Jedro

Dolžnika imata položaj realnega oziroma zastavnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, saj sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile že pred tem obremenjene s hipoteko. Upnik od hipotekarnega dolžnika ne more zahtevati plačila dolga, zahteva pa lahko prodajo nepremičnine, iz katere se bo dolg poplačal. Dejstvo, da dolžnika, ki sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah po vknjižbi zastavne pravice in vpisu zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, nista stranki notarskega zapisa in da nista podala soglasja z njegovo neposredno izvršljivostjo, na veljavnost in izvršljivost notarskega zapisa nima nobenega vpliva in ne predstavlja ovire, da se zastavni upnik poplača iz zastavljenih nepremičnin, četudi sta bili hipoteki tedaj ustanovljeni v breme takratnega prodajalca, investitorja in lastnika stanovanj.

Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnikov z dne 29. 10. 2024 zoper sklep o izvršbi zavrne (I. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnikov za prekinitev izvršilnega postopka, ki sta ga podala v ugovoru z dne 29. 10. 2024, zavrne (II. točka izreka sklepa) in da dolžnika sama krijeta svoje stroške ugovora z dne 29. 10. 2024 (III. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožujeta dolžnika. Navajata, da sta stranki notarskega zapisa (izvršilnega naslova) upnik in družba A. d.o.o., dolžnika pa sta vstopila v lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile zastavljene upniku iz strani družbe A. d.o.o. Obe hipoteki sta bili ustanovljeni (in tudi vknjiženi v zemljiško knjigo) v breme takratnega investitorja (in lastnika) ter prodajalca stanovanj, gospodarske družbe A. d.o.o. (kasneje v stečaju in zatem izbrisana iz sodnega registra). Družba A. d.o.o. je še pred pričetkom stečajnega postopka sklenila prodajno pogodbo in odplačno prenesla lastninsko pravico na obravnavanih posebnih delih v etažni lastnini na oba dolžnika kot nova (so)lastnika teh posebnih delov. Prenehanje zastavne pravice zaradi poteka časa (prekluzivnega roka) predstavlja t.i. nepravi opozicijski razlog, medtem, ko prenehanje zavarovane terjatve, kateri je zastavna pravica (kot pravica stvarnega zavarovanja) akcesorna, predstavlja pravi opozicijski razlog, ter ga izvršilno sodišče tudi mora obravnavati in je zanj pristojno. Prav glede tega ugovornega razloga je izvršilno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje (ker ni izvedlo predlaganih dokazov), kar je posledično pripeljalo tudi do vsebinske izvotlitve ustavno zagotovljene pravice dolžnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dolžnika sta poleg tega svoje obveznosti (dolgove iz naslova obligacijskega razmerja) iz prodajne pogodbe z družbo A. d.o.o. v celoti izpolnila, pri čemer je to dejstvo (torej izpolnitev) že

