Jedro

Z izjavo o akceptu se oblikuje abstraktno pravno razmerje med asignatom in asignatarjem, ki daje asignatarju neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata. Zato se asignacije v praksi sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih podpišejo vse tri stranke. Asignat se po podanem akceptu ne more rešiti svoje obveznosti do asignatarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 264,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati 3.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 649,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, primarno pa zmotno uporabo materialnega prava. Navedeni pritožbeni razlog naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je štelo, da preklic asignacije, pooblastila, naročila za izvršitev plačila ni veljaven. Izpostavlja, da je asignacija razmerje treh oseb, ki je sestavljeno iz dveh enostranskih pravnih poslov, zato v pravnotehničnem smislu ne moremo govoriti o pogodbi. Ekonomski namen asignacije je, da se s poplačilom enega dolga poplačata kar dva dolga. V danem primeru pa ni šlo za poplačilo dveh dolgov, saj dolg toženke do P d.o.o. (asignanta) ni obstajal, do dolžniško upniškega razmerja med njima ni prišlo, saj je bila glede na dopis z dne 7. 3. 2011 storitvena pogodba med njima razdrta, še preden se je začela izvajati. Pritožnica nadalje izpostavlja, da asignacija temelji na dveh kavzalnih razmerjih, medtem ko asignat (toženka) in asignatar (tožnik) nista v nobenem pravnem razmerju. Asignatar avtomatično ne pridobi pravice terjati izpolnitve od asignata, temveč lahko šele takrat, ko asignat izjavi, da bo izvršil nakazilo, asignatar zahteva plačilo od asignata. V obravnavani zadevi pa izjave, da bo toženka izvršila plačilo (akcept), po mnenju pritožnice ni bilo, prvostopno sodišče pa naj bi zmotno štelo, da je bila taka izjava dana v trenutku, ko je toženka podpisala asignacijsko pogodbo. Iz te pogodbe z dne 1. 3. 2011, katere vsebino naj bi sodišče prve stopnje nepravilno interpretiralo, namreč nikjer ne izhaja, da asignat sprejema pooblastilo oz. akceptira plačilo do asignatarja, temveč je asignat v njej zgolj izjavil, da bo o izvršitvi nakazila asignanta pisno obvestil. Sicer pa ima po mnenju toženke preklic naročila (pravilno: pooblastila) pravni učinek tudi v primeru, če bi asignat potrdil, da bo plačilo izvršil, posebej v danem primeru, ko ni obstajalo nobeno dolžniško upniško razmerje med asignantom in asignatom (toženko). V skladu s prvim in drugim odstavkom 1046. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč asignant obdrži pravico do preklica pooblastila, ki ga je dal asignatu. Poleg tega je bil preklic pooblastila, ki ga je asignant posredoval asignatu, podan 7. 3. 2011, torej pred rokom, ko bi bilo potrebno izpolniti obveznost iz danega naročila (nakazila) asignanta asignatu. Pritožnica poudarja, da je s pisno asignacijo, podpisano s strani asignata (toženke), sicer tožnik (asignatar) pridobil pravico zahtevati izpolnitev od toženke, vendar tožnik in toženka nista v nobenem medsebojnem realnem kavzalnem razmerju, temveč je njuno razmerje abstraktno. Ker je asignant preklical pooblastilo, toženka ne sme izpolniti nakazila - izvršiti plačila, saj bi s tem ravnala v nasprotju z naročilom asignanta. Asignant ni bil upnik asignata, zato bi z izvršitvijo nakazila med njima nastalo novo dolžniško upniško razmerje (asignat bi moral terjati vrnitev nakazanega zneska od asignanta). Po prepričanju pritožnice je nepravilno prvostopno stališče, da je v skladu s 1036. členom OZ s tem, ko je asignat (toženka) podpisal pogodbo o asignaciji, nastalo med asignatarjem (tožnikom) in asignatom (toženko) neodvisno dolžniško razmerje, ki ni odvisno od razmerja med asignantom in asignatarjem ter od razmerja med asignantom in asignatom. Pravno razmerje, ki nastane med asignatom in asignatarjem v trenutku, ko asignat izjavi, da bo nakazilo izvedel, je po mnenju pritožnice neke vrste nepravo pravno razmerje, abstraktno pravno razmerje, pri čemer toženka ponovno opozarja, da takšne izjave, da bo nakazilo izvedla, nikoli ni dala. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev. Izpostavlja, da pritožnica šele v pritožbi kot pritožbeno novoto zatrjuje, da kot nakazanec (asignat) nakazila nikoli ni sprejela. Pritožbena novota je tudi trditev, da toženka kot asignat ni bila dolžnik asignanta, kar je tudi v nasprotju z njenimi navedbami v odgovoru na tožbo. Poudarja pravilnost prvostopnega zaključka, da po sprejemu nakazila s strani asignata, asignant svojega pooblastila, ki ga je z nakazilom dal nakazancu (asignatu), ne more preklicati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pravno naravo med pravdnima strankama s sklenitvijo asignacijske pogodbe z dne 1. 3. 2011 vzpostavljenega pravnega razmerja. Asignacijo (nakazilo) sestavlja dvoje enostranskih obveznostnih poslov (dvoje pooblastitev). Po določbi 1035. člena OZ pooblašča z asignacijo ena oseba (asignant) drugo osebo (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu to izpolnitev sprejme. V obravnavani zadevi je toženka nastopala v vlogi asignata, tožnik v vlogi asignatarja, nakazovalec (asignant) pa je bila tretja oseba, P d.o.o., kar v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Nakazilo pridobi pravno kvaliteto, če asignat izjavi, da sprejema nakazilo (akcept). Z akceptom pridobi asignatar pravico do direktnega zahtevka proti asignatu. Vendar se tudi s tem ne oblikuje dvostransko obveznostno razmerje med asignatom in asignatarjem, ampak se asignat z akceptom enostransko abstraktno zaveže izpolniti obveznost asignatarju. Z izjavo o akceptu se oblikuje abstraktno pravno razmerje med asignatom in asignatarjem, ki daje asignatarju neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata. Zato se asignacije v praksi sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih podpišejo vse tri stranke. Tudi soglasje asignatarja z asignacijo kot spremenjenim načinom izpolnitve obveznosti ni brez pomena(1).

