Jedro

V primeru nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oz. o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe.

V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 42.505,89 EUR in odločilo, da se tožnikova in toženkini terjatvi iz izvršilnih zadev Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni I 149/2010 in I 151/2010 pobotata do zneska 42.505,89 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče v zavrnilnem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da se razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Stališče sodišča druge stopnje glede posledic nevložitve predloga za izdajo dopolnilne sodbe je zmotno. Nasprotuje razlogom sodbe in listinam v spisu. Opozarja, da je zoper toženko uveljavljal plačilo 120.036,54 EUR. Sodišče prve stopnje je odločalo o celotnem zahtevku in mu delno ugodilo. V tč. 21 sodbe je navedlo, da je v preostalem delu zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o njegovi pritožbi imelo na voljo le dve možnosti - odločiti o tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del ali pa sodbo sodišča prve stopnje zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo razveljaviti. Odločilo pa se je za tretjo možnost in breme prevalilo na stranko, ki ni po vloženi tožbi vložila še prošnje za njeno reševanje. Sodba za stranko ne sme biti akt presenečenja, kot je to v konkretni zadevi. Sodišče je postavilo izvedenca finančne stroke. Iz njegovega mnenja, v nasprotju z zaključkom sodišča, izhaja, da so se pri tožniku pojavile spremenjene okoliščine, saj se je plača, ki je bila osnova za prejšnje zahtevke, zvišala, zato ne drži, da bi tožnik ne dokazal obstoja spremenjenih okoliščin. Obe stranki sta sprejeli izvedensko mnenje, sodišče pa ga ni uporabilo. Ker se sodišče nanj ni oprlo, se postavlja vprašanja, ali s tem ne ščiti toženke. Toženka je podala pobotni ugovor. Tožnik mu ni oporekal. Navezujoč na prej navedeno pa se sprašuje, zakaj ga je sodišče upoštevalo, ko pa je bil podan po tem, ko je bila prva sodba razveljavljena. Ker sta bili pravdni stranki različno obravnavani, gre za kršitev načela enakosti. Sodišče je nasprotno stališču tožnika zaključilo, da je 20 % sokriv. Trdi, da ni soodgovoren in navaja razloge. Sodišče naj ugodi zahtevi za plačilo obresti v časovnem obdobju mesečne zapadlosti posameznega zneska. Sodišče je zamudne obresti očitno računalo od letnega seštevka, s tem pa tožnika še dodatno prikrajšalo.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 120.036,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 42.505,89 EUR in to pobotalo z judikatnima terjatvama toženke. O presežku vtoževane tožnikove terjatve v izreku sodbe ni odločilo.

Zmotno je stališče revidenta, da je takšno pomanjkljivost mogoče odpraviti v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, saj jo po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o delu zahtevka tožnika sploh ni bilo (pravnomočno) odločeno.(1) V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevku, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo (in tudi pojasni, zakaj), ne gre za absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za položaj iz 325. člena ZPP.(2) Tako se kot pravilno izkaže razlogovanje višjega sodišča, da v primeru, kot je konkretni, ko je sodišče prve stopnje v izreku svoje odločbe (pomotoma) izpustilo odločitev o delu zahtevka, pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP). Ta je namreč institut, (posebej) predviden namesto oziroma poleg pritožbe za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, do kakršne je prišlo (tudi) v obravnavani zadevi – nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je (bilo) predmet pravde. Sodbo (lahko) dopolni (zgolj) tisto sodišče, ki je obravnavano napako zagrešilo, pa še to ne po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke, ki je vezan na (prekluzivni) rok petnajstih dni od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP).(3) Takšnega predloga tožnik ni podal. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena.(4)

7. (Procesni) ugovor pobota lahko stranka poda do konca glavne obravnave.(5) Zakaj naj bi bil ta prepozen, revident ni konkretizirano pojasnil. Da bi bila posamezna dejstva oz. dokazi, ki ga utemeljujejo podani prepozno (286. člen ZPP), ne zatrjuje. Odločitev o pobotu kot taka ne more predstavljati kršitve načela enakosti. Tožniku velja še pojasniti, da je o začetku teka zakonskih zamudnih obrestih odločeno, kot se zavzema v reviziji (glej toč. 20 sodbe sodišča prve stopnje).

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi reviziji obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Sodišče o tožbenem zahtevku odloči v izreku sodbe, ki edini postane pravnomočen; pravnomočnost se ne nanaša na ugotovitve o pravnorelevantnih dejstvih in na stališča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe. Vsebino pravnega varstva, ki ga sodišče daje tožniku proti tožencu, opredeljuje izrek sodbe.

Op. št. (2): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 344/2010 in II Ips 706/2003. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 311. Op. št. (3): Pritožba se za takšen predlog stranke šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP).

Op. št. (4): Prim. L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, str. 196. S. Triva, M. Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 592. Juhart, J., Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 438. Op. št. (5): Prim. J. Juhart, Pobotanje v pravdi, ZZR PF Ljubljana 1959, Državna založba Slovenije, str. 95.