Jedro

Zahtevek za izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje ne predstavlja čiste denarne terjatve, zato ni dopustno direktno sodno varstvo, ampak bi moral tožnik najprej uveljavnjati notranje varstvo pri delodajalcu po določbah 24. člena ZJU. Za denarno terjatev bi šlo, če tožena stanka tožniku ne bi izplačevala že priznanega dodatka iz tega naslova.

Če delavec zaseda delovno mesto, za katero je kot pogoj določeno znanje jezika manjšine, poleg tega pa je predložil tudi potrdilo o znanju jezika, je njegov zahtevek za izplačilo dodatka utemeljen, ker ni predpisano, s kakšnimi dokazili se znanje jezika manjšine dokazuje.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se a) izpodbijani del sodbe v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se 1. odstavek izreka sedaj v celoti glasi: "Tožniku pripada od dne 30.11.2004 za čas zaposlitve na delovnem mestu "pomočnik komandirja" na PP I, za pasivno znanje italijanskega jezika dodatek k plači za dvojezično poslovanje v višini 3%, zato mu je dolžna tožena stranka obračunati in izplačati neto razliko med izplačano plačo in plačo z upoštevanjem tega dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto razlike (plačilni dan) do plačila, v 8-ih dneh, pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek tožnika za priznanje in izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje za obdobje od 1.1.2000 do 29.11.2004 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne." b) izpodbijani del sklepa v odločitvi o stroških postopka delno spremeni, tako da se sedaj glasi: "Tožnik je dolžan toženi stranki plačati znesek v višini

44.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.5.2005 dalje, v 8-ih dneh, pod izvršbo."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

3. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo toženi stranki obračun in izplačilo razlike plače z upoštevanjem dodatka k plači za dvojezično poslovanje od dne 1.1.2000 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.1.2002 do plačila za neto razliko, nateklo do 20.1.2002, od 20.1.2002 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto razlike do plačila. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je s sklepom (II.) v 1. točki izreka zaradi umika tožbe ustavilo postopek za ugotovitev, da pripada tožniku dodatek k plači v višini 6% za aktivno znanje italijanskega jezika ter za plačilo pripadajoče razlike v plači. V 2. točki izreka je zavrglo tožbo na razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. 907-1244/2004 z dne

19.1.2005. Glede stroškov postopka (III.) pa je odločilo, da krije vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in smiselno zoper odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da zgolj dejstvo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu, kjer je med pogoji za zasedbo določeno znanje italijanskega jezika, ne pomeni, da je s tem izpolnil pogoj pasivnega znanja jezika, za kar bi mu pripadal dodatek k plači za dvojezično poslovanje v višini 3%. Tožnik bi namreč moral svoje znanje italijanščine dokazati z predložitvijo javno veljavne listine o znanju tujega jezika za odrasle s strani Državnega izpitnega centra (verificirane ustanove) oziroma bi bil njegov zahtevek utemeljen, če bi sodišče prve stopnje tekom postopka ugotovilo, da razpolaga z zahtevanim znanjem, česar pa ni storilo. Prav tako pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami razporejen na delovna mesta na Policijski postaji K. in

I., s katerimi je bila določena njegova plača (brez dodatka za znanje tujega jezika). Ker se tožnik zoper odločbe ni pritožil, se je očitno z njihovo vsebino strinjal; poleg tega pa je bil seznjen z višino svoje mesečne plače iz vsakokratne plačilne liste.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

V konkretnem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja priznanje in izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje in sicer v višini 3% za pasivno znanje italijanskega jezika. Ne gre za čisto denarno terjatev, za takšno terjatev bi šlo le v primeru, če tožniku tožena stranka ne bi izplačevala že priznanega dodatka. Tako ni dopustno direktno sodno varstvo, ki ga za denarne terjatve določa 4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02), marveč je bil dolžan tožnik predhodno podati zahtevo za odpravo kršitve (torej za priznanje pravice do dodatka za dvojezično poslovanje) pri toženi stranki.

Po določilu 3. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05) in 2. odstavka 25. člena istega zakona je namreč pogoj za sodno varstvo predhodno uveljavljano pravno varstvo pri delodajalcu, tako v primeru, ko javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, kot v primeru, da krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Enako je določal Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. SRS, št. 15/90 s spremembami in dopolnitvami) v 72. členu, ki se je za zaposlene v državni upravi uporabljal do dne 28.6.2003. V konkretnem individualnem delovnem sporu pa je bila ustrezna zahteva za priznanje pravice do dodatka za dvojezično poslovanje, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in je bilo med pravdnima strankama nesporno, podana šele dne 30.11.2004. Na podlagi tega je tožnik upravičen do dodatka v vtoževani višini 3% za pasivno znanje italijanskega jezika le od tega dne dalje, ne pa za nazaj, dodatek pa mu pripada, dokler ne bo razporejen na drugo delovno mesto. Po morebitni razporeditvi pa bo moral tožnik ponovno vložiti ustrezno zahtevo za priznanje pravice do dodatka za dvojezično poslovanje, seveda le v primeru, če mu tožena stranka le-te ne bo sama priznala in bo šlo za delovno mesto, na katerem so zaposleni delavci glede na Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki upravičeni do izplačila navedenega dodatka.

