Jedro

Tožnici ni mogoče priznati pravic na podlagi invalidnosti, ker je bila pri njej ugotovljena invalidnost III. kategorije in je bila v času nastanka invalidnosti vključena v zavarovanje za ožji obseg pravic. Glede na to, da se je prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje, bi pridobila pravice na podlagi invalidnosti le ob nastanku I. ali II. kategorije invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 5. 6. 2003 in št.... z dne 24. 11. 2003 in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, stroškovno zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 5. 6. 2003 in z dne 24. 11. 2003 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, ki bo fizično lažje, kjer ni dolgotrajne, prisilne fleksijske drže, dolgotrajnega sedenja in dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov in čiščenje prostorov s polnim delovnim časom od 5. 6. 2003 dalje. Obenem je odločilo, da ima tožnica pravico do nadomestila za invalidnost in da je toženec dolžan izdati odločbo ter ji priznati in odmeriti nadomestilo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in ji priznati od odmerjenega nadomestila zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega nadomestila v plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost. Tožencu pa je naložilo tudi, da povrne tožnici stroške postopka v znesku 799,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izvršitev, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto. Sklicuje se na določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in poudarja, da po 2. odstavku 66. člena tega zakona pridobijo zavarovanci iz 20., 21., 23., 24. a, 26., 27., 28. in 34. člena pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Status, po katerem so zavarovanci vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je pomemben za obseg pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse pravice na podlagi I., II. in III. kategorije invalidnosti pridobijo le zavarovanci iz 13. in 14. člena, ki so zaposleni in v delovnem razmerju in iz 22. člena brezposelni zavarovanci, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Glede na to, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti, to je 5. 6. 2003, zavarovana po 34. členu ZPIZ-1 ter da pri njej po podanem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ni mogoče ugotoviti I. oziroma II. kategorije invalidnosti meni, da pri tožnici po 60. členu v zvezi z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 ni invalidnosti in s tem ni podana podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je odločitev sodišča, da tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravico do premestitve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, napačna. Sodišče prve stopnje je prav tako nepravilno uporabilo 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1, po katerem je odločilo, da tožnici pripada tudi pravica do nadomestila za invalidnost, ker naj bi bila pretežni del zavarovana za širši obseg pravic. Določba 2. odstavka 66. člena v primerjavi z določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, je pri vprašanju pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja, določba specialne narave in jo je potrebno v skladu z načelom „lex specialis derrogat lex generali“ v tem primeru uporabiti. Način uporabe materialnega prava je s strani sodišča prve stopnje odmik od načela zakonitosti. V kolikor bo pritožbeno sodišča pritrdilo sodišču prve stopnje, dodatno poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tožničinega zavarovanja. Razlogov o tem, zakaj je priznalo zamudne obresti od odmerjenega nadomestila pa sodba sploh nima in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 24. 11. 2003 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 5. 6. 2003, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da je tožnica za svoje delo nabava in prodaja špecerije v okviru s.p. zmožna s polnim delovnim časom in da pri njej invalidnost ni podana. Že s sodbo opr. št. Ps 2276/2003 z dne 11. 9. 2006 pa je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki bo fizično lažje, kjer ni dolgotrajne prisilne fleksijske drže, dolgotrajnega sedenja in dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov in čiščenja prostorov s polnim delovnim časom od 3. 6. 2003 dalje in hkrati odločilo, da ima tožnica pravico do nadomestila plače za invalidnost in da se je dolžna zglasiti oziroma prijaviti na Zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je omenjeno sodbo s sklepom opr. št. Psp 986/2006 z dne 26. 4. 2007 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

V III. kategorijo invalidnosti se skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca, da tožnica za delo trgovke in poslovodje pod splošnimi pogoji ni več zmožna, zmožna pa je za drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 5. 6. 2003 dalje, kar je skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Po 1. odstavku 66. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški), oziroma 61 (ženske) in če je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, oziroma če ni vključen v obvezno zavarovanje, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Vendar pa ob izpolnjevanju navedenih pogojev iz 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1, pridobijo vse pravice iz invalidskega zavarovanja le zavarovanci iz 13., 14. in 22. člena ZPIZ-1. Kot je izrecno določeno v 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 vajenci (20. člen), vrhunski športniki in šahisti (21. člen), upravičenci do starševskega dodatka (23. člen), prostovoljno služenje vojaškega roka (24. a člen), zavarovanci za posebne primere zavarovanja (26. in 28. člen) in zavarovanci, ki so se vključili v obvezno zavarovanje prostovoljno (34. člen) pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi III. kategorije invalidnosti s tem, ko je tožnici priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja, nepravilno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21. 2. 2008 (list. št. 122) je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo (priloga B4 in B2 in B3) ugotovilo, da je bila tožnica na dan nastanka invalidnosti zavarovana za ožji obseg pravic, oziroma po določbi 34. člena ZPIZ-1. V primeru, ko gre za prostovoljno zavarovanje iz 34. člena ZPIZ-1, pa ZPIZ-1 v 2. odstavku 66. člena izrecno določa, da takšni zavarovanci pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. To pa pomeni, da tožnica, ki je bila prostovoljno zavarovana 5. 6. 2003, na podlagi III. kategorije invalidnosti ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja skladno z 2. odstavkom 66. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je sicer v nekaterih drugih zadevah, kot npr. Psp 402/2007 in Psp 680/2007 zavzelo nasprotno stališče, da v primeru, če je bil zavarovanec zavarovan pretežni del obdobja za širši obseg pravic, lahko pridobi tudi pravice iz invalidskega zavarovanja. Odločitev v navedenih zadevah je bila sprejeta na podlagi širše razlage določb ZPIZ-1, pri čemer pa iz kasnejše sodne prakse (Psp 259/2008 in Psp 883/2007) izhaja, da je določba 2. odstavka 66. člena jasna ter da navedena določba pomeni specialno določbo v primerjavi z določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Za razliko od 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1 namreč navedena določba glede pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja, izrecno izključuje med drugim tudi zavarovance, zavarovane po 34. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca, ugodilo ter na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, stroškovno zavrnilo.