Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med 90 % in 85 % osnovne plače za določeno delovno mesto ni utemeljen, saj je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo po količniku za izračun osnovne plače, določenem v odločbi tožene stranke, zoper katero se ni pritožila. Ker je odločba s tem postala dokončna in pravnomočna, je sodišče nanjo vezano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 3. in 4. odstavek izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2004 v bruto znesku 1.194,86 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka stranskemu intervenientu v znesku 347,49 EUR, v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške postopka krije sama.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti pritožbene stroške toženi stranki v znesku 206,56 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 117,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Svoje pritožbene stroške krije sama.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2004 v bruto znesku 1.194,86 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke in izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka). Tožbeni zahtevek za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 18. 2. 2003 v znesku 22,99 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2003 do plačila ter plačilo vseh zakonskih zamudnih obresti do 18. 2. 2005 je zavrnilo (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 662,79 EUT v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila pod izvršbo (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka in stranski intervenient nosita sama svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo sta se pravočasno pritožila tožena stranka in stranski intervenient vsak s svojo pritožbo. Pritožbi vlagata iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške ter da dopusti revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev prvostopnega sodišča. Pritožbi prvenstveno ugovarjata odločitvi sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, ker v odločbah in sklepih tožene stranke o določitvi količnika plače za tožečo stranko ni izrecno navedeno, da se osnovna plača obračunava po 5.a členu ZPDJVZ. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka vedela, da ji je določen osnovni količnik za določitev plače glede na tarifno prilogo Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v VI. tarifni skupini za delavce, za katere velja 5.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPDJVZ in ne po 14. členu citiranega zakona. Sodišče bi tako lahko presojalo zakonitost določitve plače le, če bi tožnica s predmetnim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavljala tudi razveljavitev odločb, s katerimi ji je bila določena plača oziroma je bil določen količnik za določitev osnovne plače, česar pa tožeča stranka ni storila. Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek oblikovala kot denarni zahtevek, bi ga moralo sodišče kot neutemeljenega zavrniti. Odločitev sodišča tudi ni pravilna glede uporabe 5.a oziroma 14. člena ZPDJVZ. Določba 5.a člena ZPDJVZ ni bila izrecno ukinjena niti z ZOFVI, ki v ureditev plač učiteljev ni posegal, niti z leta 1994 sprejetim Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ki je izrecno ukinjal določene člene ZPDJVZ in je tako 5.a člen ostal v veljavi. Pritožba se ne strinja tudi z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o možnosti napredovanja delavcev z neustrezno izobrazbo, saj 2. odstavek Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.) izrecno določa, da na delovnem mestu lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano strokovno izobrazbo za delovno mesto, na katerem je zaposlen. Res je, da so delavci, ki lahko delo opravljajo naprej po 146. členu ZOFVI posebna kategorija delavcev, vendar je logično in sistematično nemogoče, da bi ti delavci šteli za napredovanje kot delavci, ki imajo zahtevano strokovno izobrazbo, za izračun plače pa kot delavci, ki nimajo zahtevane strokovne izobrazbe, zato zanje ni mogoče uporabiti za obračun plače določbe 14. člena ZPDJVZ. Stranski intervenient tudi predlaga, da sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo, v kolikor bo pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta. Navaja, da je pri vseh delovnih sodiščih v Republiki Sloveniji vloženih večje število tožb, kjer je med pravdnima strankama sporno isto pravno vprašanje. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 332/2007 delno že odločalo o podobnem zahtevku, pa je pričakovati neenotnost s sodno prakso sodišč prve stopnje v tovrstnih sporih, saj so v delovnih sporih, ki so v teku pred sodišči prve stopnje podani nekateri ugovori, ki v že pravnomočno zaključenem postopku s strani tožene stranke oz. stranskega intervenienta na strani tožene stranke niso bili uveljavljani. Glede na to in glede na to, da se je sodišče odločilo, da bo na podlagi 79. člena (pravilno 40. člen) ZDSS-1 izvedlo vzorčni postopek za vsako šolo kot toženo stranko posebej, bi določitev višjega sodišča imela tako posledice glede temelja tožbenega zahtevka tudi v drugih individualnih delovnih sporih, zato stranski intervenient meni, da je dopustitev revizije smiselna in utemeljena, saj je pričakovati od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo ob pravilnem upoštevanju določb 5.a in 14. člena ZPDJVZ. Navaja, da sta od uveljavitve ZOFVI dalje, torej od 15. 3. 1996 v sistemu vzgoje in izobraževanja kot neustrezni zaposleni dve skupini delavcev, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe in sicer zaposleni za določen čas po 6. odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za nedoločen čas po 1. odstavku 146. člena ZOFVI in ni nobenega razloga, da se obema skupinama ne bi obračunavale plače po določbi 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Od 15. 3. 1996 strokovnim delavcem zaposlenim po 1. odstavku 146. člena ZOFVI obračunavanje plač po 1. odstavku 5.a člena ZPDJVZ ni ustrezno, saj niso več razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana višja ali visoka izobrazba, temveč so razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana izključno visoka izobrazba in ker je 5.a člen ZPDJVZ tudi pred uveljavitvijo ZOFVI za te zaposlene veljal pogojno, in sicer, če je bil ta način obračunavanja plače za njih ugodnejši od kakšnega drugega. Tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja iz razloga, ker ji plača ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami, ki veljajo zanjo in druge zaposlene z enakimi dejanskimi okoliščinami, o čemer je nenazadnje že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka uspela in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbi očitata in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Pritožbi utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/29), ne da bi pri tem upoštevalo dokončne in pravnomočne odločbe o določitvi količnika.