Jedro

Toženka v postopku izdaje odločbe po 79.a členu ZTuj-2 preveri, ali so še podane okoliščine iz odločbe o nastanitvi ali pa so po njeni izdaji morebiti nastopile kakšne takšne nove okoliščine, zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja niso več podani. Takšen je tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: ministrstvo ali toženka) ob preizkusu, opravljenem po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), odločilo, da je omejitev gibanja tožniku kot tujcu, ki trdi, da je A.A.1, rojen ... 1995, državljan Republike Mali, in je začasno nastanjen v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) v Postojni, še utemeljena ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je center 4. 2. 2021 toženki posredoval dokumentacijo o postopkih glede vračanja tožnika, zaradi oprave preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2. Toženka se sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, prvega in drugega odstavka 76. člena ter 78. in 68. člena ZTuj-2. Na navedeni podlagi je bil tožnik dne 25. 11. 2020 z odločbo o nastanitvi Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Ljubljana št. 2255-356/2020/13 (3E651-13) nastanjen v centru, ker obstajajo nevarnost pobega in razlogi, zaradi katerih ga ni mogoče takoj odstraniti iz države; toženka še omenja, da ni znana njegova istovetnost. Na podlagi dokumentacije ugotavlja, da je tožnik 13. 9. 2020 iz Republike Italije na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS). V postopku na Policijski postaji Ljubljana Center je izrazil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnikova identiteta je bila ugotovljena na podlagi njegove izjave; denarnih ali drugih sredstev za preživljanje ni imel. V nadaljnjem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik septembra 2019 na nedovoljen način prišel na otok Lampedusa v Italiji, od koder je bil odpeljan v center za tujce v Palermu, ki pa ga je samovoljno zapustil in odšel v Benetke. Od tam se je 13. 9. 2020 z avtobusom odpeljal v Ljubljano in nato izrazil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Prošnja je bila zavržena s sklepom ministrstva št. 2142-2384/2020/10 (122-21) z dne 16. 11. 2020 (v nadaljevanju: sklep z dne 16. 11. 2020), ki je postal izvršljiv 19. 11. 2020. Ob reševanju prošnje je bilo ugotovljeno, da je tožniku odobrena mednarodna zaščita v Italiji, vendar pod drugimi osebnimi podatki: B.B., rojen 1. 8. 1996, državljan Gambije (to je razvidno iz dokumenta Ministrstva za notranje zadeve Republike Italije št. SI-475404-B z dne 16. 10. 2020). PPIU Ljubljana je tožniku izdala odločbo o vrnitvi št. 2255-356/2020/12 (3E651-13) z dne 25. 11. 2020, s katero mu je izrečena odstranitev iz RS in prepoved vstopa za šest mesecev, ter že omenjeno odločbo o nastanitvi v centru.

3. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženka pojasni, da je trimesečno obdobje iz prvega odstavka 79.a člena ZTuj-2 pričelo teči 25. 11. 2020, ko je policija začela izvajati ukrep omejitve gibanja tožniku. Na podlagi odločbe o nastanitvi in ostale dokumentacije ugotavlja obstoj nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in se tako skušal izogniti odstranitvi iz RS. Nevarnost pobega je utemeljena s tem, da je tožnik v RS, kjer nima sorodnikov ali znancev, pri katerih bi lahko bival, vstopil na nedovoljen način, brez veljavne potne listine, vizuma ali dovoljenja za prebivanje, prav tako ni imel osebne izkaznice ali druge ustrezne listine za izkazovanje svoje identitete, ki je tako ni mogoče potrditi. Tožnikova izročitev varnostnim organom Italije v t.i. neformalnem postopku, skladno z Zakonom o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Italije o prevzemu oseb na državni meji (v nadaljevanju: Sporazum), ni bila mogoča zaradi poteka roka 24 ur. Center je tako z dopisom z dne 17. 12. 2020 Generalno policijsko upravo, Upravo uniformirane policije zaprosil za opravo t.i. formalne najave vračanja tujca italijanskim varnostnim organom. Kljub urgenci z dne 29. 1. 2021, do 12. 2. 2021 odgovora niso prejeli. Kot še doda toženka, je po podatkih centra tožnik 17. 1. 2021 storil kršitev po 2. alineji tretjega odstavka 76.b člena ZTuj-2, za kar je bil opozorjen. Ker policija oziroma center še ni prejel odgovora italijanskih varnostnih organov, tožnikova identiteta prav tako še ni potrjena. Po presoji toženke so tako podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega v smislu določb 1., 5. in 6. alineje prvega odstavka ter 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Gre za tožnikovo nezakonito bivanje v RS in njegovo ravnanje, ki kaže, da RS ne bo zapustil v roku za prostovoljno vrnitev na zakonit način. Tožnik je v RS vstopil na nedovoljen način in tu nima možnosti bivanja; prav tako ni mogoče potrditi njegove identitete, glede na ugotovitev, da mu je v Republiki Italiji odobrena mednarodna zaščita, vendar pod drugimi osebnimi podatki. Iz okoliščin je torej utemeljeno sklepati tudi, da je tožnik navedel lažne podatke o sebi. Ukrep omejitve gibanja je tako nujen z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti, da se prepreči nastop morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu. Za organizacijo in izvedbo odstranitve iz RS je obvezna tožnikova prisotnost v postopku. Zaradi opisanih razlogov in upoštevajoč tudi načelo sorazmernosti toženka zaključi, da v konkretnem primeru (upoštevaje tudi ukrepe za zajezitev bolezni COVID-19) ni možno učinkovito uporabiti drugih, milejših ukrepov. Razlogi za omejitev gibanja tožniku po določbah 76. člena v povezavi z 68. členom ZTuj-2, so torej še vedno podani, in sicer tako v zvezi z uporabljenim ukrepom namestitve v center, kot tudi v zvezi z zastavljenim ciljem tožnikove odstranitve z ozemlja RS, ki ob podanih upravičenih pričakovanjih glede uspešnosti njegovega vračanja oziroma odstranitve iz države terja svoj čas za izvedbo.

4. Tožnik je vložil tožbo na odpravo izpodbijane odločbe. Kot navaja, iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnika ni bilo mogoče odstraniti iz RS zaradi poteka roka 24 ur, iz česar sledi, da je krivda za njegovo neizročitev Italiji na strani toženke, drugače se tega dela izpodbijane odločbe ne da razumeti, ker je neobrazložena. Tožnik sklepa, da ni bil izročen v Italijo zaradi ukrepov tamkajšnje vlade za zajezitev širjenja COVID-19. Izpostavlja, da je iz izpisa o ukrepih italijanske vlade za zajezitev širjenja virusa COVID-19 (ki ga prilaga tožbi), razvidno, da je prehod meje v Italijo možen s potrdilom o negativnem testu, ki ni starejši od 48 ur, zato pogoji za omejitev gibanja niso več podani. Zavlačevanje Italije s predajo ne more biti v tožnikovo škodo. Če pa to niso bili razlogi za omejitev gibanja, je ta ukrep treba odpraviti, ker ni mogoče preizkusiti, ali so pogoji zanj še podani. Istovetnost tožnika je znana, toženka ve, da mu je v Italiji priznana mednarodna zaščita. Toženka ni obrazložila, kaj bo ukrep omejitve gibanja prispeval k tožnikovi izročitvi v Italijo, ter ni opravila tehtanja, ali bi bilo postopek tožnikove odstranitve izvesti z uporabo drugih, manj prisilnih ukrepov, skladno z načelom sorazmernosti (v smislu 16. uvodne izjave in 15. člena Direktive o vračanju2 ter 81. člena ZTuj-2). Toženka ni ocenjevala teže ukrepa glede na dejstvo, da pri tožniku izkazana istovetnost in da je prehod v Italijo možen. Omejitev gibanja, ki pomeni najhujši poseg v osebno svobodo, zelo vpliva na tožnikovo psihično stanje. Gre za ukrep, ki prizadene nepopravljivo škodo samo po sebi in te ni treba posebej dokazovati. Zato tožnik predlaga, naj se toženki naloži, da ga nemudoma izpusti iz centra, povrne pa naj mu tudi stroške tega postopka, v primeru zamude z obrestmi.

5. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. V odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne. Poudarja, da je bil tožniku z odločbo o nastanitvi izrečeni ukrep omejitve gibanja potrjen s sodbo tega sodišča št. III U 236/2020-10 z dne 7. 12. 2020 (v nadaljevanju sodba III U 236/2020). Iz le-te je razvidno, da je bil tožnik pred izrekom ukrepa zaslišan in da je povedal, da ne namerava spoštovati roka za prostovoljno vrnitev, saj nima potovalnega dokumenta, s katerim bi lahko zakonito zapustil RS. Sicer pa toženka povzema razloge izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da so še vedno podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega, ter poudarja, da tožnik za izkazovanje identitete ni imel in še vedno nima osebne izkaznice ali druge ustrezne listine. Glede na tožbene ugovore toženka pojasnjuje, da tožnika Italiji ni bilo mogoče izročiti na podlagi 6. člena Sporazuma. Dne 13. 9. 2020 je prestopil skupno državno mejo in nato na PP Ljubljana Center izrazil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, zato njegova odstranitev iz RS ni bila dovoljena (prvi odstavek 36. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju: ZMZ-1), ampak ga je bilo glede na drugi odstavek 34. člena tega zakona mogoče obravnavati po določilih ZTuj-2 šele po izvršljivosti sklepa z dne 16. 11. 2020, to je od 19. 11. 2020. Ker je od njegovega nedovoljenega prestopa skupne meje poteklo več kot 24 ur in ker nedovoljen prestop državne meje ni bil ugotovljen deset kilometrov od meje, ga ni bilo mogoče odstraniti v Italijo v t.i. neformalnem postopku. Zato je center zaprosil za formalno najavo vračanja tujca po prvem odstavku 2. člena Sporazuma, vendar zaenkrat kljub urgencam odgovor Italije še ni bil prejet. Tožnikova istovetnost ni znana oziroma potrjena, poleg tega je tožnik v dosedanjih postopkih podal lažne osebne podatke, kar izhaja iz sklepa z dne 16. 11. 2020, iz katerega je razvidno, da je že bil evidentiran v EU s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji ter da se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. Sam je tudi povedal, da je pobegnil iz centra za tujce v Palermu, zaradi česar je nevarnost pobega še večja. Tožnik v RS nima možnosti nastanitve pri sorodnikih ali znancih, drugi objekti nastanitve pa zaradi ukrepov za zajezitev epidemije COVID-19 ne obratujejo. Vse povedano kaže, da je glede na tožnikove individualne okoliščine njegova nastanitev v centru do ureditve vrnitve edino ustrezna. Toženka zavrača očitek, da ni upoštevala načela sorazmernosti, kot tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe. Kot še dodaja, tožnik niti v tej tožbi ni podal nobenih novih navedb in dokazov, da izpolnjuje pogoje za odreditev milejšega ukrepa.

6. Tožnik je v nadaljnji vlogi ugovarjal, da je v odgovoru na tožbo navedenih veliko dejstev, ki jih v izpodbijani odločbi ni, zato se je ne da preizkusiti. Neobrazložena odločba ne more biti podlaga za omejitev gibanja, odgovor na tožbo pa tudi ne more nadomestiti obrazložitve.

