Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je o dajatvenem zahtevku tožnice že odločilo, odpadla toženkina potreba po odpravi negotovosti tako glede pogodbene kazni kot glede višine nagrade po Pogodbi, je pravilno.

Ker toženkin direktor Pogodbe in z njo povezane ponudbe (ki skupno obsega manj kot dve strani, prejel pa jo je po elektronski pošti in bi jo lahko prebiral kolikor dolgo bi želel), pred podpisom ni prebral, višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da se zato toženka ne more sklicevati ne na zmoto ne na prevaro.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.234,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2021 dalje do plačila, II. zavrglo nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek (na ugotovitev ničnosti Pogodbe o poslovnem sodelovanju za unovčenje in upravljanje terjatev št. 2021-058 z dne 31. 3. 2021, vključno s Ponudbo z isto številko), III. zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (na razveljavitev iste pogodbe) in IV. odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka (višje sodišče stranki imenuje po tožbi tožeče stranke). Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo zneskov na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju za unovčenje in upravljanje terjatev št. 2021-001 (v nadaljevanju: Pogodba), saj je (poleg tega, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti) ugotovilo, da toženki očitana ravnanja niso bila v nasprotju s Pogodbo in toženka svojih pogodbenih obveznosti ni kršila.

8. Glede primarnega zahtevka po nasprotni tožbi – toženka je uveljavljala ničnost dne 31. 3. 2021 sklenjene Pogodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženki1 za nasprotno ugotovitveno tožbo ni uspelo izkazati pravnega interesa.2 Ta bi bil namreč po pravilnem stališču sodišča prve stopnje podan, če bi toženka izkazala, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede spornega pravnega razmerja s tožnico (pri čemer za to ne bi imela drugega pravnega sredstva). Tako bi bilo na primer pri dejanski negotovosti glede tega pravnega razmerja, ki bi bila izkazana z upravičeno potrebo toženke, da se njen položaj razčisti3. 9. Stališče sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je o dajatvenem zahtevku tožnice že odločilo,4 odpadla toženkina potreba po odpravi negotovosti tako glede pogodbene kazni kot glede višine nagrade po Pogodbi, je pravilno. Pritožnica ga ne more izpodbiti zgolj s pavšalnimi trditvami, da bi si le z ugotovitvijo ničnosti spornih pogodbenih določil lahko zagotovila, da tožnica ne bo nikoli več poskušala in imela podlage za to, da bi zoper toženko usmerjala kakršnekoli zahtevke.

10. Tudi pavšalne trditve, da ne drži, da tega naj ne bi zatrjevala, saj da je na naroku izpostavila, da iz sporazuma izhajajo takšne obveznosti kot iz predmetnega postopka, so prepavšalne, da bi izpodbile procesni zaključek sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve, kjer je ugotovilo, da toženka niti na izrecen poziv sodišča, da poda trditve o še kakršnemkoli drugem razlogu za obstoj pravnega interesa (na primer, ali bi ji izdana ugotovitvena sodba lahko koristila v kakšnem poznejšem sodnem postopku), tega ni storila.

11. Tudi sicer z ugotovitveno tožbo ni možno zahtevati ugotovitve (ne)obstoja pravnega razmerja, ki naj bi oziroma ne bi obstajalo v preteklosti ali v prihodnosti, ampak zgolj ugotovitev, ali pravno razmerje obstaja ali ne obstaja v sedanjosti.5 Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da že odločena zadeva ne predstavlja okoliščine, ki bi pritožnico ubranila v popolnosti, saj da bi bila še vedno primorana dajati ugovore. Glede na to, da tudi v pritožbi toženka ne uveljavlja, da bi zgornje predpostavke v postopku pred sodiščem prve stopnje kakorkoli zatrjevala ali izkazovala, so neutemeljene tudi vse nadaljnje (tudi sicer povsem pavšalne) pritožbene trditve o tem, da je splošno znano, logično in življenjsko sprejemljivo, da ima toženka pravni interes, ker da je vseskozi v negotovosti, da bo do takih zahtev prišlo.

12. Podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev Pogodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da pri njeni sklenitvi ni bilo napak glede volje strank (94. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ker toženkin direktor Pogodbe in z njo povezane ponudbe (ki skupno obsega manj kot dve strani, prejel pa jo je po elektronski pošti in bi jo lahko prebiral kolikor dolgo bi želel), pred podpisom ni prebral, višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da se zato toženka ne more sklicevati ne na zmoto ne na prevaro.

13. Iz pritožbenih očitkov je razvidno, da kršitev pravice do izjave in do izvajanja dokazov pritožnica očita sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem. V pritožbi trdi, da je bil direktor toženke zaveden in so se okoliščine sklepanja Pogodbe prikazovale popolnoma drugače od tega, kar je toženka načrtovala in se dogovarjala s tožnico, v kar bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo, če bi zaslišalo direktorja, kot je bilo predlagano.

14. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tudi, če sta pravdni stranki ustno pogodbo sklenili že po telefonu, je bila s podpisom pisne Pogodbe in ponudbe ta spremenjena in dopolnjena z vsebino, kot izhaja iz Pogodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predlog z zaslišanjem strank zavrnilo zato, ker je bil dokaz predlagan v zvezi z dejstvi, ki za odločitev niso bila pravno pomembna. Pritožnica obrazložitve sodišča prve stopnje, da je zaslišanje strank predlagala v zvezi z vsebino telefonskih pogovorov med njima, niti ne izpodbija, njena kritika je praktično v celoti usmerjena v ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeni očitki, ki izhajajo iz predpostavke, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno zaradi procesnih kršitev, pa predstavljajo uveljavljanje nedovoljenih pritožbenih razlogov. Zato pritožnica tudi s temi trditvami ne more uspeti.

15. Glede na navedeno se višje sodišče ni več opredeljevalo do v nadaljevanju podanih pritožbenih trditev glede skladnosti vsebine pogodbe z dogovorjenim in prepričanju direktorja o korektnosti ravnanja tožnice.

16. Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V 28. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo, da gre za tožnico. 2 Ne gre namreč za vmesni ugotovitveni zahtevek, niti noben poseben predpis ne določa, da se takšna tožba lahko vloži. 3 Prim. 27. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 4 V času preizkusa te pritožbe je odločitev tudi že pravnomočna. 5 (Ne)obstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave je v skladu s pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Glej Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 147.