Jedro

Pregled zadeve pokaže, da tožeča stranka stališč v zvezi z že zgoraj povzetimi pravočasnimi zatrjevanji tožene stranke v postavljenem roku ni podala, zato je ob uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno zaključiti, da jih ni (obrazloženo) prerekala. Po toženi stranki pravočasno zatrjevana pravno relevantna dejstva v posledici navedenega štejejo kot priznana. Z ozirom, da tožeča stranka dajatvenega tožbenega zahtevka zaradi prikrajšanja nujnega deleža v predmetnem postopku ni postavila, se bo z vprašanjem, ali že zgoraj navedeni znesek, glede katerega ni odveč pojasniti, da tožeči stranki na podlagi oporoke pripada, zadošča za pokritje njenega nujnega deleža oziroma v kakšnem obsegu je ta morebiti prikrajšan, ukvarjalo zapuščinsko sodišče.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki oba glasita, da se ugotovi, da spadajo v zapuščino po pokojnem ID njegovi gotovinski prihranki na deviznih hranilnih knjižicah R. L., A., št. računa 40.408 s saldom 214.046,06 EUR s pripadajočimi obrestmi in pri R. (v nadaljevanju pravilno: R.) v S., Av., št. računa 31.018 s saldom 64.639,42 EUR s pripadajočimi obrestmi in da sta toženca(1) v roku 15 dni nerazdelno dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko bo izdana sodba sodišča prve stopnje, z nakazilom na TRR tožnikovega pooblaščenca (I. točka izreka). Tožečo stranko je posledično zavezalo, da mora v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.006,24 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev pravočasni laični pritožbi vlaga tožeča stranka. Izpostavlja, da je bilo v predmetni zadevi že odločeno s sodbo, v zvezi s katero poteka postopek pred ustavnim sodiščem. Do odločitve ustavnega sodišča pa sodišče prve stopnje ne bi smelo drugič odločiti v isti zadevi. Sodišče bi postopek moralo voditi in odločiti v zvezi z dokaznimi sredstvi v R. A. in poizvedbe o bančnih računih pokojnih staršev opraviti na podlagi mednarodnega prava ali po diplomatski poti, s čemer razpravljajoča sodnica še ni zaključila. Prav tako pa ni odločila še o »odškodninski denacionalizaciji,« ki jo je prejel pokojni oče ID. K navedenemu še dodaja, da je tožena stranka črpala denar iz A., saj je bila pooblaščena na hranilnih knjižicah, na osnovi česar je njena družina prišla do velikega premoženja. Tožeča stranka navaja, da ji pokojni oče nikoli ni ponudil 20 milijonov takratnih SIT, res pa mu je ponudil nakup poslovnega objekta, ko je ostal brez službe. Meni, da je sodišče kršilo zakon, ko je po njegovi smrti pogodbo iz darilne spremenilo v preužitek. Pojasnjuje, da je vedno zahtevala izvod oporoke, ki pa ji na sodišču ni bil zagotovljen, poslan pa ji ni bil niti po pošti. Izpostavlja še, da je tožena stranka na zapuščinsko obravnavo prinesla samo dve knjižici, številke računov in stanje na katerih pritožba povzema, bilo pa jih je več in so se na sodišču naredile fotokopije, za katere navaja, da jih pritožbi kot dokaz tudi prilaga. Glede na navedeno se tožeča stranka smiselno zavzema za ugodno rešitev pritožb in spremembo prvostopenjske sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi pritožbena izvajanja tožeče stranke v celoti prereka in predlaga zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za presojo utemeljenosti predmetnega zahtevka odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih smiselno uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Upoštevaje vezanost na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP, vse v zvezi z 286. členom ZPP) je pravno relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovljeno pravilno in utemeljuje odločitev kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

6. Predmetni pravdni postopek je v teku na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča v zapuščinski zadevi po pokojnem I.D. (sklep II D 426/2004 z dne 12. 10. 2005 v prilogi A14), očetu pravdnih strank. Skladno s tem je tožeča stranka s tožbo z dne 15. 11. 2005 primarno uveljavljala ugotovitev, da je pogodba o preužitku, ki sta jo dne 14. 6. 2002 sklenila sedaj pokojni ID kot preužitkar in tožena stranka VK kot prevzemnica, neveljavna, na osnovi te pogodbe toženi stranki izročene nepremičnine (kmetija) in odškodnina oziroma vrednotnice, ki so zapustniku kot denacionalizacijskemu upravičencu pripadle v denacionalizacijskem postopku, pa sodijo v zapuščino po pokojnem. Podrejeno je uveljavljala, da na osnovi preužitne pogodbe izročeno premoženje predstavlja darilo toženi stranki. Tako s primarnim kot s podrednim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala še, da se ugotovi, da sodijo v zapuščino po pokojnem njegovi gotovinski prihranki na deviznih hranilnih knjižicah pri R. v L., A., št. računa 40.408 s saldom 214.046,06 EUR s pripadajočimi obrestmi in pri R. v S., A., št. računa 31.018 s saldom 64.639,42 EUR s pripadajočimi obrestmi.

7. Pregled zadeve pokaže, da je bil zvezi s sporno preužitno pogodbo tako primarno kot podrejeno postavljen zahtevek na podlagi sodbe sodišča prve stopnje III P 1086/2005 z dne 2. 11. 2011 v zvezi z odločbo (sodba in sklep) naslovnega sodišča I Cp 310/2012 z dne 19. 9. 2012 že pravnomočno zavrnjen. Tudi revizija tožeče stranke zoper takšno odločitev je bila s sodbo II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014 kot neutemeljena zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo stališče, da je bila sporna preužitna pogodba veljavno sklenjena in je bila v celoti odplačna. Tožeči stranki velja zato pojasniti, da o vprašanju veljavnosti sporne preužitne pogodbe ter o tem, da na osnovi te pogodbe toženi stranki izročeno premoženje sodi v zapuščino po zapustniku oziroma podrejeno predstavlja darilo toženi stranki, v predmetnem postopku zaradi učinkov pravnomočnosti (ne bis in idem) ni več dopustno razpravljati. Z ozirom, da je bila predmet sporne preužitne pogodbe tudi odškodnina oziroma vrednotnice, ki jih je zapustnik pridobil v denacionalizacijskem postopku, pa velja glede na drugačna pritožbena izvajanja posebej izpostaviti, da učinki pravnomočnosti zajemajo tudi odločitev o tem premoženju, ki je bilo po dogovoru z zapustnikom vloženo v razvoj in obnovo kmetije.

8. Nasprotno kot zgoraj pa je zaključiti v zvezi s primarno kot podrejeno postavljenim ugotovitvenim zahtevkom, da spadajo v zapuščino po pokojnem ID njegovi gotovinski prihranki na deviznih hranilnih knjižicah pri R. v L. ter v S., R. A. V tem obsegu je bila sodba sodišča prve stopnje III P 1086/2005 z dne 2. 11. 2011 na podlagi sklepa naslovnega sodišča I Cp 310/2012 z dne 19. 9. 2012 namreč razveljavljena in zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnjena v novo sojenje, v okviru katerega je sedaj odločeno z izpodbijano sodbo. Ovire za odločanje o predmetnem zahtevku pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe ne predstavlja niti vložena ustavna pritožba (priloga A46). To je tožeča stranka namreč skladno z 51. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, vložila zoper sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 310 /2012 z dne 19. 9. 2012 ter v zvezi s prvostopenjsko sodbo III P 1086/2005 z dne 2. 11. 2011, s katero pa odločitev v zvezi s prihranki pokojnega na hranilnih knjižicah v R. A. ni pravnomočno zajeta. Tudi sicer pa učinki pravnomočnosti ne odpadejo že na podlagi zoper pravnomočno odločbo vložene ustavne pritožbe. O predmetnem zahtevku je sodišče prve stopnje zato odločalo, brez da bi pri tem v nasprotju z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP (ne bis in idem) ter tretjega odstavka 189. člena ZPP (prepoved litispendence) zašlo v kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno izpostavlja tudi pritožba.

9. Po obrazloženem se tako pokaže, da je v predmetni zadevi potrebno presoditi zgolj, ali v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank sodijo tudi njegovi prihranki na deviznih hranilnih knjižicah v R. A. V okviru dispozitivnega pravdnega postopka pa je to vprašanje potrebno obravnavati zgolj v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) in upoštevaje vezanost sodišča na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank in v tej povezavi predlagane dokaze (prvi odstavek 7. člena ZPP), upoštevajoč pri tem pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Izhajajoč iz navedenega pa se izpodbijana odločitev pokaže kot pravno pravilna.

