Jedro

Na podlagi prstnih odtisov tožnika v sistemu Eurodac, kjer je bil tožnik zaveden kot prosilec v Italiji (naknadno pa še na Malti), je tožena stranka ugotovila, da mu je bila v Italiji že priznana subsidiarna zaščita. S tem se je dokazno breme za izkazovanje dejstva, da tožnik v Italiji sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, prevalilo na tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s 1. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je bila tožniku že v Italiji priznana subsidiarna zaščita, v Slovenijo pa tožnik ni prišel na podlagi kvote ali delitve bremena med državami članicami Evropske unije.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je po posredovanju prstnih odtisov tožnika Centralni bazi Eurodac tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik 4. 8. 2014 že zaveden v Italiji, 24. 7. 2019 pa še na Malti. Tožena stranka je za tožnika pristojnemu organu Malte in Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Pristojni organ Malte je odgovoril, da je v zvezi s tožnikom zaprosilo posredoval italijanskim organom, ki so odgovorili pozitivno. Pri njih se je tožnik sicer predstavil z imenom A.A., navedel pa je tudi drugačen rojstni datum, in sicer ... 2000. Italijanski organi pa so sporočili, da je bila tožniku v Italiji priznana subsidiarna zaščita z veljavnostjo do 2. 5. 2022. Pri njih se je tožnik predstavil kot B.B., rojen ... 1996, državljan Gambije. S tožnikom je bil 3. 11. 2020 opravljen osebni razgovor, kjer je tožnik zanikal, da bi naj mu bil status subsidiarne zaščite priznan, zanikal je, da bi bil leta 2014 sploh v Italiji, prav tako naj tudi ne bi bil sploh na Malti. Zanikal je, da bi bilo ime, s katerim naj bi se predstavil v Italiji, njegovo. Vztrajal je, da je državljan Malija in ne Gambije. V Italiji mu ni všeč, tam ni želel ostati, ker so vsak dan jedli testenine, tja se noče vrniti.

3. Tožena stranka se pri odločitvi opira na prvo alinejo 51. člena ZMZ-1. Tožnik je sicer navedel, da se v Italijo ne želi vrniti, hkrati pa tudi zanikal, da bi tam imel priznano mednarodno zaščito, vendar je bila njegova prisotnost v Italiji in na Malti potrjena na podlagi njegovih prstnih odtisov, Italija pa je sama navedla, da mu je že priznala mednarodno zaščito. Ker tožnik v Slovenijo ni prišel na podlagi kvote ali delitve bremen med državami članicami EU in ker mu je v Italiji že priznana subsidiarna zaščita, je tožena stranka njegovo prošnjo zavrgla kot nedopustno.

4. V tožbi tožnik navaja, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, tam ga je slučajno aretirala policija in mu vzela prstne odtise. Takoj za tem so ga izpustili in je nadaljeval pot. Vrnitev tožnika v matično državo bi bila za tožnika nevzdržna, saj je znano, da Somalija begunce ob vrnitvi kaznuje, jih zapira, maltretira in jim nalaga večletno prisilno delo, zato tožnik predlaga, da se odločba (pravilno: sklep) tožene stranke odpravi. Hkrati pa tudi predlaga, da se iz tega razloga izvršitev izpodbijanega sklepa ne izvrši pred pravnomočnostjo sklepa ter naj sodišče izda tako odredbo.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa kot pravilni in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Opozarja, da kljub zanikanju tožnika, da bi bil v Italiji in na Malti, drugače izhaja iz odgovorov organov obeh držav.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Na podlagi Procesne direktive II1 lahko države članice štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito (člen 33(2)(a) Procesne direktive). Navedeno določilo je povzel med svoje določbe tudi ZMZ-1. Tožena stranka je na podlagi določila 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot nedopustno, ker je tožniku mednarodno zaščito in sicer subsidiarno zaščito že priznala druga država članica EU – Italija, tožnik pa ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1. Slednje navedeno dejstvo med strankama tudi ni sporno. Spor pa obstaja med strankama o tem, ali je Italija tožniku priznala status subsidiarne zaščite, ki je še vedno veljaven (do 2. 5. 2022, z možnostjo podaljšanja).