ab initio

poznano tudi upniku. Prodajalec (družba A. d.o.o.) se je tudi s pogodbo zavezal, da bo priskrbel ustrezno izbrisno dovoljenje za izbris obeh obravnavanih hipotek iz zemljiške knjige, pri čemer je s to okoliščino bil seznanjen in se je tega dejstva tudi zavedal tudi pravni prednik upnika iz predmetnega postopka - Banka B. Obligacijske pravice sicer učinkujejo relativno, vendar dejstvo poznavanja usode obligacijskega razmerja (kamor šteje tudi njegova izpolnitev) tvori notranje razmerje tudi do tretjega subjekta, ki je udeleženec tristranskega obligacijskega razmerja, s čimer nastopijo tudi ugovori dolžnika v tristranskem razmerju. Hipotekarni upnik namreč od tega trenutka dalje ni več v položaju dobrovernosti glede obstoja in poplačila terjatve iz strani kupcev (kot dolžnikov), temveč bi mogel in moral od izpolnitve dalje uveljavljati poplačilo od družbe A. d.o.o. kot svojega temeljnega dolžnika. V takšnem položaju prične ugovor prenehanja terjatve učinkovati v kavzalnem (notranjem) razmerju. Dolžnika sta z namenom dokaza v ugovoru predlagala tudi njuni zaslišanji. Dolžnika sta o poplačilu terjatve v celoti obvestila DUTB že leta 2017, prav tako sta o tem obvestila predstavnike SDH d.d. na sestanku v prostorih SDH d.d. dne 8. 7. 2024 ter nato še z dokazili po elektronski pošti vsem zgoraj navedenim predstavnikom dne 30. 7. 2024. Vsa dejstva, ki se nanašajo na zgoraj navedena plačila, bi dolžnika potrdila na predlaganem zaslišanju. Ker sta dolžnika v obravnavani zadevi ugovarjala obstoj terjatve zastavnega upnika, obstoji med strankama tega postopka nasprotje o dejstvih, ali je s hipoteko zavarovana terjatev zastavnega upnika že prenehala zaradi poplačila ali ne. V takšnem položaju bi moralo izvršilno sodišče dolžnika in izvršilnega upnika napotiti na pravdo. Takšen opozicijski položaj potrjuje tudi naša sodna praksa, ki razloguje, da obveznost hipotekarnega dolžnika preneha, če in ko preneha zavarovana terjatev, saj zastaviteljeva obveznost za tuj dolg ni odvisna od obstoja odgovornosti glavnega dolžnika za ta dolg, temveč od obstoja samega dolga (sklep VSK, opr. št. II Ip 255/2023). Ker sta dolžnika (poleg nepravega opozicijskega razloga prenehanja same hipoteke zaradi preteka prekluzivnega roka) v ugovornem postopku uveljavljala (zatrjevala in dokazno izkazovala) tudi prenehanje same (s hipoteko) zavarovane terjatve zaradi izpolnitve in učinka takšne izpolnitve v kavzalnem razmerju, predstavlja slednje očiten in izrazit primer ugovora po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga izvršilno sodišče mora obravnavati in je zanj tudi pristojno. Kolikor so med strankami sporna dejstva glede samega prenehanja zavarovane terjatve, dometa notranjega razmerja, obstoja dobre vere ipd., pa gre pri tem za obstoj spornih dejstev, od katerih je odvisna uveljavitev same pravice v izvršilnem postopku. V takšnih primerih mora izvršilno sodišče prekiniti izvršilni postopek in stranke napotiti na pravdni postopek, v katerem bo pravdno sodišče (pravnomočno) ugotovilo dejstva, od katetrih sta odvisna obstoj in uveljavljivost same (s hipoteko) zavarovane terjatve, ki predstavlja pravi opozicijski razlog po 11. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ocenjevanje substanciranosti in relevantnosti navedb, ki ju kot razlogovalna argumenta navaja izvršilno sodišče, sta v pristojnosti pravdnega sodišča. V razmerju obligacijski upnik, dolžnika in hipotekarni upnik obstoji spor oz. nasprotje o dejstvu, ali je hipotekarna terjatev zastavnega upnika prenehala zaradi poplačila dolga ali ne. Zato bi moralo izvršilno sodišče dolžnika in izvršilna upnika napotiti na pravdo. Hkrati je sodišče tudi arbitrarno poseglo v ustavno zagotovljeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Hipoteka je odvisna (akcesorna) pravica, saj je njena pravna usoda (nastanek, prenos, prenehanje) odvisna od obstoja (nastanka, prenosa, prenehanja) zavarovane terjatve (prim. sklep VSK, opr. št. II Ip 255/2023 z dne 21.9.2023). Zato je izvršilno sodišče napačno opredelilo domet svoje pristojnosti. Dolžnika sta v ugovornem postopku izpostavila tudi t.i. nepravi opozicijski razlog, ki je v okoliščini prenehanja hipoteke zaradi preteka zakonsko določenega prekluzivnega (oblikovalnega) roka za njeno veljavnost. V primeru, če bo pravdni postopek na podlagi vložene tožbe iz strani dolžnikov rezultiral v ugotovitvi prenehanja hipoteke ter posledično njenem izbrisu iz zemljiškega knjige (ugoditvi zahtevka na izdajo izbrisne pobotnice s strani upnikov v tem postopku), bo tudi izvršilni naslov upnika v tem postopku ostal brez materialnopravnega temelja, kar predstavlja nepravi opozicijski razlog, ki potencialno povzroči položaj nedopustnosti izvršbe. Izvršilno sodišče sicer glede tega ugovora razloguje, da slednji ne predstavlja pravega opozicijskega razloga, ki bi bil v pristojnosti odločanja izvršilnega sodišča v okviru ugovornega postopka. Vendar je dejstvo vložitve tožbe tudi zakonski razlog za odlog izvršbe in upnika sta na stališču, da bi izvršilno sodišče moralo preizkusiti ta razlog tudi iz vidika vsebinske izpolnjenosti pogojev (predpostavk) za odlog izvršbe iz 71. člena ZIZ. Dolžnika sta tudi v delu predloga svojega ugovora izvršilnemu sodišču predlagala, da to predmetni izvršilni postopek prekine do pravnomočnosti odločitve pravdnega sodišča v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi tožbe dolžnikov zoper upnika iz predmetnega postopka. Posledično sta dolžnika na stališču, da so a maiore ad minus podani pogoji za odločanje o odlogu izvršbe na podlagi obstoja t.i. nepravega opozicijskega razloga, katerega obstoj (poleg zatrjevanja obstoja pravnega opozicijskega razloga prenehanja zavarovane terjatve) zatrjujeta dolžnika. Priglašata pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 1900/08 z dne 11. 8. 2008, ki obsega pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 0001 z dne 11. 8. 2008, pogodbo o zastavi nepremičnin št. 0/2008 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, in neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 188/2010 z dne 23. 2. 2010, ki obsega pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 0001 z dodatkom št. 1, št. 3 in dodatkom št. 4, pogodbo o zastavi nepremičnin št. 166/2010 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnin po 146. členu SPZ in po 142. členu SPZ, zoper dolžnika kot nova lastnika zastavljenih nepremičnin.

