Jedro

V obravnavnem primeru ni sporno, da je bilo vodno povračilo odmerjeno na podlagi napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2007, ki jo je vložila tožeča stranka sama in v njej navedla vse potrebne podatke za odmero vodnega povračila. To pomeni, da je bila odmera izvedena ob upoštevanju dejanske rabe vode, ki jo je tožeča stranka v letu 2007 imela. Čim pa je tako, je, ob odsotnosti posebnih določb, ki bi vključevale oprostitev plačila vodnega povračila v primerih hujših naravnih dogodkov (ujm), odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 42601-0782/2008-23 z dne 28. 10. 2009 je Agencija RS za okolje kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki za leto 2007 odmerila vodno povračilo za HE ... v znesku 10.290,10 EUR, ugotovila, da so bile zaračunane akontacije v enakem znesku že plačane in odločila, da se vloga tožeče stranke za oprostitev plačila vodnih povračil za leto 2007 zavrne, zavrne pa se tudi vloga za prekinitev postopka odmere vodnega povračila za leto 2007. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ najprej pojasni, da gre za ponovljen postopek po odločbi organa druge stopnje št. 3555-79/2008-6 z dne 11. 6. 2009. Nadalje navaja, da je tožeča stranka z dopolnitvijo napovedi z dne 4. 2. 2008 uveljavljala oprostitev plačila vodnih povračil za leto 2007, in sicer zaradi vremenske ujme, ki je povzročila nastanek stroškov, ki presegajo njegovo koncesijsko obveznost in ki so nastali tudi zaradi saniranja državne vodne infrastrukture. To pa je, po mnenju tožeče stranke, ustrezna podlaga za oprostitev plačila vodnega povračila po 10. členu Uredbe o vodnih povračilih (Uradni list RS, št. 103/02 in 122/07, v nadaljevanju Uredba) in 5. odstavku 124. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02, 2/04, 10/04, 41/04 in 57/08, v nadaljevanju ZV-1). Meni, da njene aktivnost v zvezi s sanacijo po neurju presegajo njeno obveznost rednega vzdrževanja na koncesijskem območju na podlagi koncesijskih predpisov in so hkrati osnova za povračilne pravice v višini stroškov, ki jih je pri tem utrpela. Prvostopenjski organ se nato sklicuje na določbe ZV-1 in Uredbe ter poudarja, da je bilo tožniku vodno povračilo za leto 2007 odmerjeno skladno z določili 5., 6. in 9. člena Uredbe.

Povračilo za leto 2007 je bilo odmerjeno na podlagi podatkov v napovedi za plačilo vodnega povračila, ob upoštevanju Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2007 (Uradni list RS, št. 138/06) na način, naveden v prilogi odločbe (priloga: Izračun). Pri izračunu vodnega povračila je bil upoštevan faktor 85,00 %, ki zmanjšuje izračun odmerjenega vodnega povračila. Ta faktor izkazuje, da je bilo leto 2007 v porečju S. podpovprečno (manj) vodnato (v razmerju z 10 letnim povprečjem, kar predstavlja faktor 100 %) in je zato višina odmerjenega vodnega povračila zmanjšana za 15 %. Skladno z 2. odstavkom 5. člena Uredbe je bila višina vodnega povračila zmanjšana glede na razmerje med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Sklicuje se na določbe 124. člena ZV-1 in Uredbe in ugotavlja, da določbe 5., 6. in 9. člena Uredbe ne uvajajo novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imeli podlage v 1. in 5. odstavku 124. člena ZV-1. Navedbe tožnika, da država še vedno ni izdala meril v zvezi z določilom 124. člena ZV-1 in da ni uredila možnosti znižanja in oprostitve plačevanja vodnega povračila zato niso utemeljene in je posledično zahteva za oprostitev plačila vodnih povračil za leto 2007 zaradi vremenske ujme dne 18. 9. 2007, zavrnjena. Pojasnjuje, da se po določbi 2. odstavka 124. člena ZV-1 vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, ki vključuje stroške izvajanja javnih služb, stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture ter stroške odškodnin po tem zakonu. Vodno povračilo tako predstavlja dajatev, s katero zavezanci povrnejo stroške, nastale v zvezi z izvajanjem naštetih aktivnosti. S spremembo ZV-1 (Uradni list RS, št. 57/08) so v 50. členu med temi stroški še dodatno (primeroma in ne več taksativno) navedeni stroški države. To kaže, da gre za načelo, ki naj zagotovi povrnitev stroškov, ki mora biti upoštevano pri določanju cene za osnovo vodnih povračil. Te po določbi 8. člena Uredbe določi Vlada do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Skladno s 5. odstavkom 124. člena ZV-1 je morala Vlada v Uredbi upoštevati tudi ekonomsko vrednotenje iz 1.7. točke 2. odstavka 55. člena ZV-1. Gre za ekonomsko vrednotenje varstva ter urejanja voda kot sestavnega dela načrta upravljanja voda in s tem za element, ki se mora odraziti v ceni za osnovo vodnega povračila. Zato tudi v tem delu ni mogoče pritrditi tožniku, da Uredba v uporabljenih določbah ne ureja načina plačevanja vodnih povračil v skladu z ZV-1. Pojasni tudi, da je tožnik kljub temu, da je z vodnimi pravicami za rabo vode razpolagal že pred 1. 