Jedro

Tožnik je bil pooblaščen za zastopanje na prvi in drugi stopnji, zato je treba šteti, da je bila storitev opravljena v trenutku, ko se je tožnik seznanil z dejstvom, da je zadeva pravnomočno zaključena, to pa je bilo v obravnavanem primeru takrat, ko je prejel sklepa o dedovanju, opremljena s klavzulo o pravnomočnosti. Toženka namreč ne navaja, da bi bil tožnik s tem dejstvom seznanjen že prej.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 230/2011 z dne 4. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot prepozen zavrgla tožnikov predlog za odmero nagrade in stroškov, ki ga je prejela dne 11. 1. 2012. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil tožnik z odločbo Bpp 230/2011 z dne 18. 4. 2011 dodeljen prosilcu A.A. za nudenje redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. D 326/2010. Ker je bil sklep o dedovanju v tej zapuščinski zadevi izdan 8. 9. 2011 in je postal pravnomočen dne 2. 11. 2011, popravni sklep pa je bil v isti zadevi izdan 6. 10. 2011 in je postal pravnomočen dne 15. 11. 2011, je bila napotnica, ki jo je tožnik toženki vrnil dne 11. 1. 2012, vložena prepozno. Po stališču toženke se je storitev svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje zaključila s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in popravnega sklepa.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, nepopolno in napačno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Meni, da je storitev opravil, ko je od toženke prejel sklepa o dedovanju, opremljena s klavzulo o pravnomočnosti, to pa je bilo 10. 1. 2012, na dan, ko je toženki vrnil napotnico. ZBPP v 40. členu ne daje podlage za stališče, kot ga je zavzela toženka. Kot cinično ocenjuje navedbo toženke, da bi se moral v okviru pooblastila za zastopanje pravočasno seznaniti z okoliščino, kdaj sta sklep o dedovanju in popravni slep postala pravnomočna. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter mu prizna nagrado v višini 798,00 EUR oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj preveri, ali je bila tožba vložena pravočasno.

Tožba je pravočasna in utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik izpodbijani sklep prejel dne 11. 10. 2012, tožbo pa vložil priporočeno po pošti zadnji dan tridesetdnevnega roka za njeno vložitev, to je dne 12. 11. 2012, zato je vložena pravočasno.

V zadevi je sporna pravočasnost napotnice, ki jo je v obravnavani zadevi tožnik poslal strokovni službi za BPP.

Plačilo storitev brezplačne pravne pomoči ureja ZBPP v 30. in 40. členu. V skladu s prvim in petim odstavkom 40. člena ZBPP mora odvetnik v roku 8 dni po opravljeni storitvi brezplačne pravne pomoči vrniti napotnico, sicer ni upravičen do plačila storitev. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in povračila stroškov stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v prvem odstavku 14. člena določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Glede na opisano zakonsko ureditev lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in povračilo stroškov šele, ko je v celoti opravil storitev, za katero je bil pooblaščen z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Za odločitev o tem, ali je bila napotnica pravočasno poslana toženki, je pomembna okoliščina, kdaj je bila storitev opravljena v smislu določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP. Iz te določbe pa ne izhaja, da je rok za vrnitev napotnice vezan na datum končanja (posamezne stopnje) sodnega postopka oziroma na pravnomočnost in izvršljivost sodne odločbe, prav tako to ne izhaja iz 39. člena ZBPP. Rok vrnitve napotnice je torej vezan izključno na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena (prvi in peti odstavek 40. člena ZBPP).

Kdaj je odvetnik v celoti opravil storitev, za katero je pooblaščen, je odvisno od tega, za katero storitev je bil pooblaščen.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik pooblaščen za pravno svetovanje in zastopanje stranke pred sodiščem na prvi in na drugi stopnji. Navedeno pomeni, da je bil pooblaščen za zastopanje stranke v navedenem zapuščinskem postopku do njegovega pravnomočnega zaključka, torej tudi za zastopanje stranke po izdaji sklepa o dedovanju v morebitnem pritožbenem postopku, če bi bila pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje vložena, do dokončanja zadeve na drugi stopnji. Storitev je v takšnem primeru praviloma opravljena z vročitvijo odločitve sodišče druge stopnje pooblaščencu.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka za pravno pomembno dejstvo, to je opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena, štela pravnomočnost sklepa o dedovanju z dne 8. 9. 2011 in popravnega sklepa o dedovanju z dne 6. 10. 2011. Po presoji sodišča trenutka nastopa pravnomočnosti sodne odločbe že po naravi stvari ni mogoče šteti za opravo storitve pooblaščenca, saj gre za dejstvo, ki nastopi bodisi s potekom roka za vložitev pritožbe (ki je vezan na vročitev odločbe strankam), bodisi z datumom izdaje odločbe sodišča druge stopnje, na katerega pooblaščenec neposredno nima vpliva in zanj praviloma v trenutku nastopa sploh ne ve. Poleg tega zgolj nastop neke okoliščine tudi pojmovno ne more pomeniti oprave storitve“, torej izvršitve določenih dejanj v imenu pooblastitelja. Kot že rečeno, kaj drugega ne izhaja niti iz prvega odstavka 40. člena in 39. člena ZBPP.

Glede na navedeno je treba v tem primeru, ko je bi tožnik pooblaščen za zastopanje na prvi in drugi stopnji, šteti, da je bila storitev opravljena v trenutku, ko se je tožnik seznanil z dejstvom, da je zadeva pravnomočno zaključena, to pa je bilo v obravnavanem primeru takrat, ko je prejel sklepa o dedovanju, opremljena s klavzulo o pravnomočnosti. Toženka namreč ne navaja, da bi bil tožnik s tem dejstvom seznanjen že prej.

Zato je toženka s tem, ko je štela, da je tožnik s trenutkom nastopa pravnomočnosti sklepov opravil storitev, ki jo je bil dolžan opraviti glede na obseg odobrene BPP, nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem bo morala toženka napotnico šteti za pravočasno in odločiti o tožnikovem predlogu.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).