10. Da je imel pokojni oče pravdnih strank v R. A. pri R. v L. ter v S. odprti devizni hranilni knjigi, v obravnavani zadevi niti ni sporno, saj je tožena stranka tožbenim trditvam o tem pritrdila. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2008 je sama navedla še številki računov in podatek o približni višini denarnih sredstev na teh. Hkrati pa je zatrdila tudi, da sredstva na teh računih ne spadajo v zapuščino, saj so bila ustvarjena z delom in prihranki toženih strank.(2) Pojasnila je še, da se na obeh računih posluje z geslom »karavan,« zato tega na zahtevo tožeče stranke pri bankah več ni potrebno preverjati. Ob navedenem pa je tožena stranka kot neresnične opredelila še navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi ji pokojni oče že pred izročitvijo kmetije izročal precejšnja denarna sredstva prav iz teh računov. Dodala je, da ji ni znano, da bi bili opravljeni kakšni večji dvigi, iz katerih naj bi prejela denarna sredstva, prav tako pa ji ni znano v kakšen namen in v kakšni višini ter zakaj naj bi ta sredstva prejela. Zapustnik je bil izredno varčen ter skrben in toženim strankam nikoli ni dajal daril v obliki izročanja kakršnihkoli denarnih zneskov. Za primer, ko bi tožeča stranka ugotovila višino denarnih sredstev, ki naj bi ji bila izročena, kdaj, v kakšen namen in iz katerega računa naj bi ji bila izročena, pa si je tožena stranka pridržala podati dodatne dejanske navedbe. Enako je storila tudi glede zatrjevanj tožeče stranke o denarnih sredstvih pokojnega očeta na računih v R. A. v domnevni višini 12 milijonov šilingov. Ob tem, ko je izpostavila, da ji denarna sredstva v takšni višini na računih v R. Av. niso poznana, pa je tožena stranka še enkrat poudarila, da je vsa ostala denarna sredstva ustvarila sama in so bila pridobljena izključno iz sredstev kmetije, tudi po obdobju leta 2002 in kot takšna ne morejo biti predmet zapuščine. Pooblaščenec tožeče stranke je na istem naroku sicer prosil za 15 dnevni rok, da se izjasni o obsežnih navedbah tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje stopnje s sklepom tudi dodelilo (list. št. 71). Pregled zadeve pa vendar pokaže, da tožeča stranka stališč v zvezi z že zgoraj povzetimi pravočasnimi zatrjevanji tožene stranke v postavljenem roku ni podala, zato je ob uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno zaključiti, da jih ni (obrazloženo) prerekala. Ker po toženi stranki pravočasno zatrjevana pravno relevantna dejstva v posledici navedenega štejejo kot priznana, narekujejo pa sklep, da denarna sredstva na računih pokojnika pri R. v L. ter S., R. A., dejansko pripadajo toženi stranki, saj so bila ustvarjena z njenim delom ter prihranki, je predmetni tožbeni zahtevek že zgolj iz tega razloga pravilno zavrnjen. Zaradi navedenega stanja na teh računih v okviru dokaznega postopka niti ni bilo potrebno ugotavljati. Po obrazloženem to dejstvo za odločitev v predmetni zadevi namreč ni pravno pomembno.

11. Tožeča stranka je v predmetnem postopku sicer zatrjevala, da naj bi imel pokojni oče pravdnih strank ob že zgoraj navedenih računih v R. A. odprte še tudi druge hranilne vloge, kar izpostavlja tudi sedaj v pritožbi, vendar pa dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla (215. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po tem, ko je tožeča stranka izkazala, da teh podatkov ne more pridobiti sama, uradne poizvedbe o računih pokojnega očeta pravdnih strank pri bankah v R. A. opravilo na podlagi Uredbe sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. 5. 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bilo tožeči stranki pojasnjeno že v postopku na prvi stopnji (dopisi na list. št. 210, 215, 226a, 226b, 234 in 249), tudi sama pa je dne 21. 4. 2010 in 28. 6. 2010 vpogledala v predmetni pravdni spis (list. št. 218 in 235). Tako izveden dokazni postopek pa je pokazal, da razen pri R. v L. ter v S. pokojni v R. A. ni imel odprtih drugih računov. Navedbe tožeče stranke o tem pravno relevantnem dejstvu, z ozirom, da drugih trditev in dokazov v tej smeri ni ponudila, tega pa ne stori niti v pritožbi, kjer se na fotokopije hranilnih knjižic sicer sklicuje, vendar jih v dokaz ne predloži oziroma predlaga, da slednje predloži tožena stranka, so tako ostale zgolj na ravni pavšalnih zatrjevanj. Na pomanjkljivost trditvene podlage pa je v postopku na prvi stopnji, ko si je pridržala pravico do navajanja novih dejstev, smiselno opozorila že tožena stranka. Nenazadnje pa ne gre spregledati, da zahtevek, naj se ugotovi, da v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank zraven denarnih sredstev pri R. v L. in S. sodijo tudi denarna sredstva pri drugih bankah v R. Av., s tožbo niti ni uveljavljan. Sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato ni imelo podlage, da bi o tem meritorno odločalo.

