Jedro

Od stališča, da se delež določa na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, pa ni mogoče odstopiti ko gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti.

Sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe. Ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I., II., III., IV. in VI. tako spremeni, da se sedaj glasi:

1. „Ugotovi se, da znašata deleža tožnice B. P. in toženca S. D. na nepremičnini parc. št. 929/6 k.o. X, v naravi travnik 533 m2 , stanovanjska stavba 65 m2 in na premičnem premoženju, ki obsega opremo v kuhinji štedilnik, napo, hladilnik, skrinjo, pralni stroj, pomivalni stroj, TV HI-FI, spalnico, otroško sobo, avtomobil Citroen in čoln vsakega do ½.

2. Kar zahteva tožnica več ali drugače, se zavrne.

3. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 1.3.2010 in zavrglo tožbeni zahtevek za izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo. S sodbo je ugotovilo, da znaša delež tožnice B. P. na skupnem nepremičnem premoženju, parc. št. 929/6 k.o. X. v naravi travnik, stanovanjska stavba delež 13/50, delež toženca pa 37/50 (točka I. izreka sodbe) v presežku do zahtevanih 3/5 oziroma 30/50 na nepremičnini parc. št. 929/6 k.o. X. je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Ugotovilo je tudi, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premičnem premoženju vsakega do ½ (točka III. izreka sodbe), v presežku glede zahtevnih preostalih premičnin ter denarnih sredstev je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. izreka sodbe). Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 837,61 EUR (točka VI. izreka).

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Sodišču očita, da ni v zadostni meri upoštevalo zaslišanja M. P., ko je ta povedala, da so darila za nakup stanovanja znašala 12.000,00 DEM. Da darila toženi stranki niso znašala 14.150,00 DEM izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica vzela kredit pri Y. Darila, ki jih je toženec prejel od staršev in babice je treba obravnavati kot darila, ki so bila podarjena obema pravdnima strankama. Babica P. V. je povedala, da je hotela pomagati obema pravdnima strankama (zapisnik z dne 5.10.2009, stran 7). Sodišče se do te izpovedi ni opredelilo, zaključilo pa je, da so bila vsa darila svojcev tožeče stranke podarjena obema. Sodišče ni uporabilo istih meril. Upoštevati bi moralo, da je bila izjava P. V. napisan doma v sodelovanju s tožečo stranko, na zaslišanju pa se glede določenih stvari ni več točno spominjala dejstev. Po povedanem premoženje na stanovanju in kasneje na hiši predstavlja bistveno več od 13 %. Ob ugotavljanju kdo je prispeval 1.000,00 DEM za kupnino hiše sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica s pogodbo z dne 14.9.1994 vzela kredit in prodala certifikat. Če je šlo za darilo, pa je sodišče napačno zaključilo, da je bilo to podarjeno samo tožencu. Darovalka P. V. je hotela pomagati obema pravdnima strankama. Sodišče tako ni zadostno obrazložilo zakaj je štelo, da darilo svojcev tožnice niso bila darila zgolj tožnici, čeprav so priče tako izpovedale. Ne drži, da so bila darila svojcev tožnice dane po letu 1997. Babica je les prispevala leta 1995. Za fasado so starši tožnice leta 1997 prispevali 12.000,00 DEM, denar za izolacijo pa v letu 1996. Izvedenec ni ustrezno pojasnil razlike med ceno, po kateri sta stranki hišo kupili in vrednostjo od tiste ob nakupu. Tožnica je predlagala zaslišanje izvedenca N. in tudi izvedenca P., a sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo, kar je bistvena kršitev, ki jo je tožnica ugovarjala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med strankama ni spora o tem, da sta od leta 1991 živeli skupaj. Najprej v najemniškem stanovanju, v letu 1992 pa sta kupila stanovanje za 16.263,13 DEM. Večina denarja (87 %) za nakup stanovanja so prispevali starši in babica toženca in to podarili tožencu. To stanovanje sta leta 1994 prodala za 37.000,00 DEM, denar pa vložila v nakup nedograjene hiše in zanjo plačala 38.000,00 DEM. Kot edini lastnik nepremičnine je bil v zemljiško knjigo vpisan toženec. V letu 1995 sta se poročila in v letu 1997 dobila otroka. Hišo sta adaptirala, zdelovala in opremljala, večinoma v letu 1997 in to s pomočjo kreditov in zlasti s pomočjo staršev tožnice. Življenjska skupnost med strankama je razpadla 17.12.2007, formalno pa sta se razvezala 24.3.2009. 6. Tožnica na nepremičnini uveljavljala večji 3/5 delež, na premičninah pa polovični delež. Toženec meni, da je za pridobivanje skupnega premoženja relevantno le obdobje po letu 1995, ne pa tudi čas, ko sta sicer živela skupaj a med njima ni bilo ekonomske skupnosti in da je on lastnik nepremičnine. Nekatera vlaganja tožnici priznava, meni pa, da s temi vlaganji na nepremičnini ni pridobila stvarnopravnega deleža. 7. Pritožbeno sodišče sprejema utemeljitev in odločitev prvega sodišča, da sta pravdni stranki od leta 1991 živeli v izvenzakonski skupnosti, od 1995 do 2007 oziroma 2009 pa sta bila poročena. Na podlagi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij ima izvenzakonska skupnost enake posledice na premoženjskem področju kot zakonska zveza. Vse premoženje, ki je sporno, sta stranki pridobili v času od leta 1991 do 2007. 8. Tožnica je zahtevala, da sodišče ugotovi deleža na premičnem in nepremičnem premoženju. Sodišče je ugotovilo, da je delež pravdnih strank na nepremičninah drugačen (13/50 proti 37/50) kot na premičnem premoženju, kjer je ugotovilo za vsakega polovični delež. V zvezi s tem je poudariti, da takšen pristop sodišča temelji na napačnem izhodišču (da se delež določa na posamezni stvari, ki sodi v skupno premoženje). Delež se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti. Od stališča, da se delež določa na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, pa ni mogoče odstopiti ko gre za vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti (obstajajo izjeme za kakršno pa v obravnavanem primeru ne gre).