5.Drži uvodoma sicer, da dolžnika nimata lastnosti strank izvršilnih naslovov, vendar pa imata položaj realnega oziroma zastavnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, saj sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile že pred tem obremenjene s hipoteko. Upnik od hipotekarnega dolžnika ne more zahtevati plačila dolga, zahteva pa lahko prodajo nepremičnine, iz katere se bo dolg poplačal. Dejstvo, da dolžnika, ki sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah po vknjižbi zastavne pravice in vpisu zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, nista stranki notarskega zapisa in da nista podala soglasja z njegovo neposredno izvršljivostjo, na veljavnost in izvršljivost notarskega zapisa nima nobenega vpliva in ne predstavlja ovire, da se zastavni upnik poplača iz zastavljenih nepremičnin, četudi sta bili hipoteki tedaj ustanovljeni v breme takratnega prodajalca, investitorja in lastnika stanovanj, A. d.o.o.

6.Če pride po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa do spremembe lastništva na nepremičnini, pri kateri je zaznamovana neposredna izvršljivost, mora namreč dopustiti neposredno izvršbo na taki nepremičnini tudi vsakdo, ki pridobi lastninsko pravico po trenutku zaznambe neposredne izvršljivosti (prim. drugi odstavek 142. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Z vpisom zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiško knjigo je namreč omogočeno, da se s tem dejstvom seznanijo tudi vsi kasnejši pridobitelji nepremičnine, pri kateri je bila zaznamovana neposredna izvršljivost.

7.Dolžnika sta v ugovoru in sedaj v pritožbi uveljavljala tudi ugovor prenehanja hipoteke, na podlagi tretjega odstavka 154. člen SPZ. Glede ugasnitve hipoteke zaradi poteka časa tudi višje sodišče pojasnjuje, da je treba pri hipoteki razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige (prvi odstavek 154. člena SPZ), ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine (prim. 29. člen Zakona o zemljiški knjigi ZZK-1). Povedano drugače, ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke, zaradi poteka časa po peti alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ, daje šele pravico zahtevati njen izbris, formalno pa hipoteka do trenutka dejanskega izbrisa še vedno obstaja in skladno s publicitetnimi učinki zemljiške knjige izvršilno sodišče tudi veže. Zato izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek (206. člen ZZK-1 in naslednji) oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila (drugi odstavek 211. člena ZZK-1), ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja. Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno sodišče v primeru, kadar hipoteka še ni formalno izbrisana iz zemljiške knjige, ne more presojati, saj temu izvršilni postopek niti ni namenjen. Hipoteka praviloma nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (vpisno načelo) in je tako vpis v zemljiško knjigo konstitutiven. Takoj ko pride do vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, nastopi domneva, da je vpisana oseba tudi nosilec te pravice, nasprotno trditev je treba šele dokazati (publicitetno načelo; četrti odstavek 5. člena ZZK-1). Zato se vpisana hipoteka šteje kot veljavna, vse dokler ni izbrisana iz zemljiške knjige. Ena od posebnosti zemljiškoknjižnega prava je namreč ta, da se morajo pravice materialnega prava uklanjati pravicam formalnega prava

, zato prenehanje hipoteke v materialnopravnem smislu

samo zase ne pomeni že tudi prenehanja te pravice. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnik ne more uspeti z ugovornim sklicevanjem na podano pisno zagotovilo prodajalca o pridobitvi izbrisnih pobotnic, saj je hipoteka v zemljiški knjigi še vedno vpisana in vse do njenega izbrisa (tudi izvršilno sodišče) veže.