1. 2008, zavezanec za vodno povračilo in se sklicuje na 5. odstavek 7. člena Uredbe, po katerem se za zavezanca ne šteje oseba ob izpolnitvi dveh pogojev kumulativno, in sicer če upravlja objekt ali napravo za izkoriščanje vode za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni do 10 MW in če potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico, letno ne presega 10 MWh. Ker potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico tožnika letno presega 10 MWh (kar je razvidno iz koncesijskih pogodb), tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 5. odstavka 7. člena Uredbe. Pojasni tudi zavrnitev predloga za prekinitev postopka zaradi na Ustavno sodišče RS vložene pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč in tudi Uredbe ter pripominja, da je Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-l-316/08 navedeno pobudo zavrglo.

Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 3555-79/2008-8 z dne 15. 12. 2009 zavrnilo. Drugostopenjski organ najprej opisuje potek postopkov in se nato sklicuje na relevantne določbe Uredbe. Poudari, da Uredba nima določil o oprostitvi plačila vodnega povračila in da je prvostopenjski organ na podlagi napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2007, ki ga je tožeča stranka vložila dne 23. 1. 2008 in v kateri je navedla vse potrebne podatke za odmero vodnega povračila, z izpodbijano odločbo vodno povračilo za leto 2007 pravilno odmeril. Ker Uredba nima določil o oprostitvi vodnega povračila, prvostopenjski upravni organ ne more ugoditi zahtevi za oprostitev plačila vodnega povračila za leto 2007, saj bi odločitev o oprostitvi vodnega povračila predstavljala arbitriranje. Pojasni tudi, da Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) taksativno določa primere, ko mora upravni organ prekiniti postopek (153. člen ZUP) ter da vloženi predlog na Ustavno sodišče RS za presojo zakonitosti pravnega akta ni primer, ko mora upravni organ prekiniti postopek. Na Ustavno sodišče RS vložen predlog pa tudi ne pomeni predhodnega vprašanja v smislu določila 147. člena ZUP in je zato prvostopenjski upravni organ pravilno zavrnil zahtevo za prekinitev postopka. Pripominja tudi, da prepričanje, da je tožnik zaradi stroškov, ki jih je imel s sanacijo posledic naravne ujme upravičen do oprostitve plačila vodnega povračila, ne utemeljuje vložene pritožbe zoper pravilno odmerjeno vodno povračilo in zavrnitev zahteve po oprostitvi vodnega povračila za leto 2007. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Navaja, da je ujma na prizadetem območju povzročila veliko škodo, predvsem zaradi močnih pretokov narasle vode v strugah vodotokov in zaradi plavja, vejevja ter drugega materiala, nanesenega v te vodotoke, kar je povzročilo škodo in večalo potencialno nevarnost nastanka še dodatne škode. Tožeča stranka je poleg sanacije škode na svoji energetski infrastrukturi, da bi škodo omejila in preprečila nastanek še večje, sanirala tudi vodno infrastrukturo in marsikaj več od svojih koncesijske obveznosti. Tožeča stranka je že dne 1. 10. 2007 toženo stranko obvestila o škodi in o stroških sanacije ter predlagala zmanjšanje oz. oprostitev plačevanje vodnih povračil. Pri tem je navedla, da izpolnjuje obveznost države oz. obvezne gospodarske javne službe, zlasti iz 4. točke 2. odstavka 95. člena ZV-1 in na tej osnovi uveljavlja povračilne pravice. Poudarja, da v tem primeru ne gre za večjo ali manjšo vodnatost, temveč za posledice naravne ujme iz septembra 2007. V zadevi ne gre za rabo vode, temveč za stroške, ki jih je imela tožeča stranka zaradi saniranja škodnih posledic naravne ujme. Napačno je tudi izvajanje, da se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov. Pri tem gre za stroške, ki naj bi nastali toženi stranki oz. državi in bi se krili iz vodnega povračila. Pri tožeči stranki pa ne gre za stroške države, temveč za stroške, ki jih je zaradi vodne ujme krila tožeča stranka. Ob tem pa so ji bila vodna povračila za to še zaračunana, namesto da bi bila plačila oproščena. Če tožena stranka kljub zakonski prisili (124. in 209. člen ZV-1) ni uredila, kar bi morala, tožeča zato ne more trpeti in biti oškodovana oz. prikrajšana ter ji mora tožena na podlagi ZV-1 povrniti stroške odškodnin zaradi posledic škodljivega delovanja voda z oprostitvijo oziroma zmanjšanjem vodnih povračil na podlagi Uredbe. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, dodatnih argumentov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Podlago za plačilo vodnega povračila predstavlja določba 1. odstavka 124. člena ZV-1, ki določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V skladu s 5. odstavkom navedenega člena vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev. Pri tem upošteva ekonomsko vrednotenje iz 1.7. točke 2. odstavka 55. člena ZV-1, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Glede na določbe ZV-1 vodno povračilo predstavlja odmeno za uporabo vode glede na obseg, ki ga določa vodna pravica, pri čemer na višino povračila vplivajo tudi kriteriji iz 5. odstavka 124. člena ZV-1. Navedene zakonske podlage iz 1. in 5. odstavka 124. člena ZV-1 so upoštevane v 5. členu Uredbe, ki določa merila za določitev višine vodnega povračila. V naslednjem odstavku 124. člena ZV-1 pa je to osnovno merilo dopolnjeno z podrobnejšo opredelitvijo, da se vodno povračilo plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, z navedbo, kaj taka opredelitev zlasti vključuje. Po določbi 1. odstavka 5. člena Uredbe se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. Po določbi 2. odstavka 5. člena Uredbe je v primerih, če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega ali morskega dobra, višino vodnega povračila iz 1. odstavka tega člena treba zmanjšati sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po 3. odstavku 5. člena Uredbe se višina vodnega povračila iz 1. odstavka tega člena v primeru, če je obseg rabe vode odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. V 6. členu Uredbe je nato določeno, da osnovo za obračunavanje vodnega povračila pri proizvodnji elektrike v hidroelektrarni (to proizvodnjo za tožečo stranko navaja drugostopni organ, pa tudi iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se odmera nanaša na HE ...) predstavlja potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike, v skladu s pridobljeno vodno pravico, izraženo v MWh.

V obravnavanem primeru je sporna zahteva tožeče stranke, da se njena izvedba sanacije po naravni ujmi v septembru 2007 in stroški, ki jih je imela v zvezi s tem, upoštevajo pri odmeri vodnega povračila oziroma oprostitvi plačila. V Uredbi je sicer, kot je že navedeno, skladno s 5. odstavkom 124. člena ZV-1, predpisano, da Uredba določa način določanja višine vodnega povračila, način obračunavanja, merila za znižanje vodnega povračila za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, odmere in plačevanja vodnega povračila ter merila za znižanje in oprostitev plačevanja vodnega povračila (1. člen Uredbe). Vendar v nadaljnjem besedilu, kot sta navedla že oba upravna organa, ni predvideno, da bi se v primeru naravnih ujm vodno povračilo lahko zniževalo, oziroma, da bi imeli zavezanci, ki imajo na vodotokih, prizadetih z naravno ujmo in ki so sami prispevali k odstranjevanju tako nastale škode, v zvezi s tem ustrezne ugodnosti. V obravnavnem primeru ni sporno, da je bilo vodno povračilo odmerjeno na podlagi napovedi za plačilo vodnega povračila za leto 2007, ki jo je v skladu z določbo 10. člena Uredbe vložila tožeča stranka sama in v njej navedla vse potrebne podatke za odmero vodnega povračila. To pomeni, da je bila odmera izvedena ob upoštevanju dejanske rabe vode, ki jo je tožeča stranka v letu 2007 imela. Čim pa je tako, je, ob odsotnosti posebnih določb, ki bi vključevale oprostitev plačila vodnega povračila v primerih hujših naravnih dogodkov (ujm), tudi po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče pa še pripominja, da je morebitna škoda, ki jo je imela tožeča stranka, zaradi izpolnjevanja obveznosti države oziroma gospodarske javne službe in s tem njena posledična obogatitev lahko predmet posebnega zahtevka pred sodiščem splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.