7. Toženka je v vlogi vztrajala, da obrazložitev izpodbijane odločbe omogoča njen preizkus, pri čemer je pomembno tudi, da je bila z odločbo o nastanitvi izrečena omejitev gibanja že sodno preizkušena in da se okoliščine niso spremenile. V odgovoru je obrazloženo prerekala tožbene navedbe, ni pa navedla nobenih novih dejstev, ki niso bila preverjena v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

8. Sodišče je s sklepom št. III U 66/2021-18 z dne 9. 4. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Dne 21. 4. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnik osebno in njegova pooblaščenka. Tožniku je bilo omogočeno spremljanje in sodelovanje na obravnavi s tolmačenjem sodne tolmačke iz slovenskega v angleški jezik in obratno, s čimer se je tožnik izrecno strinjal. Njegova pooblaščenka je navedla, da tožnik vztraja pri tožbi in očitku o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, zaradi česar se je tožba tudi sklicevala na COVID-19 ukrepe. Tožnikova identiteta je znana, glede na prstne odtise, nedvomno je, da ima priznano mednarodno zaščito v Italiji, kamor zato lahko odide. Da Italija ne odgovori na zaprosila naše države, ne more biti v tožnikovo škodo. Na vprašanje, ali bi lahko tožnik pridobil dokumente iz Italije, je pooblaščenka navedla, da težko oziroma da pri tem ne more nič narediti, če se Italija ne odziva niti na uradne pozive naše države, sama pa kot odvetnica na italijanskem ozemlju nima pristojnosti. Tožnik osebno je navedel, da bi rad odšel iz centra. Na vprašanje pooblaščenke je povedal, da ne jemlje zdravil za psiho, sicer pa je navedel, da v centru ni bil pri zdravniku, da včasih ne spi in joka, zvečer teče (jogging). Če ne more biti v Sloveniji, bi šel nazaj v Italijo.

10. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v predloženih upravnih spisih, ki se nanašajo na zadevo (v katerih se nahaja tudi izpodbijana odločba), sodbo tega sodišča III U 236/2020 in tožbi priložen izpis s spletne strani MNZ, Veleposlaništva RS v Rimu z dne 12. 3. 2021 o ukrepih italijanske vlade za zajezitev širjenja virusa COVID-19. K I. točki izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je toženka ob preizkusu, opravljenem po uradni dolžnosti na podlagi 79.a člena ZTuj-2, ugotovila, da je omejitev gibanja tožniku še utemeljena. Omejitev gibanja, ki je predmet preizkusa toženke, je bila tožniku odrejena s predhodno izdano odločbo o nastanitvi, in sicer (glede na izrek odločbe o nastanitvi) za čas od 21. 11. 2020 od 14.00 ure do tožnikove odstranitve iz RS, a ne za dalj kot šest mesecev.

13. Zakonsko podlago za odločanje toženke in za presojo utemeljenosti obravnavane tožbe pomenijo v času izdaje izpodbijane odločbe veljavne določbe ZTuj-2. Ta v prvem odstavku 76. člena določa, da za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev. Navedena določba se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Namestitev tujca v center ali izven centra odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo, ki ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Obstoj nevarnosti pobega se presoja glede na ureditev iz ZTuj-2, ki pojem nevarnosti pobega oziroma okoliščine, ki kažejo na to nevarnost, opredeljuje v 68. členu. V skladu s prvim odstavkom tega člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, zlasti: - tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v RS, - vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa, - tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja, - posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine, - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, - tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da RS v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. Kot milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, pa drugi odstavek istega člena ZTuj-2 opredeljuje zlasti: - nedovoljen vstop tujca v RS, - prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni, - nima možnosti bivanja v RS, - druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave.

14. V skladu s prvim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 ministrstvo po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja tujca v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu tega zakona. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra. V skladu s četrtim odstavkom 79.a člena ZTuj-2 ministrstvo najkasneje en dan pred iztekom preizkusnega obdobja svojo odločitev posreduje policiji in tujcu (ki zoper odločbo ministrstva lahko vloži tožbo v roku 30 dni). Če tudi po poteku šestih mesecev tujca iz objektivnih razlogov ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija pod (dodatnimi) pogoji, ki so določeni v 79. členu ZTuj-2, omejitev gibanja podaljša. V skladu z 81. členom ZTuj-2 lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države (prvi odstavek); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2). Po prvem odstavku 83. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo, oziroma ko je dosežen njen namen. Nastanitev v centru lahko, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, preneha tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu. Po 85. členu ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z njim ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP.

15. Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša tudi pravo Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju. Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in da mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V skladu z opredelitvijo iz 7. točke 3. člena Direktive o vračanju "nevarnost pobega" pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. V prvem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je določeno, da razen če v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve; obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ki se izvedejo skrbno. Iz drugega odstavka istega člena Direktive o vračanju izhaja, da mora biti odredba o pridržanju pisna, da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi za pridržanje ter da se, če je pridržanje nezakonito, zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti. ZTuj-2 je treba razlagati skladno z določbami Direktive o vračanju.

16. Pravilnost in zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe se načeloma presoja glede na stanje v času njene izdaje. Pri tej presoji pa je v zadevah, kot je obravnavana, treba (tudi z vidika standarda obrazložitve izpodbijane odločbe) upoštevati, da je bil ukrep nastanitve v center (ki pomeni pridržanje v smislu določb Direktive o vračanju) tožniku izrečen z odločbo o nastanitvi, za tam določen čas (glede na izrek od 21. 11. 2020 od 14.00 ure dalje do tožnikove odstranitve iz RS, a ne dalj kot šest mesecev, kar je v okviru določb 76. člena ZTuj-2 in Direktive o vračanju; pri čemer je iz izpodbijane odločbe in podatkov spisa mogoče razbrati, da je policija omejitev gibanja dejansko začela izvajati 25. 11. 2020). Primarna podlaga za izvajanje ukrepa omejitve gibanja tožniku je torej odločba o nastanitvi, ki je pravnomočna in je že bila sodno presojena, saj je tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo to sodišče zavrnilo s pravnomočno sodbo III U 236/2020. Iz povedanega sledi, da toženka pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ne more več presojati, ali je odločba o nastanitvi pravilna in zakonita, ampak le preizkusi, ali so še podani razlogi za odrejeni ukrep omejitve gibanja. Povedano še drugače, toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe preveri, ali so še podane okoliščine iz odločbe o nastanitvi ali pa so po njeni izdaji morebiti nastopile kakšne takšne nove okoliščine, zaradi katerih predhodno obstoječi razlogi za ukrep omejitve gibanja niso več podani. Takšen je tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna ter ima podlago v določbah ZTuj-2 in Direktive o vračanju. Sodišče zavrača očitek, da se odločbe ne da preizkusiti, saj so iz njene obrazložitve spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožnikove ugovore pa še dodaja:

18. V zadevi ni sporno, da je tožnik tujec. Kot izhaja iz podatkov spisov, ki se nanašajo na zadevo, je v postopkih v RS navajal, da je A.A., roj. 24. 1. 1995, državljan Malija; na podlagi odvzetih prstnih odtisov pa je bilo ugotovljeno, da je bil pred tem obravnavan že na Malti in v Italiji. V Italiji se je predstavil kot B.B., roj. 1. 8. 1996, državljan Gambije, in kot takemu mu je bila v Italiji odobrena mednarodna zaščita, in sicer status subsidiarne zaščite do 2. 5. 2022. To je razvidno iz odgovora italijanskega Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 10. 2020, na vsebino katerega se sklicuje sklep o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v RS z dne 16. 11. 2020 (ki je bil presojen s pravnomočno sodbo tega sodišča v zadevi I U 1811/2020, s katero je bila tožnikova tožba zoper navedeni sklep zavrnjena) in tudi sodba tukajšnjega sodišča v zadevi III U 236/2020, s katero je bila pravnomočno presojena in zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo o nastanitvi. Kot je nadalje razvidno iz predloženih upravnih spisov (prim. dokument PPIU Ljubljana št. 2255-356/2020/4 (3e651-21) z dne 14. 9. 2020), je tožnik v RS vstopil 13. 9. 2020 okoli 11.00 ure, prijet pa je bil 14. 9. 2020 ob 17:20 na PP Ljubljana Center. V RS je tožnik vstopil nezakonito, saj ni imel (in še vedno nima) veljavne potne listine (oziroma kakršnega koli veljavnega potovalnega dokumenta), kot tudi ne vizuma ali dovoljenja za prebivanje v RS (prim. 7. in 8. člen ZTuj-2). Glede na navedeno je bilo v postopku izdaje odločbe o nastanitvi, ki je že bila tudi sodno presojena, ugotovljeno, da pri tožniku obstajajo okoliščine, ki po določbah ZTuj-2 kažejo na nevarnost njegovega pobega, in sicer gre za navajanje lažnih podatkov v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena), tožnikov nedovoljen vstop v RS (1. alineja drugega odstavka 68. člena) in dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja (3. alineja drugega odstavka 68. člena).

19. Podlage za zaključek, da navedene okoliščine ob izdaji izpodbijane odločbe ne bi bile več podane, ni videti. Tožnik se je tudi v tem upravnem sporu predstavil kot A.A., roj. ... . 1995, obenem pa se sklicuje, da ima v Italiji priznano mednarodno zaščito, pri čemer ne prereka, da mu je ta v Italiji priznana pod drugačnimi podatki (B.B., roj. ... . 1996, državljan Gambije). Navedeno kaže na obstoj okoliščine iz 5. točke prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Prav tako tožnik ne prereka iz izpodbijane odločbe razvidne ugotovitve, da je v RS vstopil nezakonito, kot tudi ne ugotovitve, da v RS nima možnosti bivanja (saj, kot je prav tako razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, nima sredstev za preživljanje in ne sorodnikov ali znancev, pri katerih bi tu lahko prebival). Tožnik niti v upravnem sporu ni pojasnil, kje v RS, razen v centru, bi lahko bival do izpolnitve pogojev za zapustitev RS na zakonit način. Obstoj nevarnosti pobega iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 se ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so primeroma naštete objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Že obstoj ene od navedenih okoliščin je lahko podlaga za zaključek, da pri tujcu obstaja nevarnost pobega. Ker so v tožnikovem primeru že glede na zgoraj povedano podane okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka ter 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, se sodišču v nadaljnjo presojo glede obstoja okoliščin iz 1. in 6. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni bilo treba spuščati. Iz izpodbijane odločbe razvidna ugotovitev, da je tožnik v Italiji samovoljno zapustil center za tujce v Palermu, lahko tako pomeni zgolj še dodatno podkrepitev zaključka, da je pri tožniku na podlagi objektivnih okoliščin izkazana nevarnost pobega.

20. Obenem iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov izhaja, da tožnika ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bilo mogoče zakonito odstraniti iz RS. Kot rečeno, tožnik nima nobenih veljavnih potovalnih dokumentov (kar niti ni sporno). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da njegova izročitev varnostnim organom Republike Italije v t.i. neformalnem postopku po Sporazumu3 ni bila mogoča. Ker je na to okoliščino morala paziti že policija pri izdaji odločbe o vrnitvi oziroma nastanitvi (ki sicer niti ne bi bili izdani in zoper kateri je imel tožnik samostojno pravno varstvo), dejstvo, da tega toženka v izpodbijani odločbi ni podrobneje obrazlagala, ne pomeni bistvene pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo izpodbijano odločbo utemeljeno odpraviti. Predhodne ugotovitve o okoliščinah tožnikovega vstopa v RS ter postopkih, v katerih je izrazil namero za vložitev in tudi vložil prošnjo za mednarodno zaščito v RS, namreč potrjujejo navedbo toženke, da tožnika v Italijo ni bilo mogoče vrniti v neformalnem postopku po 6. členu Sporazuma. Kar pomeni, da je treba izpeljati formalen postopek na podlagi zaprosila za sprejem. RS je Italijo za prevzem tožnika zaprosila že v času obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito; aktivnosti v tej smeri pa je center podvzel tudi po izdaji odločb o vrnitvi in o nastanitvi tožnika, kar izhaja iz dopisov centra z dne 17. 12. 2020 in 29. 1. 2021. Da bi do izdaje izpodbijane odločbe center prejel soglasje Italije za prevzem tožnika, iz upravnih spisov ni razvidno in tega tožnik v upravnem sporu niti ne trdi.

21. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče nadalje pojasnjuje, da iz upravnih spisov, kot je navedlo že v sodbi III U 236/2020, sicer izhaja identifikacija tožnika, opravljena s prstnimi odtisi, vendar pa glede na različne podatke, ki jih je tožnik podal v postopkih v RS in v Italiji (pa tudi na Malti, kjer se je, kot izhaja iz odgovora International Protection Agency z Malte z dne 15. 10. 2020, predstavil kot A.B., roj. ... . 2000), njegova prava identiteta v dosedanjih postopkih ni ugotovljena. Tožnik niti v tem niti v prejšnjih postopkih ni predložil nobenega veljavnega dokumenta, ki bi izkazoval njegovo pravo identiteto. Zgolj na podlagi identifikacije na temelju prstnih odtisov, brez veljavnega potovalnega dokumenta oziroma soglasja za prevzem s strani Italije, RS ne more zakonito zapustiti. Glede na njegove navedbe sodišče zgolj še pripominja, da bi se tožnik (s sodelovanjem centra oziroma svoje pooblaščenke) tudi preko Veleposlaništva Italije v Ljubljani lahko skušal pozanimati o svojih možnostih za pridobitev potrebnih dokumentov.

22. Sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. Že glede na tiste predhodno izpostavljene okoliščine, ki so razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe in kažejo, da tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz RS, kot tudi na obstoj nevarnosti njegovega pobega, je utemeljeno zaključiti, da z milejšimi ukrepi, brez nastanitve v centru, ob izdaji izpodbijane odločbe z ZTuj-2 zasledovanega cilja ni bilo mogoče doseči. Pri čemer tožnik niti v upravnem sporu ni pojasnil, s katerim milejšim ukrepom bi bilo mogoče doseči zasledovani cilj. Ker v RS nima več statusa prosilca za mednarodno zaščito, ampak se obravnava po ZTuj-2, namestitve v azilni dom ne more zahtevati. Da bi imel kakšno drugačno možnost bivanja, niti ne zatrjuje.

23. Glede na ostale tožbene ugovore sodišče dodaja, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za odvzem prostosti (v smislu 19. člena Ustave), ampak za omejitev svobode gibanja, ki ima podlago v 32. členu Ustave ter določbah Direktive o vračanju. Namestitev v center se izvaja v skladu z devetim odstavkom 76. člena ZTuj-2, po katerem je med bivanjem v centru gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora tujec upoštevati pravila bivanja v centru; izjemoma se mu lahko dovoli gibanje zunaj območja centra, pogoje za to in način dovolitve gibanja zunaj območja centra določajo pravila bivanja. Da v obravnavanem primeru tožniku ne bi bil izrečen ukrep s takšno vsebino, tožnik konkretizirano ne zatrjuje, prav tako pa konkretizirano tudi ni utemeljil, da se ukrep ne bi izvajal tako, kot je predpisano z zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi.

24. Ker iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odločba pravilna in da ima podlago v določbah zakona ter Direktive o vračanju, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 25. Kot je bilo že pojasnjeno, pa lahko tožnik kadarkoli zaprosi za nadomestitev nastanitve v centru z milejšim ukrepom, če izkaže, da bi se lahko tudi na tak način zagotovila njegova zakonita odstranitev iz RS.

K II. točki izreka:

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 V izpodbijani odločbi je zapisan priimek tožnika ..., v posameznih dokumentih v upravnih spisih pa je navedeno ..., kar je kot pravilen zapis opredelil tudi tožnik na glavni obravnavi. 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav 3 Sporazum v 6. členu določa, da bodo mejni organi zaprošene države na zaprosilo mejnih organov države prosilke na svoje ozemlje brez formalnosti prevzeli državljane tretjih držav, ki so na nedovoljen način prestopili skupno državno mejo in so jim bili izročeni v roku 24 ur po nedovoljenem prestopu meje ali pa pri katerih je bil po prestopu skupne državne meje v območju desetih kilometrov od meje pri kontroli ugotovljen nedovoljen vstop.