Pritožbeno vztrajanje, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem obstoja hipoteke, je zato pravno zmotno, nenazadnje pa instrumentarij izvršilnega postopka reševanju takih vprašanj niti ni namenjen. Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in dolžnikoma kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

8.Tudi trditve, da sta dolžnika izpolnila svoje obveznosti iz prodajne pogodbe med njima in družbo A. d.o.o., so neutemeljene. Dolžnika namreč trdita, da sta družbi A. d.o.o. poplačala kupnino za stanovanje, torej izpolnila sta obveznost iz prodajne pogodbe do te družbe. Navedeno pa niti ne predstavlja iste terjatve, kot je terjatev upnika do glavnega dolžnika A. d.o.o., za katero dolžnika odgovarjata kot hipotekarna dolžnika s svojim zastavljenim premoženjem. Plačilo terjatve prodajalcu samo po sebi ne povzroči nikakršnih pravnih učinkov na terjatev upnika do prodajalca in ne drži, da naj bi zaradi tega, ker naj bi upnik za to poplačilo izvedel, ta moral od te izpolnitve dalje uveljavljati poplačilo le od temeljnega dolžnika, torej, da naj bi ugovor prenehanja terjatve pričel učinkovati v "kavzalnem, notranjem" razmerju. Tega ne določa noben zakonski predpis, dolžnika pa tudi ne uveljavljata, da bi z upnikom sklenila tovrstni dogovor. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko o plačilu terjatve do prodajalca in o obvestilu DUTB ni zaslišalo dolžnikov in predlaganih prič. Četudi bi prodajalec dolžnikoma zagotovil, da bo priskrbel ustrezno izbrisno dovoljenje, pa takšna obljuba nima enakega učinka, kot če bi jo dolžnikoma dal sam hipotekarni upnik. Navedeno pa bi tudi sicer imelo pomen le v pravdnem postopku, saj kot že pojasnjeno izvršilno sodišče vpisana hipoteka veže vse do njenega izbrisa.

9.Prav tako v tej zadevi ni podana situacija, ko bi izvršilno sodišče stranki moralo napotiti na pravdo. ZIZ v 59. členu namreč napotitve na pravdo za nedopustnost izvršbe ne predvideva (niti taka tožba ne zadrži izvršbe), dopustna pa je le, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (in so bila med strankami sporna). Zadeva VSK II Ip 225/2023 se ne nanaša na enako dejansko situacijo, kot v obravnavanem primeru. Hipotekarni dolžnik namreč jamči za terjatev v višini, kot izhaja iz izvršilnega naslova in je vpisana v zemljiški knjigi, ne glede na stečaj glavnega dolžnika. Nastanek hipoteke namreč povzroči, da za isto obveznost (hkrati) odgovarjata dve osebi, in sicer glavni dolžnik za zavarovano obveznost neomejeno, hipotekarni dolžnik, ki ni hkrati glavni dolžnik, pa omejeno do višine, do katere je terjatev mogoče poplačati iz vrednosti nepremičnine, obremenjene z hipoteko za terjatev glavnega dolžnika. Hipotekarni dolžnik je tako porok z omejeno odgovornostjo za obveznost glavnega dolžnika (glej dr. Nina Plavšak, Učinek prenehanja glavnega dolžnika na hipoteko za tujo obveznost, Pravna praksa, št. 22, leto 2012, str. 22 in sklep VSL II Ip 3765/2017).

10.Izvršilno sodišče je, kot je že pojasnjeno, vezano na hipoteko in v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke. Zato so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da ker ugotavljanje materialnopravnega prenehanja hipoteke v okviru izvršilnega postopka ni dopustno, izvršilno sodišče v okviru podanega ugovora dolžnikov v določbi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nima ustrezne podlage za prekinitev predmetnega postopka. Kolikor pa bosta dolžnika v drugih postopkih dejansko dosegla izbris hipoteke, vpisane na njunih nepremičninah, pa bo navedeno smiselno upoštevno kot razlog za ustavitev izvršbe po 76. členu ZIZ. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni poseglo v ustavni pravici dolžnikov po 22. in 25. členu Ustave, niti ni napačno opredelilo dometa svoje pristojnosti.

11.Drži sicer, da je vložitev tožbe zaradi ugotovitve neveljavnosti pogodbe, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, eden od objektivih pogojev za predlaganje odloga izvršbe na podlagi 71. člena ZIZ. Vendar pa dolžnika predloga za odlog izvršbe nista podala. Ne drži, da so že na podlagi podaje predloga za prekinitev postopka podani pogoji za odločanje o odlogu, saj predlog za odlog v predlogu za prekinitev izvršbe ni zajet in uporaba argumenta a maiore ad minus ni primerna. Predlog za odlog z ustrezno trditveno podlago in dokazili pa lahko dolžnika vse do konca pravdnega postopka po vloženi tožbi še vedno podata.

12.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Načeli javnosti in publicitete (4. in 6. člen ZZK-1) ter vpisno načelo (7. člen ZZK-1).

2Tratnik M., Rijavec V., Keresteš T., Vrenčur R., Stvarnopravna zavarovanja, Inštitut za reševanje sporov in primerjalno pravne študije, Maribor 2001, str. 78.

3Prim. 154. člen SPZ.

4Prim. VSL sklep I Ip 2298/2019 z dne 26. 3. 2020, na katerega se sklicuje že sodišče prve stopnje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 142, 142/2, 154, 154/1, 154/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.