7. Zgoraj opisani v praksi pogostejši tristranski pravni posel so v obravnavani zadevi z asignacijsko pogodbo z dne 1. 3. 2011 sklenili tudi pravdni stranki in tretja oseba (P d.o.o.), slednja kot asignant. Neutemeljena je pritožbena graja, da toženka v tej pogodbi svojega akcepta v smislu 1036. člena OZ ni podala. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno stališče, da je toženka akcept oziroma sprejem nakazila izrazila že s sklenitvijo in podpisom asignacijske pogodbe z dne 1. 3. 2011, v kateri so uvodoma vloge asignanta, asignata in asignatarja jasno poimensko določene. V njej asignant naroča svojemu dolžniku - asignatu (toženki) in ga pooblašča, da na račun tožnika kot asignatarja nakaže znesek 3.000,00 EUR do 30. 4. 2011 (2. točka pogodbe). V 3. točki pogodbe asignant pooblašča svojega upnika (asignatarja), da nakazani znesek prejme kot plačilo svoje terjatve (le-ta je podrobneje opredeljena v 1. točki pogodbe), asignatar pa v 4. točki pogodbe soglaša s poravnavo navedenih terjatev. V 5. točki pogodbe je toženka izrecno soglašala tudi, da bo o izvršitvi nakazila asignanta pisno obvestila, s čimer je poravnala tudi svojo obveznost. Navedena toženkina dodatna zaveza glede pisnega obvestila o izvršitvi nakazila ne bi imela nobenega smisla, če toženka nakazila ne bi sprejela, kar še dodatno potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka o podanem toženkinem akceptu že s samim podpisom oz. sklenitvijo asignacijske pogodbe. Sicer pa pritožnica šele v pritožbi prvič zatrjuje, da kot nakazanec (asignat) nakazila naj ne bi sprejela, na kar v svojem odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja tudi tožnik. Vendar gre po stališču sodišča druge stopnje pri presoji pomena toženkinega podpisa asignacijske pogodbe konkretne vsebine (ali ga je mogoče šteti kot akcept) tudi za pravno vprašanje, ki ne more biti omejeno s prepovedjo navajanja pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP) .