12. Na osnovi zatrjevanj tožeče stranke, da je oče že pred izročitvijo kmetije toženi stranki iz sredstev na svojih računih v R. A. izročil precejšnje denarne zneske kot darilo, je sodišče prve stopnje sicer pravilno sklepalo, da tožeča stranka s temi uveljavlja prikrajšanje nujnega dednega deleža zaradi oporočnega razpolaganja zapustnika. Za presojanje utemeljenosti teh tožbenih trditev pa, četudi je to storilo zgolj z namenom podkrepitve že pravilno sprejete odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz drugih že zgoraj obravnavanih razlogov, pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni imelo osnove. Ob tem, ko je sicer ugotoviti, da tožeča stranka svojih zatrjevanj o prikrajšanju nujnega deleža zaradi neodplačnega razpolaganja zapustnika v času življenja niti ni v potrebni meri konkretizirala (na primer vsaj z navedbo višine podarjenih zneskov), namreč ne gre spregledati, da tožeča stranka svojo dedno pravico (nuji delež) uveljavlja v okviru zapuščinskega postopka. V okviru predmetne pravde, kjer kot že izpostavljeno sodišče odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), pa je medtem potrebno presoditi zgolj, ali v tožbenem zahtevku opredeljeno premoženje sodi v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank. Držijo sicer prvostopenjske ugotovitve, da je oče pravdnih strank s svojim premoženjem razpolagal ne le s pogodbo o preužitku z dne 14. 6. 2002, temveč tudi z oporoko v obliki notarskega zapisa z istega dne. Z ozirom, da je bila ta v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank (zadeva II D 426/2004) na naroku dne 1. 7. 2004, kjer je bila osebno navzoča tudi tožeča stranka, zastopana po kvalificiranem pooblaščencu - odvetniku, razglašena (Zapisnik o razglasitvi pismene oporoke, skupaj z oporoko - list. št. 11 do 15 zapuščinskega spisa), tožeča stranka pa jo je priznala (list. št. 27 zapuščinskega spisa), pa sodišče druge stopnje izhaja iz prepričanja, da je slednja z njeno vsebino seznanjena. Na podlagi te oporoke je zapustnik po svoji smrti vse svoje nepremično kot premično premoženje, prav tako pa morebitne prihranke, sicer res zapustil toženi stranki, hkrati pa ji je naložil, da tožeči stranki kot svojemu bratu izplača denarni znesek v višini 20.000.000,00 takratnih SIT (sedaj 83.458,52 EUR), v kolikor tega zneska ta ne bi prejel že od samega zapustnika, ki mu ga ta sicer nudi, vendar ga noče sprejeti. Takšno oporočno določilo sicer utemeljuje zaključek, da je pokojni oče pravdnih strank v svoji oporoki skladno s 27. členom Zakona o dedovanju (ZD)(3) določil, da tožeča stranka kot nujni dedič svoj dedni delež prejme v denarju. Z ozirom, da pa tožeča stranka dajatvenega tožbenega zahtevka zaradi prikrajšanja nujnega deleža v predmetnem postopku ni postavila, se bo z vprašanjem, ali že zgoraj navedeni znesek, glede katerega ni odveč pojasniti, da tožeči stranki na podlagi oporoke pripada, zadošča za pokritje njenega nujnega deleža oziroma v kakšnem obsegu je ta morebiti prikrajšan, ukvarjalo zapuščinsko sodišče. 13. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Povrnitev stroškov vloženega odgovora na pritožbo sicer uveljavlja tožena stranka, vendar jih z ozirom, da njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve, krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Pojasniti velja, da je bila predmetna tožba sprva vložena tudi zoper ID (mlajšega), brata pravdnih strank. Z ozirom, da je bila tožba zoper njega na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2008 umaknjena, s čemer se je ID strinjal, pa je bil s sklepom prvostopenjskega sodišča III P 1086/2005 z dne 27. 3. 2008 predmetni pravdni postopek zoper njega ustavljen.

Op. št. (2) : Po podanem umiku tožbe zoper ID je slednji na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2008 na toženo stranko VK, z ozirom, da sta se v predmetni pravdi oba sklicevala na 32. člen Zakona o o dedovanju (ZD), cediral vse svoje terjatve iz naslova 45-letnega dela na kmetiji in vlaganja svojih denarnih sredstev v ohranitev in povečanje vrednosti kmetije.

Op. št. (3) : 7. člen ZD: »Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju.«