Jedro

S tem ko zagovornik izpodbija dokazno oceno o tem, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Kamniku, z dne 27.11.1992 je bil zoper obt. D.K., zoper katerega je bila vložena obtožnica z dne 29.12.1989 zaradi kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 168. člena KZ-77, ki naj bi ga storil dne 22.7.1986 v sostorilstvu s soobtoženim S.L., po 1. točki 2. odstavka 191. člena tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77) odrejen pripor. Na podlagi razpisane tiralice je bil obt. D.K. dne 24.1.2001 prijet na mejnem prehodu G. Zagovornik obt. D.K. je zoper sklep o odreditvi pripora vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.2.2001 zavrnjena kot neutemeljena. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.3.2001 je bil zoper obt. D.K. pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 191. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan, predlog njegovega zagovornika za odpravo pripora proti varščini pa zavrnjen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 9.4.2001 pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. D.K. je dne 12.4.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora ter zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, navedenih v uvodu te sodbe. Uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in obtoženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik obt. D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, na kakšen način naj bi sodišče kršilo določbe kazenskega postopka. Sodišče je po njegovem stališču utemeljeno odredilo in tudi podaljšalo pripor zoper obtoženca, ker je priporni razlog begosumnosti še vedno podan. S tem, ko zagovornik obtoženca dejanske ugotovitve sodišča izpodbija kot napačne in skuša prikazati, da priporni razlog ni podan, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. D.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe zagovornika obt. D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti so vsebinsko oziroma celo dobesedno enake njegovim navedbam v pritožbi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora z dne 29.3.2001. Ponavlja namreč, da se obtoženec ni izmikal kazenskemu postopku, da ni vedel, da zoper njega teče kazenski postopek, da mu obtožnica ni bila nikoli vročena, da si sodišče ni posebno prizadevalo obtoženca vabiti na sodišče, neuspešne poizvedbe pri hrvaških državnih organih pa ne morejo biti v škodo obtoženca, ki že več kot 8 let z družino živi v V., da je obtoženec večkrat obiskal Slovenijo in kolikor bi se resnično skrival, ne bi bil toliko naiven, da bi tako pogosto prišel v Slovenijo, da je od kaznivega dejanja, katerega je obtožen, minilo že 15 let, ter da ni prav, da je v priporu, ker se soobtoženemu S.L. ne da priti na glavno obravnavo.

Kot je že navedeno, zagovornik obt. D.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti le ponavlja navedbe pritožbe zoper sklep, s katerim je bil zoper obtoženca podaljšan pripor in s katerim je bilo odločeno, da se zavrne predlog za določitev varščine. Vse te navedbe je ocenjevalo že pritožbeno sodišče, ko je s sklepom z dne 9.4.2001 pritožbo zagovornika obt. D.K. zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih navedenega sklepa je pritožbeno sodišče podrobno pojasnilo, zakaj navedbe pritožbe niso utemeljene, Vrhovno sodišče pa se s takimi ugotovitvami v celoti strinja. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obt. D.K. ne obrazlaga uvodoma uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena ZKP, temveč le izpodbija dokazno oceno o tem, da je pri obtožencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Zagovornik obt. D.K. torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Glede na ponovno zatrjevanje zagovornika obt. D.K., da obtožencu obtožnica ni bila vročena, kar da je zagovornik ugotovil po natančnem pregledu spisa, je potrebno pripomniti, da je zagovornik pri pregledu kazenskega spisa očitno prezrl, da je bila obtožencu obtožnica vročena dne 17.5.1990, tako zatrjevanje zagovornika pa je celo v nasprotju z njegovimi navedbami v pritožbi z dne 19.2.2001, vloženi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za odpravo proti položitvi varščine, kjer je navedel, da je bila sicer res obtožnica vročena obt. D.K. dne 17.5.1990. Soobtoženi S.L. na glavno obravnavo, razpisano za dne 22.3.2001, res ni prišel, zaradi česar je bil določen nov narok za glavno obravnavo za dne 6.6.2001, na katerega je sodišče soobtoženca vabilo po diplomatski poti. V zvezi z navedbami zagovornika obt. D.K., da ni prav, da je zato obtoženec v priporu, je potrebno pripomniti, da bo potrebno, če soobtoženi S.L. ne bo prišel tudi na glavno obravnavo dne 6.6.2001, opraviti sojenje v nenavzočnosti tega obtoženca, če bodo izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 307. člena ZKP, kolikor pa ti pogoji ne bodo podani, postopek zoper soobtoženega S.L. izločiti in ga dokončati posebej (1. odstavek 33. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je zahtevo zagovornika obt. D.K. za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja izključno zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).