Jedro

Denacionalizacijski postopek je bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZDen-B. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v času, ko je bilo odločeno o tožničinem predlogu za obnovo postopka, ZDen najemnikom, ki so vlagali sredstva v nepremičnine, ni priznaval statusa stranke v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 24.1.2002, in odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora občine L.C. z dne 19.4.1994, s katerim je bil zavržen tožničin predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z delno odločbo navedenega prvostopnega organa z dne 11.1.1994, ker je predlog vložila neupravičena oseba. Z navedeno odločbo je bil upravičenki F.J. pravnomočno vrnjen v last del nacionalizirane hiše v L., in sicer poslovni prostor in trisobno stanovanje s kabinetom v pritličju hiše. Tožena stranka je ugotovila, da je sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilen, ker v času, ko je bil izdan, Zakon o denacionalizaciji (ZDen) najemnikom in vlagateljem sredstev še ni priznaval statusa stranke v postopku.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi sporno, ali je tožnica verjetno izkazala okoliščine, zaradi katerih je predlagala obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86. Po presoji prvostopnega sodišča tožnica upravičeno izpodbija, da tožena stranka ni presodila utemeljenosti njenega predloga za obnovo postopka. V tej zadevi ne more biti pomembno za odločanje o predlogu za obnovo postopka samo dejstvo, da je tožnica najemnica stanovanja in poslovnega prostora in vlagateljica sredstev v te nepremičnine. Ni namreč nujno, da najemnik oziroma vlagatelj sredstev že zaradi takega svojega položaja ne more biti stranka v postopku pa čeprav ZDen (veljaven še pred uveljavitvijo ZDen-B) tem osebam izrecno ni priznaval statusa stranke v postopku denacionalizacije. Tako 49. člen ZUP/86 kot tudi 60. člen ZDen, sta tudi v času odločanja o predmetni denacionalizaciji na prvi stopnji določala, da je stranka v postopku tudi druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Če torej oseba (torej tudi najemnik) verjetno izkaže, da ima za varstvo svojih pravic ali pravnih korist pravico udeleževati se postopka, lahko zahteva obnovo postopka. Tako je že tudi upravno sodna praksa pred uveljavitvijo ZDen-B priznavala položaj stranskega udeleženca tudi najemniku, ki je uveljavljal vlaganja v nepremičnino, ki je bila predmet vračanja po ZDen. Kot izhaja iz listin v spisih in izpodbijane odločbe tožena stranka ni presojala okoliščine, ki jo je tožnica zatrjevala in s predloženo cenitvijo izkazovala in sicer, da je vlagala sredstva v prenovo in preureditev predmetnih nepremičnin, s čimer je iz skupnih prostorov pridobila stanovanje in poslovni prostor, ki ju sedaj zaseda. Presojo, ali je tožnica to okoliščino verjetno izkazala, pa bi tožena stranka morala opraviti. Vložena sredstva tožnice namreč lahko predstavljajo bodisi investicijo, zaradi katere se je vrednost nepremičnine povečala (25. člen ZDen), bodisi novo ustvarjeno nepremičnino. Dokazno breme o tem ali gre za prvi ali drugi primer je seveda na strani predlagatelja obnove. Če ta verjetno izkaže, da pomenijo njegova vložena sredstva investicijo, s katero se je povečala vrednost predmetnih nepremičnin, jo je treba obravnavati po 25. členu Zden, in sicer kot je veljal v času prvostopnega odločanja o denacionalizaciji. Tožnica na podlagi te določbe ZDen kot najemnica in vlagateljica sicer ne more preprečiti vrnitve nepremičnine v naravi, saj 2. odstavek 25. člena daje možnost izbire glede oblike vračanja upravičencu, ni pa izključena njena pravica predlagati obnovo postopka, če je verjetno izkazala navedeno okoliščino. Če pa bi verjetno izkazala, tako kot tudi zatrjuje, da je z vloženimi sredstvi oziroma s preureditvijo in prenovo nastala nova stvar, pa le-te v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti. V takem primeru bi bilo mogoče tožnici priznati pravni interes za obnovo postopka in sicer na podlagi 116. člena Stanovanjskega zakona (za stanovanje) in 21. člena ZTLR (za poslovni prostor).

Stranka z interesom vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz pritožbeneih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna in nezakonita. Tožnica kot najemnica v stanovanju in poslovnem prostoru ni izvedla nobenih investicijskih vlaganj, razen morebitnih vzdrževalnih del. Ni res, da ji gre zaradi tega pravica do solastništva na stanovanju in poslovnem prostoru. Tožnica tudi ni preuredila nikakršnih skupnih prostorov v večstanovanjski hiši in v poslovnem prostoru. Neutemeljenost tožničinih navedb je razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I P 435/96, s katero je bila zavrnjena njena revizija ter potrjena sodba sodišča prve in druge stopnje, s katerima je bil njeni tožbeni zahtevek zaradi priznanja solastninske pravice na stanovanju dokončno zavrnjen. Tožnica dejansko nima nobenega utemeljenega stvarnopravnega zahtevka, s katerim utemeljuje predlog za obnovo postopka. Iz listin, ki so priloga pritožbe je razvidno, da so vsi deli stanovanja že obstajali in da današnje stanje tožnica ni pridobila s pozidavo skupnih prostorov oziroma veže. Tudi lokal je obstajal v enakih izmerah še v času, ko je bila stranka z interesom še lastnica hiše na K.t. Vsa dela v zvezi s spremembo namembnosti v letu 1992, vključno s spremembo na fasadi - vitrine, so bila izvedena že v času moratorija, ko je že tekel postopek denacionalizacije, ter so bile vse nadaljnje spremembe namembnosti - prodajalna časopisov in nato do danes okrepčevalnica, opravljena brez soglasja lastnika. Tožnica ni torej niti bistveno spremenila narave niti vrednosti stanovanja in poslovnih prostorov, tako da ni podane predpostavke za utemeljenost njenega predloga za obnovo postopka. Trditve tožnice, da je s prenovo pridobila stanovanje in poslovni prostor iz do tedaj skupnih prostorov, so zato več kot samo neresnične. Stranka z interesom zato meni, da tožnica ni izkazala pravnega interesa kot predpostavke za izkazano aktivno legitimacijo v upravnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo tožnice, odločbo tožene stranke pa v celoti potrdi.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da stranka z interesom, ni stranka v tem upravnem sporu. Ker ni stranka v tem upravnem sporu, je njena pritožba nedovoljena in jo je treba kot nedovoljeno zavreči. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlaga, da se pritožba stranke z interesom zavrže, oziroma podrejeno zavrne.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita.

V zadevi ni sporno, da je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZDen-B. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v času, ko je prvostopni upravni organ odločil o tožničinem predlogu za obnovo postopka 19.4.1994, ZDen najemnikom, ki so vlagali sredstva v nepremičnine ni priznaval statusa stranke v postopku. Odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrženju tožničinega predloga za obnovo postopka in tožene stranke, ki je tako odločitev potrdila, je bila zato pravilna in na zakonu utemeljena.

Po novem 2. odstavku 60. člena ZDen (15. člen ZDen-B) je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen, 7.12.1991, vlagala v podržavljeno nepremičnino, če se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. V zadevah, v katerih so bile odločbe že pravnomočne, tako kot v obravnavanem primeru, je bilo treba zahtevo za povrnitev vlaganj vložiti v roku enega leta od uveljavitve novele (24. člen ZDen-B). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke je tožnica pri prvostopnem upravnem organu tako zahtevo tudi vložila in o kateri bo prvostopni upravni organ, kolikor to še ni, moral odločiti.

Ker je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev po 2. točki 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker je to vplivalo zakonitost izpodbijane sodbe je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 2. odstavku 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi stranke z interesom ugodilo na podlagi 74. člena ZUS, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pritožba ni nedovoljena, kot meni tožnica, saj imajo pritožniki, kot pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke, nedvomno položaj stranke z interesom v tem upravnem sporu.