Jedro

Ob ugotovitvi, da sta bila dva izvoda oporoke uničena in da je pokojni oporoko hotel uničiti, je tudi odločitev, da je bila oporoka na ta način preklicana, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je oporoka, ki jo je napravil pokojni J.B., neveljavna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je pokojni s tem, ko je uničil dva izvoda oporoke in ko je nedvomno izkazal voljo, da želi oporoko uničiti, oporoko preklical, čeprav je še en izvod oporoke ostal pri toženi stranki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena s tem, ko je sodišče obravnavalo listino kot oporoko, v resnici pa oporoka vsebinsko predstavlja preužitno in darilno pogodbo. Poleg tega je bila tožeča stranka napotena na pravdo zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke zaradi nesposobnosti oporočitelja za razsojanje. Ko s tem ni uspela je prešla na drugačen temelj, preklic oporoke. Pri tem ni dokazano, da je pokojni uničil dva izvoda oporoke. Zaradi tega tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči naloži stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni smelo upoštevati trditve, da je bila oporoka v resnici preužitkarska pogodba, ker je ta trditev v reviziji povsem nova in bi, če bi jo postavila tožeča stranka, predstavljala nedovoljeno spremembo tožbenega zahtevka. Predmet obravnavanja v tej pravdni zadevi je le oporoka in kot takšno sta jo toženca tudi ves postopek obravnavala. Oporoko sta najprej predložila v zapuščinskem postopku in v njem vztrajala, da je oporoka (in ne morebiti pogodbaĐ) veljavna. Zaradi tega je bil zapuščinski postopek prekinjen in tožeča stranka napotena na pravdo z zahtevkom, da oporoka ni veljavna. Toženca sta nato tudi v pravdnem postopku vztrajala pri trditvi, da je oporoka (in torej ne pogodbaĐ) veljavna.

Revizijsko sodišče tudi ni smelo upoštevati ugovora, s katerim toženca nasprotujeta odločanju o preklicu oporoke. Toženca sta se med postopkom spustila v obravnavanje tako opredeljenega zahtevka. Poskušala sta dokazati, da oporoka ni bila preklicana (pripr. spis z dne 11.4.1989, l.št. 61 in glavna obravnava z dne 18.4.1989, l.št. 62 in 63). Nasprotovanje spremembi temelja tožbenega zahtevka šele v revizijskem postopku (po pravnomočnosti sodbe o njem) ni več dopustno.

Toženca nadalje ne moreta uspeti z ugovorom, da pokojni ni uničil dveh izvodov oporoke. Ali je to storil ali ne, je bila stvar dokazovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila uničena, sodišče druge stopnje pa se je s to oceno strinjalo. Izpodbijanje te ocene pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev in ne kršitev ZPP, kar po 3. odstavku 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Revizijsko sodišče mora izhajati iz predpostavke, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določbe pravdnega postopka tako ni podan.

Ker pa je bilo ugotovljeno, da sta bila dva izvoda oporoke uničena in da je pokojni oporoko hotel uničiti, je tudi odločitev, da je bila oporoka na ta način preklicana, materilnopravno pravilna. Izrek sodbe, da je oporoka neveljavna, sicer ni precizen, vendar pa na pravilnost odločitve, ki je v tem, da pravnoveljavne oporoke ni več, ne vpliva.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe.