Jedro

Glede na to, da je v oporoki izrecno omenjeno "posestvo", ki ga bo morda glavni dedič "dobil nazaj", in da je bilo z enakim izrazom odvzeto premoženje opredeljeno tudi v odločbi o nacionalizaciji, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zapustnica dovolj izrecno in določno z oporoko razpolagala s premoženjem, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka so dolžne tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.612,23 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja pravice do dedovanja dediča A. A., po vstopni pravici pa obeh tožnikov, na podlagi oporoke z dne 3. 6. 1959 po zapustnici B. B., rojeni ... 1881, umrli 19. 12. 1963, glede denacionaliziranega premoženja, ki sodi v zapuščino (pri čemer so v izreku navedene tudi nepremičnine, ki predstavljajo to premoženje). Tožencem je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnikov.

2. Prvi trije toženci v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Primarni razlog za neobstoj pravice do dedovanja po oporoki z dne 3. 6. 1959 je bil v tem, da je navedena zapustničina oporoka razveljavljena. Stališče sodbe, da je to stvar zapuščinskega postopka, je napačno in neobrazloženo. Ni navedena pravna podlaga, niti ni pojasnjeno, kako bo zapuščinsko sodišče razrešilo konkurenco med pravnomočno sodbo in ugovorom tožencev, da je bila oporoka iz leta 1959 razveljavljena. Razlogi, s katerimi je v sodbi zavrnjen ugovor tožencev, pa predstavljajo le nekritično povzemanje navedb tožnikov, ni pa odgovora na navedbe tožencev. Oporoki z dne 6. 11. 1962 in z dne 3. 6. 1959 si vsebinsko popolnoma nasprotujeta. V drugi oporoki sta kot glavna dediča navedena dva sinova, v prvi pa le eden. Tudi v prvem zapuščinskem postopku zato prva oporoka ni bila upoštevana. V oporoki z dne 17. 11. 1963 pa je zapustnica izrecno napisala, da razveljavlja vse druge svoje oporoke. V sodbi tudi ni upoštevano temeljno razlagalno pravilo glede oporok, tj. da se v primeru dvoma razlagajo v korist zakonitih dedičev. Sodba tudi ne odgovarja na navedbo tožencev, da v prvi oporoki sploh ni bila določena oseba glavnega dediča glede denacionaliziranega premoženja. Zmoten je tudi zaključek, da je oporočiteljica sploh razpolagala z denacionaliziranim premoženjem. Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni dovoljeno ugotavljanje domnevne oporočiteljeve volje niti tedaj, ko je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin v času sestave oporoke zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot z ostalim premoženjem (VSL I Cp 846/2010). Sodba spregleda, da mora biti oporočiteljeva izjava izrecna, jasna in nedvoumna. Takšna volja pa je lahko podana le v primeru, če je na zapustnikovi strani obstajalo prepričanje, da bo kljub podržavljenju spadalo v zapuščino tudi podržavljeno premoženje. Premoženje mora biti v oporoki vsaj določno označeno oziroma označeno z lastnostmi. Tožnika sta oporoko razlagala na podlagi drugih okoliščin, ki zgolj posredno kažejo na oporočiteljičino voljo, iz oporoke pa take volje ni mogoče ugotoviti. Poleg tega bi moralo biti upoštevano tudi pravilo o razlagi oporoke v korist zakonitih dedičev. Dokazno breme, da se oporočno določilo izrecno nanaša na denacionalizirano premoženje, je bilo na tožnikih, podpira pa jo le izpovedba tožnika. Zmotno je tudi stališče, da realizacija volila ni predmet te pravde. Ker v izreku ni odločeno le o pravici do dedovanja na podlagi oporoke, ampak tudi o pravici do dedovanja posameznih nepremičnin, bi moralo biti v sodbi odločeno tudi o volilih. Odločitev o stroških je napačna, ker so stroški v zvezi s pooblaščencem za vročanje pisanj nastali po naključju, ki se je primerilo tožnikom, in zato ne gre za stroške, ki se delijo po uspehu.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdne stranke so dediči treh sinov pokojne B. B. A. A., C. C. in Č. Č. Tožnika sta dediča po pokojnem D. D., prvi trije toženci so dediči po C. C., drugi trije toženci pa dediči po Č. Č. Četrti sin se je odpovedal dedovanju pred sestavo oporoke. Sporno je, ali tožniki na podlagi oporoke z dne 3. 6. 1959 dedujejo premoženje, ki je bilo vrnjeno A. A. v denacionalizacijskem postopku.

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, 1) da je za odločitev o utemeljenosti zahtevka pomembno le, ali je zapustnica z oporoko z dne 3. 6. 1959 razpolagala s premoženjem, ki ji je bilo odvzeto in kasneje vrnjeno v postopku denacionalizacije, ne pa tudi, ali je s kasnejšimi oporokami razveljavila navedeno oporoko, 2) da je bilo predmet oporoke tudi nacionalizirano premoženje in 3) da zapustnica z oporokami, sestavljenimi kasneje, ni razveljavila navedene oporoke.

7. Pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni pomembno, ali je oporoka z dne 3. 6. 1959 glede na kasnejše oporoke veljavna, je utemeljen. Upoštevaje postavljeni zahtevek(1) je za utemeljenost zahtevka pomembno ne le, ali je zapustnica z navedeno oporoko razpolagala z odvzetim premoženjem, ampak tudi, ali je oporoka – glede na kasneje sestavljene oporoke – veljavna. Ker so v sodbi navedeni tudi razlogi o veljavnosti oporoke, zmotnost navedenega stališča ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključkov, da je bilo predmet oporoke tudi nacionalizirano premoženje in da zapustnica s kasneje sestavljenima oporokama ni razveljavila oporoke iz leta 1959. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitev o odločilnih dejstvih. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi 81. člena ZDen in 101. člena ZD. V skladu z 81. členom ZDen imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripade oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Po 101. členu ZD pa v primeru, če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. 9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je v oporoki z dne 3. 6. 1959 zapustnica navedla: "Glavni moj dedič je moj sin D. D. C. C. naj izplača po želji C. C. … 100.000 sto tisoč. Č. Č. naj izplača 200.000 dvesto tisoč. E. E. je popolnoma izplačan. V slučaju, da dobi D. D. posestvo nazaj, dobi C. C. 2 parceli na B. Č. Č. dobi D. in M. Potem ne dobita nič v denarju", - da je glede na zapis v oporoki z dne 6. 11. 1962, ki se glasi: "Moj sin E. E. je popolnoma izplačan. Moj sin C. C. dobi par volov, kar je sam želel. Moj sin D. D. dobi skupno iz Č. Č., kar je še ostalega premoženja. Moj sin Č. Č. dobi polovico vsega premoženja, kar ga je ostalo.", zapustnica razpolagala le s premoženjem, ki ga je imela v trenutku sestave, - da je z oporoko z dne 17. 11. 1963, ki jo je zapustnica poimenovala "oporoka zlatnine" in na koncu navedla: "Vse to izplača D. D. Iz temu so vse druge oporoke razveljavljene.", razpolagala le z zlatnino, - da z oporokami, sestavljenimi po letu 1959, ni razpolagala z nacionaliziranimi premoženjem, - da se zapustničino pismo sinu Č. Č. iz marca 1960 nanaša na zapustničino premoženje, ki ga šele namerava zapustiti temu sinu, - da je bilo zapustnici leta 1946 odvzetih 55 ha površin "posestva", da je bilo s tem izrazom poimenovano odvzeto premoženje v odločbi o nacionalizaciji in da so zapustnico sledeč tej odločbi zaradi 60 ha "posestva" šteli za veleposestnico.

10. V presoji, ali je bilo predmet oporoke tudi (de)nacionalizirano premoženje, so pravilno upoštevana stališča ustavnosodne presoje 81. člena ZDen v povezavi s stališči sodne prakse. Po teh stališčih 81. člen ZDen ne daje podlage za ugotavljanje hipotetične volje zapustnika, ne glede na to pa je za priznanje pravnega učinka oporočnemu razpolaganju s podržavljenim premoženje pomembno, da je zapustnik v oporoki izrecno razpolagal s tem premoženjem, in ne, kako ga je imenoval.(2) Glede na to, da je v oporoki izrecno omenjeno "posestvo", ki ga bo morda glavni dedič "dobil nazaj", in da je bilo z enakim izrazom odvzeto premoženje opredeljeno tudi v odločbi o nacionalizaciji, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je zapustnica dovolj izrecno in določno z oporoko razpolagala s premoženjem, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto. Sodna praksa ne daje podlage za tako ozko razlago oporoke, za kakršno se zavzema pritožba, tj. da je na zapustnikovi strani moralo obstajati prepričanje, da bo podržavljeno premoženje kljub podržavljenju sodilo v zapuščino. Zadostuje, da je zapustnik izrazil oporočno voljo glede odvzetega premoženja, to pa je pravna prednica pravdnih strank v oporoki z dne 3. 6. 1959 storila. Ker zaključek o vsebini oporočiteljičine volje ne temelji na ugotovitvah, kakšna je bila njena volja glede ostalega premoženja, ampak je ugotovljeno, da je zapustnica izrazila oporočno voljo prav glede nacionaliziranega premoženja, obravnavani primer ni primerljiv z zadevo VSL I Cp 846/2010.(3) Ker ni podan dvom o obstoju in vsebini zapustničine oporočne volje – ugotovitev pravega oporočiteljevega namena pa je primarno razlagalno vodilo, ni podlage za uporabo pravila o razlagi v korist zakonitega dediča (84. člen ZD).

11. Neutemeljen je očitek, da v sodbi ni odgovora na navedbo tožencev, da v prvi oporoki ni bila določena oseba glavnega dediča glede denacionaliziranega premoženja. Odgovor je podan v okviru presoje, ali je zapustnica s prvo oporoko (sploh) razpolagala z (de)nacionaliziranim premoženjem (17. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodbe, da poimenovanje D. D. kot "glavnega dediča" in opredelitev njegovih obveznosti do drugih dveh bratov v primeru, "da dobi posestvo nazaj", daje dovolj podlage za sklep, da je bil prednik tožnikov določen za glavnega dediča tako v času sestave oporoke obstoječega kot odvzetega zapustničinega premoženja.

12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti zaključka, da je oporoka z dne 3. 6. 1959 glede (de)nacionaliziranega premoženja veljavna. Besedilo oporok daje dovolj podlage za zaključek, da je bilo predmet razpolaganja z oporoko iz leta 1962 le tisto premoženje, ki ga je zapustnica tedaj imela. Tej ugotovitvi pritožba ne ugovarja, iz nje pa izhaja sklep, da z oporoko iz leta 1962 ni bila razveljavljena prejšnja oporoka v delu, v katerem je zapustnica razpolagala z nacionaliziranim premoženjem. Glede na to je tudi pritožbeni argument o razlogu, zaradi katerega oporoka iz leta 1959 v prvotnem zapuščinskem postopku, izvedenem po zapustničini smrti, ni bila upoštevana, le deloma pravilen. V tistem postopku je bilo odločilno le, ali je zapustnica z oporoko iz leta 1962 razveljavila prejšnjo oporoko glede premoženja, ki ga je imela ob smrti – in ne tudi, ali se je razveljavitev nanašala na premoženje, ki ji je bilo odvzeto v postopkih nacionalizacije.

13. Neutemeljen je nazadnje očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da realizacija volila ni predmet te pravde. Na podlagi prvega odstavka 86. člena ZD ima volilojemnik pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki mu je z oporoko naloženo, naj volilo izpolni. V skladu z navedeno določbo je tudi sodna praksa zavzela stališče, da volilojemnikova pravica temelji na oporoki in ne na sklepu o dedovanju in zato ni odvisna od tega, ali je volilojemnik izpolnitev volila zahteval že v zapuščinskem postopku.(4) Ne glede na to, ali je v sodbi odločeno le o pravici do dedovanja na podlagi oporoke ali tudi o tem, katere nepremičnine so bile predmet razpolaganja z oporoko, je pravilno stališče sodbe, da odločitev o zahtevku ni odvisna od vprašanja, na katere nepremičnine se nanaša oporočiteljičino volilo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Stroški pooblaščenca za sprejemanje pisanj sodijo med stroške postopka in jih tako trpi stranka, ki sicer trpi stroške postopka.

15. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo prvih treh tožencev zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, so dolžni tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo nagrado za postopek s pravnim sredstvom (1.096 EUR po tar. št. 3210), povečano za dodatno stranko (205,50 EUR po tar. št. 1200) ter materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 1.612,23 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Tožniki so postavili zahtevek za ugotovitev, da obstoji njihova dedna pravica (po vstopni pravici) na podlagi oporoke z dne 3. 6. 1959 glede s posameznimi parcelnimi številkami opredeljenimi nepremičninami, ki so bile predmet denacionalizacije.

Op. št. (2): Prim. že v izpodbijani sodbi navedeni odločbi US RS U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993, Uradni list RS, št. 4/94, in Up-1734/07, U-I-149/07 z dne 13. 11. 2008, Uradni list RS, št. 113/2008. Enako tudi odločba Up-355/11 z dne 6. 12. 2012, Uradni list RS, št. 1/2013. Op. št. (3): Sklep z dne 5. 5. 2010. Op. št. (4): Prim. sodbi VS RS II Ips 185/2011 z dne 3. 4. 2014 in VSL I Cp 556/2003 z dne 26. 3. 2003.