju sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku, izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo devet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, določilo pa mu je tudi varstveno nadzorstvo za čas preizkusne dobe z navodiloma, da se zdravi odvisnosti od alkohola ter se šest mesecev ne približuje oškodovani M. D. Ne le, da je že nekaj dni po izreku sodbe, dne 11. 4. 2016 kršil prepoved približevanja in storil novo kaznivo dejanje nasilja v družini, zaradi česar je mu je bila 12. 4. 2016 odvzeta prostost in odrejen pripor, ampak je z nasilnim ravnanjem na škodo svojih družinskih članov nadaljeval vse od takrat, ko je bil 3. 6. 2015 izpuščen na prostost. Očitano kaznivo dejanje je tako storil tudi še v času trajanja preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani.

To vse pa so okoliščine, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, ampak tudi jasen sklep sodišča, da od obdolženca ni mogoče pričakovati, da bo upošteval navodila za izvrševanje hišnega pripora oziroma da ne bo kršil režima hišnega pripora(1) (prim. tč. 7 sklepa dežurne preiskovalne sodnice in tč. 6 obrazložitve sklepa senata). Četudi bi se ta morda ob dejstvu, da naj bi obdolženec kaznivi dejanji izvršil prav na svojem domu, lahko izvajal drugje, na domu obdolženčevih staršev, kot se (ponovno tudi z nesubstanciranim zatrjevanjem procesnih kršitev(2), ki jih niti ni mogoče preizkusiti) v zahtevi zavzema zagovornik.

8. Zgoraj navedene konkretne okoliščine obravnavanega primera in dejstvo, da se oškodovanka obdolženca zelo boji, so sodišče vodile v povsem razumen sklep, da stopnja ogroženosti ljudi, zlasti obdolženčeve izvenzakonske partnerke in njunih otrok, pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode (prim. tč. 8 sklepa preiskovalne sodnice in tč. 7 in 8 sklepa senata). Vrhovno sodišče se strinja, da tega ne spremeni niti dejstvo, da se obdolženec na prostosti zdravi odvisnosti od alkoholizma. Če bo to želel, mu bo zdravljenje omogočeno tudi v zavodu, v okviru katerega se izjava pripor. Ker je način izvedbe programa v presoji zavoda, je predlog obrambe, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno zavzema za imenovanje „strokovnjaka ustrezne stroke“, ki naj bi pojasnil, ali mu bo v okviru pripora lahko zagotovljeno ustrezno in zadostno zdravljenje, v tej fazi postopka pred sodiščem neumesten. Presoja, ali je bil obdolženec vinjen tudi v času storitve kaznivega dejanja je pridržana r

azpravljajočemu senatu na glavni obravnavi, ko in če bo do nje prišlo

(3), v tej fazi postopka pa zagovornik, ki meni, da bi moralo sodišče tudi za ugotovitev tega dejstva imenovati „izvedenca ustrezne stroke“, sklep o odreditvi pripora nedovoljeno izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9. Glede na to, da zatrjevane kršitve določb postopka in Ustave niso podane, zahteva pa je vložena predvsem iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 21/2004 z dne 12. 2. 2004 in številne druge.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge.

(3) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 13973/2012-69 z dne 19. 4. 2012 in XI Ips 65359/2012-101 z dne 28. 1. 2013.