8. Tožnik namreč v tožbi navaja, da v Italiji sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, potrdi pa, da mu je policija v Italiji vzela prstne odtise. Ravno na podlagi prstnih odtisov tožnika v sistemu Eurodac, kjer je bil tožnik zaveden kot prosilec v Italiji (naknadno pa še na Malti), pa je tožena stranka ugotovila, da mu je bila v Italiji že priznana subsidiarna zaščita. S tem se je dokazno breme za izkazovanje dejstva, da tožnik v Italiji sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, prevalilo na tožnika, ki pa je kot dokaz, da „naj bi šlo za nesporazum“, ponudil svoje zaslišanje, vendar pa je navedeni dokaz neprimeren dokaz ob dejstvu, da je na podlagi prstnih odtisov tožnika v bazi Eurodac razvidno, da je tožnik bil prosilec v Italiji, saj z lastnim zaslišanjem tožnik namreč ne more ovreči (dejstva iz baze Eurodac na podlagi) prstnih odtisov in sicer, da je že bil prosilec in da mu je priznana subsidiarna zaščita v Italiji. Splošno znano dejstvo namreč je, da so prstni odtisi vsakega človeka edinstveni. Tožnik pa ni prerekal, da ne bi bili prstni odtisi, ki so bili tudi podlaga za opravo poizvedb tožene stranke v Italiji in na Malti glede ponovnega sprejema tožnika, prav tožnikovi.

9. Tožnik sicer v tožbi še uveljavlja, da bi bila za tožnika vrnitev v Somalijo nevzdržna zaradi ravnanja organov Somalije nad vrnjenimi begunci, vendar iz podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da Italija, kjer ima tožnik priznano subsidiarno zaščito, ne bi hotela tožnika ponovno sprejeti. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive II.2 Tožnik, ki se je sam izrekel za državljana Malija (in ne Somalije) je namreč glede podeljene subsidiarne zaščite v Italiji bil zaslišan v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, poleg tega se je tožena stranka lahko o tožbi izrekla v odgovoru na tožbo, tako da ne gre za situacijo, ko je tožnik šele v upravnem sporu predloži nek povsem nov razlog za mednarodno zaščito.3 V takih okoliščinah po sodni praksi Sodišča EU zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.

10. Sodišče še dodatno pojasnjuje, da je zakonodajalec EU sicer v 34. členu Procesne direktive II (ki ni povzet v ZMZ-1), izrecno predpisal, da prosilec lahko izpodbije koncept nedopustnosti prošnje s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine. Zato se mora navedena določba Procesne direktive II v Republiki Sloveniji uporabiti neposredno, saj zavezuje vsako članico EU. Tako se lahko skladno s sodno prakso EU4 prosilec sklicujejo tudi na nevarnost, da bi mu bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Iz bolj nedavne sodbe SEU v zadevi Ibrahim in ostali5 izhaja, da ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje azilnega sistema v posamezni državi članici EU lahko zelo oteženo, kar lahko povzroči resno nevarnost, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami in je resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne, bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb in ima sodišče na voljo elemente, ki jih je prosilec predložil, da bi svoje trditve izkazal, potrebno preučiti.6 Ob tem za namene uporabe člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena takemu ravnanju, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.7 V odstavku 90. sodbe v zadevi Ibrahim in ostali Sodišče EU namreč postavlja standard, da "naj bi bil posebej visok prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in bi bilo zaradi tega ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom".8 Glede na navedeno gre za vprašanje uveljavljanja sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, tožnik pa se nanje ne sklicuje, pač pa na kršitev načela nevračanja, ki je vsebovan v 33. členu Ženevske konvencije. Tožnik tudi sicer navedeno kršitev uveljavlja generalno, za primer, če bi bil vrnjen v Somalijo, pri čemer ne zatrdi, da bi mu sicer ta nevarnost v Italiji grozila, tega tudi ni izpostavil na osebnem razgovoru, kot je razvidno iz zapisnika v upravnem spisu. Sodišče pa ob tem še pripominja, da je po lastni izjavi tožnik državljan Malija, (kar je izrecno izpovedal na osebnem razgovor) tožnik pa v tožbi ni pojasnil, zakaj naj bi se ga sploh vračalo v Somalijo.

K II. točki izreka:

11. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, saj tožnik, glede na odločitev o tožbi, za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. To obenem pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi in zatorej posledično tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana zgolj na časovno obdobje do nastopa pravnomočnosti zadevne sodne odločbe (smiselno enako stališče izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 1/2018).

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 2 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73. 3 Glej: C-652/16, Ahmedbekova, odst. 98-100. 4 Tako sodba ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 ter sodbi SEU N.S. in M.E z dne 21. 12. 2011 in C.K. in ostali z dne 16. 2. 2017. 5 C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, Ibrahim in ostali, 19. 3. 2019. 6 Ibid. odst. 88. 7 Ibid. odst. 87 in 94. 8 Ibid. odst. 90. Glej odločbo I U 894/2019 z dne 19. 6. 2019, točke 23 do 26.