8. Zaključek o toženkinem sprejemu nakazila (akceptu) ima daljnosežne posledice, ki jih je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno upoštevalo, toženka pa jih s svojo pritožbeno grajo predvsem zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno izpodbija. Kot že zgoraj omenjeno, se je s sprejemom nakazila med asignatom in asignatarjem vzpostavilo abstraktno pravno razmerje, enostranska obveznost asignata, da izpolni asignatarju (enostranski obveznostni posel). Ta enostranska obveznost je v skladu s prvim odstavkom 1037. člena OZ v celoti neodvisna od razmerja med asignantom in asignatom (kritnega razmerja) ter od razmerja med asignantom in asignatarjem (valutnega razmerja). Asignat tako ne more ugovarjati asignatarju, da je izjavil sprejem nakazila, ker je mislil, da je asignantu dolžan, kasneje pa je ugotovil, da mu ni dolžan. To pomeni, da ni dopusten ugovor iz temeljnega posla med njim in asignantom, dopustni so le ugovori iz drugega odstavka 1037. člena OZ(2), kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Za odločitev v obravnavani zadevi nepomembne so zato pritožbene navedbe, v katerih toženka izpostavlja, da njen dolg do P d.o.o. (asignanta) ni obstajal, ker naj bi bila glede na dopis z dne 7. 3. 2011 storitvena pogodba med njima razdrta, še preden se je začela izvajati. Vprašanje obstoja in vsebine pravnega razmerja med asignantom in asignatom po sprejemu nakazila s strani asignata na abstraktno dolžniško razmerje med asignatarjem in asignatom upoštevaje vse zgoraj obrazloženo ne more imeti nobenega vpliva.

9. Pravilna je tudi prvostopna presoja preklica pooblastila, ki ga je v obravnavani zadevi asignant posredoval toženki kot asignatu z dopisom z dne 7. 3. 2011, v katerem jo je obvestil, da je asignacijska pogodba z dne 1. 3. 2011 neveljavna in da bo sam poravnal obveznost do tožnika na drugačen način. Glede na to, da je bil preklic dan po asignatovem sprejemu nakazila ob podpisu asignacijske pogodbe dne 1. 3. 2011, je pravilen prvostopni zaključek, da tovrsten preklic pooblastila v skladu s 1046. členom OZ ni bil več mogoč(3). Pri tem za odločitev ni pomembno v pritožbi izpostavljeno, da je bil preklic pooblastila, ki ga je asignant posredoval asignatu, podan pred rokom, ko bi bilo potrebno izpolniti obveznost iz danega naročila (pravilno: nakazila). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da toženka glede na preklic pooblastila ne sme izpolniti nakazila - izvršiti plačila, ker bi s tem ravnala v nasprotju z navodilom asignanta, sodišče druge stopnje opozarja na že opisano abstraktno naravo dolžniškega razmerja, ki s sprejemom nakazila s strani asignata nastane med njim in asignatarjem. Ker niso dopustni ugovori iz temeljnega razmerja med asignatom in asignantom ne more biti pomembno niti, kakšen vpliv oz. kakšne posledice bo imela za to razmerje izpolnitev obveznosti iz abstraktnega dolžniškega razmerje med asignatom in asignatarjem. Asignat se po podanem akceptu ne more rešiti svoje obveznosti do asignatarja, čeprav bi njena izpolnitev morebiti utemeljevala njegov regresni zahtevek zoper asignanta.

10. Ker je po vsem obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka s podpisom asignacijske pogodbe sprejela nakazilo, katerega asignant s kasnejšim preklicem pooblastila ni več mogel veljavno preklicati, je povsem utemeljeno odločilo, da je dolžna toženka izpolniti z akceptom prevzeto (abstraktno) obveznost do tožnika. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena istega zakona). Le-ti znašajo: nagrada za pritožbeni postopek 196,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 264,50 EUR.

Op. št. (1) : Povzeto po: OZ s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str. 1079. Op. št. (2) : Nakazanec, ki je sprejel nakazilo, more uveljavljati proti prejemniku nakazila samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu.

Op. št. (3) : Prvi in drugi odstavek 1046. člena OZ določata, da lahko nakazovalec (asignant) prekliče pooblastilo, ki ga je z nakazilom dal nakazancu (asignatu), vse dokler nakazanec ne izjavi prejemniku, da sprejema nakazilo, ali dokler ga ne izpolni. Nakazilo lahko prekliče celo, če je v samem nakazilu navedeno, da je nepreklicno, in tudi če bi s preklicem kršil kakšno svojo obveznost do prejemnika.