Jedro

V primeru, da istovetnost ni ugotovljena na podlagi ustreznih dokumentov, je pristojni organ v skladu s 1. alineo 29. člena ZAzil dolžan ugotavljati istovetnost z zaslišanjem, v tem času pa je treba prosilcu omejiti gibanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 29.8.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 37/06 - sklep US RS) tožniku, ki trdi, da je A.A., omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 29.8.2006 do dne 29.11.2006. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (ugotovila je, da prosilec za azil ne poseduje nobenega dokumenta o izkazovanju identitete) in suma zavajanja ali zlorabe azilnega postopka (lastnoročno prošnjo za azil je podal šele po 43 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije). Tožnik je bil dne 12.7.2006 prijet na železniški postaji v Sežani (depeša PP Sežana z dne 12.7.2006, odločba PP Sežana z dne 12.7.2006), prošnjo za azil pa je lastnoročno napisal dne 24.8.2006 (na predpisani obrazec dne 29.8.2006). Sodišče prve stopnje sledi sklepanju tožene stranke, da je podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka s tem, da je tožnik vložil prošnjo za azil zaradi odložitve prisilne odstranitve iz države. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu, tožena stranka pa je tudi pravilno utemeljila oba razloga, zaradi katerih je tožniku začasno omejila gibanje.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sobo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi ugovore, ki jih je navajal v tožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke: da bi bila omejitev gibanja morda lahko utemeljena le v primerih, kadar bi tožena stranka razpolagala s kakšnimi dokazi v smeri, da prosilec za azil navaja neresnične podatke glede svoje identitete; v primeru prosilcev za azil ne gre za kazenski postopek in tako ni treba zagotoviti navzočnosti v postopku z omejitvijo gibanja; prosilci za azil se lahko kadarkoli vrnejo v izvorno državo in zato ni potrebe za zagotavljanje njihove navzočnosti do konca postopka; določbe ZAzil o omejitvi gibanja nimajo podlage v Ustavi RS in so po njegovem mnenju v nasprotju z vsemi veljavnimi predpisi, ki urejajo varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Navaja še, da v obravnavani zadevi prosti preudarek, ki ga toženi stranki omogoča ZAzil glede odločanja o omejitvi gibanja, ni bil pravilno uporabljen. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Prosilcu za azil se lahko po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji. Tudi ni sporno, da v azilnem postopku tožena stranka ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi ni imel nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Ugotovitev istovetnosti prosilca za azil pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča bistvenega pomena za nadaljevanje azilnega postopka. Tožena stranka zato pravilno ugotavlja, s čimer se strinja tudi sodišče prve stopnje, da je v primeru, da istovetnost ni ugotovljena na podlagi ustreznih dokumentov, pristojni organ v skladu s 1. alineo 29. člena ZAzil dolžan ugotavljati istovetnost z zaslišanjem in v nadaljevanju oceniti verodostojnost podanih izjav. V tem času do zaslišanja in ocene verodostojnosti pa je treba prosilcu omejiti gibanje, saj prosilcu, pri katerem identiteta ni nesporno ugotovljena, tudi ni mogoče izdati izkaznice v skladu z določbami 57. člena ZAzil (izkaznica prosilca za azil), ki velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in s katerim prosilec za azil lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz 43. člena ZAzil, ki mu glede na ta status pripadajo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka glede na okoliščine primera ravnala pravilno, da je tožniku zaradi ugotavljanja istovetnosti začasno omejila gibanje in se pri svoji odločitvi pravilno oprla na določbe 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da je tožena stranka svoje sklepanje, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek, oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil, ker po njenem mnenju obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, da pa v obravnavanem primeru takšen sum obstaja, je tožena stranka tudi obrazložila in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedla utemeljene razloge.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi je tožnik le smiselno ponovil ugovore, ki jih je uveljavljal že v tožbi zoper izpodbijani sklep tožene stranke in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

V obravnavani zadevi niso bile prekoračene meje prostega preudarka, ki je bil po presoji pritožbenega sodišča uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o neskladnosti določb ZAzil o omejitvi gibanja z Ustavo RS, saj ta ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.