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike v plači na podlagi pravnomočnih sklepov, izdanih na podlagi 5.a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji), izplačanih plač in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, saj je prejemala 85 % osnovne plače določeno za delovno mesto, na katerem je delala, namesto 90 %, kar je po njenem stališču pravilno. Tako mesečno prikrajšanje v višini 5 % vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenih dokazov postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96), da je diplomirala na Pedagoški akademiji Univerze v ... in dobila naziv predmetna učiteljica za tehnični pouk in fiziko, da je opravila strokovni izpit za učitelja predmetnega pouka. Tako je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v vtoževanem obdobju to je od 19. 2. 2003 do 31. 8. 2004 prejela izplačane plače v višini koeficientov, določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, ki so postali dokončni in so veljali v spornem obdobju. Iz sklepov, ki se nahajajo v prilogah C spisa, izhaja, da so vsi vsebovali pravni pouk in imeli v preambuli določeno, da so izdani na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da lahko delavec ugovarja v 15 dneh od njegove vročitve pri svetu zavoda. Pred 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), je bilo varstvo pravic delavcev urejeno z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis). Ta je v 80. členu določal, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15 - dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica, oz. ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu je ZTPDR določal, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, če je šlo za denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov ZDR, ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravic delavca pri delodajalcu in sodno varstvo. Po 1. odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oz. svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oz. ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oz. odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Ur. l. RS, št. 79/2003), s katerim je bil spremenjen 48. člen ZOFVI, to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oz. šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30 – dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oz. šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oz. spremenjenem 48. členu ZOFVI. Tako bi, glede na navedene zakonske določbe, morali tožniki zoper sklepe, s katerimi so jim bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovore na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovorom ne bi bilo ugodeno, bi imeli pravico vložiti tožbo na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Zahtevati bi morali spremembo sklepov oz. odločb v delu, v katerem je bil določen osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5.a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti in šele na podlagi spremembe sklepa, bi lahko uveljavljali drugačno višino izplačila plače. V sklepu o določitvi osnovne plače, je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5.a člena ZPDJVZ in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in sicer so bili nekateri določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5.a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Tako stališče sodišča prve stopnje, da gre za čisti denarni zahtevek, ker tožnica ne izpodbija samih koeficientov, na podlagi katerih ji je bila odmerjena plača, pač pa zahteva razliko v plači neposredno na podlagi zakona, ker je bil uporabljen napačen člen zakona, ni utemeljeno. Plača tožnici ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, ampak na podlagi sklepov, v katerih so bili poleg osnovnega količnika upoštevani tudi ostali elementi plače, določeni v zakonu in kolektivni pogodbi. Ti sklepi so dokončni, saj jih tožnica ni izpodbijala, zato je nanje vezano tudi sodišče pri svoji odločitvi. Ker iz izvedenih dokazov postopka izhaja, da je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov določenih v sklepih o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnica je namreč prejela izplačano vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih sklepov o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tako je tožnica dobila izplačano plačo pravilno obračunano na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Mimo dokončnih sklepov pa tožnica ne more uspešno za čas njihove veljavnosti zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi, saj sklepov ni izpodbijala.

Na ostale pritožbene navedbe o vprašanju ali je pravilno v primeru tožnice uporabiti določbe 5.a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno, saj sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini glede na to, da so sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker se je glede na zgornjo odločitev spremenil tudi uspeh v postopku, saj tožnica s svojo tožbo ni uspela, je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Pri odločanju o stroških je upoštevalo določbo 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče je stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03), ki se na podlagi 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nasl.) uporablja tudi pri zastopanju Državnega pravobranilstva. Pritožbeno sodišče je priznalo stroške stranskemu intervenientu po predloženem stroškovniku in je kot potrebne priznalo stroške prve pripravljalne vloge – 200 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo - 200 točk, druga pripravljalna vloga – 150 točk, zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 3. 7. 2008 100 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja na naroka za glavno obravnavo 90 točk (3x30 točk) in prevozne stroške za dva pristopa skupaj 21,60 EUR, tako da potrebni in priznani stroški stranskega intervenienta ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo 347,49 EUR.

Pritožbeno sodišče je moralo odločiti tudi o priglašenih pritožbenih stroških in sicer je glede na uspeh s pritožbo tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki in stranskemu interveninetu povrniti pritožbene stroške in sicer za sestavo pritožbe 250 točk in za materialne stroške 2 %, tako da potrebni stroški pritožbenega postopka stranskega intervenienta znašajo 117,50 EUR (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, na podlagi določbe 4. točke 358 člena ZPP, za odločitev o stroških postopka pa je imelo podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek na podlagi 40. člena ZDSS-1 in da je poleg zadev, v katerih je postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še veliko število istovrstnih tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in pravno podlago pred vsemi delovnimi sodišči prve stopnje. Poleg navedenega je potrebno tudi upoštevati, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu, že izdalo sodbo, v kateri je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku ugodili. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.