9. Toženec enkrat zatrjuje, da je izključni lastnik nepremičnine (vpisan je v zemljiško knjigo), drugič priznava določena vlaganja tožnice (meni le, da ni pridobila stvarnopravnega zahtevka). V bistvu navaja le okoliščine, ki naj bi izkazovale njegov več kot polovični prispevek k skupnemu premoženju. Svojega prispevka pa ni opredelil niti v ulomku niti v procentu. V novejši sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da kot se od tožeče stranke zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na toženi stranki breme, da mora določno – v odstotku ali v ulomku, zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Glede vprašanja na kakšen način toženec lahko uveljavlja višji, nadpolovični delež, je potrebno upoštevati pravno mnenje sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča z dne 21. in 22.12.1992 iz katerega izhaja, da mora tožena stranka, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od polovice vložiti nasprotno tožbo. Ugovor ne zadošča, ker je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. Uveljavljanje nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo pa ni odvisna od vpisov v zemljiško knjigo, temveč je odraz vezanosti pravdnega sodišča na postavljeni zahtevek. Sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo o enakih deležih, če tožena stranka ni vložila nasprotne tožbe. V konkretnem primeru ni dvoma, da nasprotna tožba ni bila vložena, zato je že na podlagi tega bilo potrebno odločiti, da je delež tožnice polovičen in to tako na premičnem kot na nepremičnem premoženju.

10. Glede višine deleža nad domnevno polovico, ki ga zatrjuje tožnica pa je slediti ugotovitvam sodišča, da ji tega ni uspelo dokazati. V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev prvega sodišča in jo povzema kot svojo. Sodišče je ugotovilo, da je tožničin delež celo manjši, vendar je pritožbeno sodišče glede na zgoraj povedano, (toženec ni uveljavljal določenega zahtevka z nasprotno tožbo) odločilo v skladu z zakonsko domnevo. Tožnici tako ni uspelo dokazati, da je bilo darilo dano s strani staršev in babice toženca, darilo dano obema. Po drugi strani pa tudi ne, da darila s strani njenih staršev in babice niso bila dana obema zakoncema. Darilo prijateljev v obliki dela, kreditov najetih v času trajanja izvenzakonske skupnosti oziroma zakonske zveze tudi, če se vračajo po razvezi, sodijo v skupno premoženje. Glede samega dela in dohodka pridobljena z delom pa pravdni stranki niti ne navajata, da bi eden ali drugi bistveno odstopal oz. prispeval več. Na ostale posamezne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče, glede na zgoraj obrazloženo, ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji in to na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP.

12. Pravdni stranki krijeta tudi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka pa ni pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, bil je nepotreben.