Ob presoji pritožbenih navedb tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja pasivnega znanja italijanskega jezika, ki bi ga upravičeval do izplačila dodatka za dvojezično poslovanje v višini 3%, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu, za katero je kot pogoj za zasedbo določeno znanje jezika manjšine, ter da je predložil dokazila o znanju italijanščine, pravilno upoštevalo Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve in Policije (prilogi B1 in B2) ter štelo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje utemeljen.

Na podlagi 19. in 20. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državih organih in v organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94 in naslednji) namreč zaposlenim v državnih organih pripadajo dodatki, ki so določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Z 12. členom Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 in naslednji) je bil za območje lokalnih skupnosti, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, določen dodatek za aktivno znanje jezika narodne skupnosti v višini 6% osnove plače in 3% osnovne plače za pasivno znanje.

Navedeni dodatek se priznava za delovna mesta, za katera je v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predpisan pogoj znanje jezika narodne skupnosti. Enako določa zgoraj citirani pravilnik tožene stranke v 14. členu, pri tem pa ne opredeljuje načina, kako naj tožena stranka ugotavlja znanje jezika narodne skupnosti. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonitost presojane sodne odločbe je tako dejstvo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen na delovnem mestu, za zasedbo katerega je bil predpisan pogoj znanja jezika narodne skupnosti in da je tožnik kot dokaz glede zahtevanega znanja italijanščine toženi stranki predložil potrebna potrdila oziroma spričevala, kar je razvidno iz dopisa z dne 20.11.2000 (priloga A6). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu pripada dodatek za dvojezično poslovanje in sicer v višini 3% za pasivno znanje. Pritožbene navedbe tožene stranke, po katerih bi bil tožnik dolžan predložiti dokazilo o znanju tujega jezika, ki bi ga izdal Državni izpitni center ali druga verificirana ustanova, pa so neutemeljene, saj v nobenem izmed zgoraj navedenih aktov ni predpisan takšen način dokazovanja oziroma ugotavljanja znanja.

Prav tako neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba tožene stranke, da je bila višina tožnikovih prejemkov iz delovnega razmerja dokončno določena s sklepoma o razporeditvi z dne

25.4.2000 in 12.12.2001, v katera sodišče prve stopnje ne bi smelo posegati. V citiranih sklepih namreč vtoževani dodatek za dvojezično poslovanje ni omenjen, zaradi česar je potrebno šteti, da o upravičenosti tožnika do izplačila le-tega ni odločeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje deloma ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, ni z ničemer poseglo v zgoraj navedena dokončna in pravnomočna sklepa tožene stranke.

Na podlagi navedenih zaključkov je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in po 4. točki 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika le za čas od dne 30.11.2004 do morebitne razporeditve na drugo delovno mesto, v presežku pa ga je zavrnilo. Ker v preostalem delu niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil uspeh pravdnih strank v predmetnem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek

165. člena ZPP). Tožnik je s tožbenim zahtevkom po spremembi izpodbijanega dela sodbe s strani pritožbenega sodišča uspel do 10%. Pritožbeno sodišče je pri priznanju in odmeri stroškov upoštevalo le tiste stroške postopka, ki so bili priglašeni ter potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Tožniku je tako priznalo 300 odvetniških točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/03; v nadaljevanju OT) za sestavo tožbe, 225 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za pristop na narok za glavno obravnavo ter

6.000,00 SIT kilometrine, kar znaša skupaj z 2% materialnimi stroški, 20% DDV in takso za tožbo in sodbo 145.022,00 SIT.

Toženi stranki pa je priznalo 300 točk za odgovor na tožbo in 300 točk za pristop na narok za glavno obravnavo, skupaj 600 točk ali

66.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo Odvetniško tarifo, po kateri je vrednost točke enaka 110,00 SIT. Nato je po določilu 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi deloma zmaga, drugi stranki povrniti ustrezni del stroškov, odločilo, da je tožnik glede na uspeh v predmetni zadevi upravičen do povračila 10% priznanih stroškov postopka (14.502,00 SIT), tožena stranka pa do 90% (59.400,00 SIT). Glede na navedeno mora tožnik toženi stranki plačati znesek v višini 44.898,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.5.2005 dalje.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.

Glavnična terjatev tožnika, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32. členom citiranega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega izmed naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.